21. člen ZDDPO-2

Iz spisov jasno sledi, da v obravnavanem primeru ne gre za isto zadevo kot v zadevi št. DT 4210-4842/2018, na katero s sklicuje tožeča stranka, temveč da gre za dva, med seboj ločena oziroma samostojna postopka. V zadevi, na katero se tožnica sklicuje, gre namreč za odmero letne dohodnine, medtem ko gre v konkretnem primeru za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti in je torej vrsta davka in s tem predmet odločanja v navedenih zadevah različen. Na ničnost posla in fiktivnost računa se je po neprerekanih navedbah tožene stranke začela sklicevati šele v davčnem postopku, ko je ugotovila, da ji grozi davčna obveznost. Takšno ravnanje tožnice pa je po presoji sodišča v opreki z načelom vestnosti in poštenja, ki zavezuje stranke postopka, in ki zato ne more biti deležno sodnega varstva. Stranka namreč s sklicevanjem na to, da njeno preteklo ravnanje, ki nasprotuje njenim trenutnim prizadevanjem, ni bilo pravno pomembno, ne more (ne sme) uspeti. Nihče si namreč ne sme privoščiti, da bi "začel znova" odpirati vprašanja, kot da bi se do določenega trenutka ne zgodilo nič, saj je to očitna zloraba pravic.

Tožnik se v tožbi sklicuje, da bi bili nadaljnji postopki zoper neplačnike ekonomsko neupravičeni. Davčni organ je na podlagi 76. člena ZDavP-2 pravilno štel, da je tožnik tisti, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Za konkretni postopek to pomeni, da je na tožniku dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za odpis terjatev pod pogoji iz šestega odstavka 21. člena ZDDPO-2.

Razlog za nepriznavanje, na katerega opira prvostopenjski organ svojo odločitev, je dejansko drugačen od tistega, na katerega svojo odločitev opira pritožbeni organ v drugostopenjski davčni odločbi. Vendar je drugačen le kot nosilni razlog za odločitev, ne pa kot razlog, ki se v odločbi prve stopnje sploh ne omenja in o katerem naj bi tožeča stranka, po navedbah v tožbi, sploh ne imela možnosti, da se izjavi. Davčni organ nasprotno poudari, da stečajni postopek še ni končan in da je z ozirom okoliščine, ki jih navaja, mogoče, da bi terjatev tožeče stranke ugasnila zaradi (zakonskega) pobota. Ni spora o tem, da se terjatev do nje sodno izvršuje in da izvršba v letu 2016 še ni bila končana. Zato tožeča stranka pri izračunu davčne osnove in obračunu davka od dohodkov pravnih oseb za leto 2016 še ni mogla z zadostno stopnjo prepričanja trditi, da terjatev ne bo poplačana, kar je pogoj za davčno upoštevanje odhodka odpisa, kot to po presoji sodišča z ozirom na določbe 21. člena ZDDPO-2 pravilno zaključita davčna organa.

V določbah 62. in 63. člena ZDDPO-2 je glede odprave dvojnega obdavčenja uzakonjena metoda navadnega odbitka. Namen navedene metode je v tem, da Slovenija rezidentu ne prizna znižanja davčne obveznosti (ali vračila) od tujih dohodkov v višjem znesku, kot znaša davčna obveznost od tujih dohodkov v Sloveniji. Glede na metodo navadnega odbitka imajo rezidenti Slovenije po določbah ZDDPO-2 pravico, da od obveznosti za plačilo davka v Sloveniji odštejejo znesek davka, ki je bil plačan od dohodkov izven Slovenije. Odbitek davka po navedeni metodi je mogoč le, če so tuji dohodki v bruto znesku vključeni v davčno osnovo. Določba 67. člena ZDDPO-2 pa znesek odbitka dodatno omeji z višino siceršnje davčne obveznosti v davčnem obračunu rezidenta v Sloveniji.

Davčni organ tožniku ni priznal pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi 63. člena in 66. člena ZDDV-1, ker tožnik s plovilom ni ustvarjal prihodkov ter je neupravičeno uveljavljal vstopni DDV na podlagi računov za nakupe, ki jih ni uporabil za namene njegovih obdavčljivih transakcij. Po presoji sodišča pa davčni organ v danem primeru ni upošteval v zadostni meri navtične dejavnosti tožnika – posredništvo in prodaja plovil, notranjih motorjev in prikolic za prevoz plovil, katamaranov in navtične opreme ter se ni v celoti opredelil do njegovih ugovorov.