20. člen ZDDPO-2

Rezervacije, ki jih je oblikovala tožnica, so po vsebini pogojne dolgoročne obveznosti, saj tožnica ne ve, ali se bodo obveznosti pojavile ali ne. Tožnica v zvezi s tem še ni imela nobenih stroškov, zato je takšno oblikovanje nezanesljivo in v nasprotju s SRS, ki zahteva, da mora biti velikost rezervacij zanesljivo ocenjena. Ker tožnica ne ve, ali se bodo tovrstni stroški sploh pojavili v prihodnosti, iz preteklih izkušenj pa izhaja, da tožnica tovrstnih rezervacij ne potrebuje, gre tudi po presoji sodišča za pogojne obveznosti. Pretekli dogodek, na katerega se sklicuje tožnica, ko je veterinarska prava Republike Italije ugotovila biološka tveganja pri prodaji rib na italijanskem trgu in zahtevala njihov umik iz tega trga, tudi po presoji sodišča ne predstavlja obvezujočega dogodka, na podlagi katerega bi tožnica utemeljevala dolgoročne obveznosti z oblikovanjem rezervacije v omenjenem znesku. Davčni organ izhaja iz napačne razlage materialnega prava, po kateri je mogoče skladno z 29. členom ZDDPO-2 posamezen odhodek, ki je dejansko znižal dobiček pravne osebe, davčno nepriznati zgolj zaradi ocene, da je iz ekonomskega in poslovnega vidika nesprejemljivo, da se je pravna o

Uporaba računovodskih standardov je v obravnavani zadevi pomembna za pravilno razlago možnosti davčnega upoštevanja rezervacij v okviru in na podlagi 20. člena ZDDPO-2. Glede na to, da se morajo po določbah relevantnih SRS in MSRP rezervacije oblikovati le v zvezi z že obstoječimi obveznostmi, glede katerih torej v trenutku izdelave knjigovodskih oziroma računovodskih izkazov ni (več) dvoma, da obstojijo, gre v obravnavanem primeru po vsebini za oblikovanje pogojnih dolgoročnih obveznosti, ki pa po drugem odstavku 20. člena ZDDPO-2 niso davčno priznane kot odhodek davčnega zavezanca. Pri rezervacijah sta v trenutku njihovega oblikovanja namreč negotova le še čas oziroma točen znesek obveznosti (tudi ta je vsekakor za davčnega zavezanca vsaj že ocenljiv), ne pa že obstoj obveznosti kot takšen. 29. člen ZDDPO-2 je treba pravilno razumeti tako, da je davčno priznan vsak dokazani odhodek, ki je v razumni in logični povezavi z ustvarjanjem prihodkov. Breme dokazovanja obstoja samega dohodka in njegove višine sta na davčnem zavezancu. Pri ugotavljanju dobička in obdavčitvi po tem zakonu se ne upoštevajo le tisti odhodki, kjer ugotovljena dejstva okoliščine iz drugega odsta

Namen rezervacij je v obliki vnaprej vračunanih stroškov oz. odhodkov zbrati zneske, ki bodo v prihodnosti omogočili pokritje takrat nastalih stroškov oz. odhodkov. Tako oblikovane rezervacije se ob oblikovanju, kolikor so oblikovane skladno s standardi, davčno priznajo kot odhodki, v nadaljnjih obdobjih pa so nato bodisi porabljene in se zmanjšujejo neposredno za stroške oziroma odhodke, za pokrivanje katerih so oblikovane (kar pomeni, da se v poslovnem letu takšni stroški oziroma odhodki več ne pojavijo v izkazu poslovnega izida, prav tako pa se vanj ne prenesejo izrabljene dolgoročne rezervacije za njihovo pokrivanje), bodisi se po koncu obdobja, za katero so bile oblikovane, njihov neporabljeni del prenese med poslovne prihodke. Rezervacije se torej kot odhodek pripoznajo v času njihovega oblikovanja. Kolikor pa se ocenjeni stroški v višini oblikovane rezervacije pripoznajo kot del nabavne vrednosti osnovnih sredstev in se amortizirajo v dobi koristnosti, se obračunana amortizacija od povečane amortizacijske osnove v znesku oblikovanih rezervacij po sedmem dostavku 33. člena ZDDPO-2 obravnava enako kot stroški oziroma odhodki rezervacij po 20. členu cit. zakona, kar pomeni,

Rezervacije, ki jih je oblikovala tožnica, so po vsebini pogojne dolgoročne obveznosti, saj tožnica ne ve, ali se bodo obveznosti pojavile ali ne. Tožnica v zvezi s tem še ni imela nobenih stroškov, zato je takšno oblikovanje nezanesljivo in v nasprotju s SRS, ki zahteva, da mora biti velikost rezervacij zanesljivo ocenjena. Ker tožnica ne ve, ali se bodo tovrstni stroški sploh pojavili v prihodnosti, iz preteklih izkušenj pa izhaja, da tožnica tovrstnih rezervacij ne potrebuje, gre po presoji sodišča za pogojne obveznosti. Pretekli dogodek, na katerega se sklicuje tožnica, ko je veterinarska prava Republike Italije ugotovila biološka tveganja pri prodaji rib na italijanskem trgu in zahtevala njihov umik iz tega trga, po presoji sodišča ne predstavlja obvezujočega dogodka, na podlagi katerega bi tožnica utemeljevala dolgoročne obveznosti z oblikovanjem rezervacije v omenjenem znesku.

Po določbah ZDavP-2 je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo, kar po eni strani pomeni, da je dolžan ugotavljati tako dejstva, ki so zavezancu v breme, kot tudi tista, ki so mu v korist. Zato da ugotovi resnično stanje stvari, lahko ugotavlja dejstva z vsemi dokaznimi sredstvi, za katera oceni, da so primerna, in zato mu ni mogoče uspešno očitati, da je zbiral podatke tudi z navzkrižno kontrolo pri drugih pravnih osebah oziroma preko tujih administrativnih organov. Pri tem je davčni organ dolžan dokazati tista dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane oziroma ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša, medtem ko je zavezanec za davek tisti, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze. Način obračuna opravljenih del (po toni premoga) je resda skladen s pogodbo. Vendar pa je v pogodbi v 4. členu dogovorjeno tudi, da bo izvajalec naročniku redno do 8. dne v mesecu izstavil situacijo za pretekli mesec, iz katere bo razviden obseg dela, da bo naročnik situacijo pregledal in morebitni sporni del situacije zavrnil ter da sta osnova za izračun plačila opravljenega dela s strani naročnika potrjena mesečn