11. člen ZDDPO-2

Po določbah ZDavP-2 je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo, kar po eni strani pomeni, da je dolžan ugotavljati tako dejstva, ki so zavezancu v breme, kot tudi tista, ki so mu v korist. Zato da ugotovi resnično stanje stvari, lahko ugotavlja dejstva z vsemi dokaznimi sredstvi, za katera oceni, da so primerna, in zato mu ni mogoče uspešno očitati, da je zbiral podatke tudi z navzkrižno kontrolo pri drugih pravnih osebah oziroma preko tujih administrativnih organov. Pri tem je davčni organ dolžan dokazati tista dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane oziroma ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša, medtem ko je zavezanec za davek tisti, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Način obračuna opravljenih del (po toni premoga) je resda skladen s pogodbo. Vendar pa je v pogodbi v 4. členu dogovorjeno tudi, da bo izvajalec naročniku redno do 8. dne v mesecu izstavil situacijo za pretekli mesec, iz katere bo razviden obseg dela, da bo naročnik situacijo pregledal in morebitni sporni del situacije zavrnil ter da sta osnova za izračun plačila opravljenega dela s strani naročnika potrjena mesečn

Davčni organ je v postopku ugotovil, da iz obravnavanih računov, ki ju je prejel tožnik, ne more razbrati, katere storitve so bile dejansko opravljene ter kdo jih je opravil, kdaj in v kakšnem obsegu. Tudi po tem, ko je bil izpeljan podroben ugotovitveni postopek in v njem pridobljeni številni podatki in informacije, tožnik ni uspel izkazati, da bi zaračunane storitve opravili družbi - izdajateljici računov. Zato tožniku, ob upoštevanju SRS ter v skladu z 11. členom v zvezi z 29. členom ZDDPO-2, odhodki po teh računih utemeljeno niso bili priznani kot davčno priznani odhodki. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ izdal sklep o prekinitvi postopka do prejema dodatnih podatkov. Med strankama je sporno, ali bi moral po tem, ko je razlog za prekinitev prenehal, glede nadaljevanja postopka izdati poseben (pisni) sklep. Prvostopenjski organ je namreč telefonsko obvestil tožnika kot davčnega zavezanca, da se bo postopek nadaljeval. Po presoji sodišča v tem primeru, tudi zaradi upoštevanja načela ekonomičnosti, opustitev izdaje posebnega sklepa o nadaljevanju postopka ne more predstavljati kršitve postopka, zaradi katere bi bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti. Tožnik

Plačane članarine Združenju članov nadzornih svetov niso stroški, ki bi bili potrebni za poslovanje družbe, in jih zato ni mogoče upoštevati kot davčno priznan odhodek. Glede stroškov storitev davčni organ (pravilno) ni upošteval (zgolj) tistih računov, ki nimajo nobenih prilog in iz katerih ni razvidno, za kakšne storitve gre in ali so bile sploh opravljene. Poročilo o opravljenih storitvah, ki ga je tožeča stranka priložila dodatnim pojasnilom oziroma pripombam na zapisnik in na katerega se sklicuje tudi v tožbi, ne pojasnjuje posameznih računov oziroma ne izkazuje povezave med posameznim računom in storitvijo iz poročila in zato ne zadošča za drugačno odločitev. Na drugačno odločitev tudi ne vpliva sklicevanje tožeče stranke na „splošno poslovno prakso“, še posebej če gre za prakso, ki je v nasprotju s predpisi.