64.a člen ZUS-1

Predmet upravnega spora je v presoji zakonitosti izdane odločbe in ne v dokončni rešitvi razmerij med strankama upravnega spora. Strokovna ocena ni predmet presoje v upravnem sporu. Izpodbijani akt še ni bil izvršen, zato tožnica ne more utemeljiti, da ima interes za to, da bi sodišče kršitev iz 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 "zgolj" ugotovilo. Če sodišče ugotovi, da je v postopku izdaje akta prišlo do kršitve, to namreč v prvi vrsti pomeni, da mora toženka ponoviti postopek in kršitev odpraviti ter izdati zakonit upravni akt. Tak interes pa se zasleduje z izpodbojno tožbo.

Razlaga, da je „specializirana prodajalna z otroško opremo“ le tista trgovina, v kateri vsaj 50% blaga predstavlja otroška oprema (tudi tista, ki ni nujno potrebna za vrnitev otrok v šole), je v očitnem nasprotju z namenom določbe tretje alineje 5. člena Odloka o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji, tj. v čim lažjem zagotavljanju nujno potrebne otroške opreme za vrnitev otrok v vrtce in šole ob hkratnem čim manjšem tveganju za širitev epidemije.

Tožena stranka je med upravnim sporom izdala in tožniku vročila novo odločbo, s katero je bila odločba, ki jo tožnik izpodbija s tožbo v tem upravnem sporu, odpravljena. Ker tožnik tožbe ni umaknil po prejemu odločbe niti po prejemu poziva sodišča in tudi ne razširil na novi upravni akt, temveč vztraja pri tožbi zoper izpodbijano odločbo, ki je bila že v upravnem postopku odpravljena, s čimer je doseženo tisto, kar si je tožnik prizadeval doseči s tožbo, tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za ta upravni spor.

Tožena stranka je zaradi tega, ker tožeči stranki v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, ter v zvezi s tem zaradi pomanjkljive oziroma nezadostne obrazložitve, kršila 3. in 7. točko drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s slednjo 5. točko prvega odstavka 214. člena ZUP), kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče je zato tožbi z zahtevkom na ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega sklepa ugodilo (64a. člen ZUS-1). Na podlagi javnega razpisa je bila namreč že imenovana nova direktorica javnega zavoda, njeno imenovanje pred pravnomočnostjo odločitve v zvezi z razrešitvijo tožeče stranke pa onemogoča vzpostavitev prejšnjega stanja na način morebitne odprave izpodbijanega sklepa.

Toženka bi za izrek izpodbijanega ukrepa morala pojasniti, kako tožnik s tem, ko odklanja razgovore, huje moti delavce, saj vsako motenje oziroma oviranje njihovega dela še ne pomeni, da so izpolnjeni pogoji za izrek izpodbijanega ukrepa. Prav tako toženka ni navedla dokumentacije, na podlagi katere ugotavlja tožnikovo kontinuirano obnašanje, tožnikovega osebnega načrta, na katerega se tudi sklicuje, pa ne prilaga. Posledično sodišče izpodbijane odločbe ne more preizkusiti. To pomeni, da sodišče ne more preveriti uporabe prostega preudarka.

Z izpodbijanim sklepom je posebna natečajna komisija za izvedbo javnega natečaja ugotovila, da tožnik izpolnjuje natečajne pogoje, glede na svojo strokovno usposobljenost pa ni primeren za položaj generalnega sekretarja na ministrstvu. Po izdaji izpodbijanega sklepa je bil v postopku novega javnega natečaja izdan sklep, da je tožnik glede na svojo strokovno usposobljenost primeren za položaj generalnega sekretarja ministrstva; nato je bil tožnik tudi imenovan na ta položaj. Ne glede na navedeno tožnik še vedno izkazuje pravni interes za obravnavani upravni spor, to je za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa. Sodišče je zato tožbo obravnavalo po vsebini. Pri presoji je upoštevalo stališči, ki sta se jasno izoblikovali v upravno-sodni praksi v tovrstnih zadevah. Najprej, da je strogost sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu lahko različna v odvisnosti od vrste javno-pravne zadeve, ter nato, da mora biti sodna presoja zakonitosti zadržana glede izpolnjevanja pogojev oziroma kriterijev, kadar ti niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, ki so vezani na potrebe in naravo razpisan

Opredelitev trenutka, ko oseba na ozemlju Republike Slovenije ne prebiva več zakonito, je primarno odvisno od trenutka pravnomočnosti in izvršljivosti odločbe, s katero je tej osebi naloženo obvezno zapustiti državo. Obveznost zapustiti državo lahko oseba izpolni prostovoljno, sicer pa se izvede postopek prisilne odstranitve. Pri tem je treba upoštevati, da mora imeti oseba v vsakem primeru na razpolago določen rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti zapustitve države. Šele po preteku tega roka odločba postane izvršljiva v pravem pomenu besede in je kot taka lahko podlaga za sprožitev postopka prisilne odstranitve tujca, pa tudi za morebitno sankcioniranje nezakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji, če so izpolnjeni zakonski znaki prekrška. Sodišče je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da v času izdaje izpodbijanega sklepa niso bili izpolnjeni vsi pogoji za omejitev gibanja. Prvi odstavek 56. člena ZTuj-1 je določal kot enega izmed pogojev za omejitev gibanja tujca, da tujec ni zapustil države v določenem roku. Iz izpodbijanega sklepa pa ni razvidno, da bi bil tožniku določen nek dodaten rok, v katerem mora zapustiti državo, ampak je v obrazložitvi navedeno le to,

Čeprav je tožnik izposloval izjemni vpis v tretji letnik za študijsko leto 2011/12, to še ne pomeni, da nima pravnega interesa za tožbo za ugotovitev nezakonitosti odločbe, s katero ni bilo ugodeno njegovi prošnji za izjemen vpis v višji letnik tudi v študijskem letu 2010/2011. Niti Statut Univerze v Ljubljani niti Pravilnik o dodiplomskem študiju Fakultete za družbene vede ne pogojujeta izjemnega vpisa v višji letnik z določenim obsegom opravljenih obveznosti. Tožnik ima zato prav, ko navaja, da Statut ne določa osnov in meril, torej kriterijev, ki jih mora izpolnjevati študent za izjemni vpis v višji letnik, saj določa le upravičene razloge. Zato so vse navedbe strank, ki se nanašajo na to, kolikšen del obveznosti za prvi in drugi letnik je tožnik izpolnil in kolikšen del mu je še ostal, za ta postopek nerelevantne. Za odločitev o tem, ali dovoliti izjemni vpis v višji letnik, so torej relevantni le razlogi, zaradi katerih študent nima opravljenih vseh obveznosti, ne pa obseg opravljenih obveznosti. Prvostopenjski organ je sicer presodil upravičenost razloga, ki ga uveljavlja tožnik (daljša bolezen), vendar tako pomanjkljivo, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

Glede izpolnjevanja izobrazbenega kriterija v postopku javnega natečaja se sodišče v celoti strinja z navedbami tožeče stranke, da je razpis zahteval od kandidatov visoko strokovno izobrazbo (1. stopnje) pravne, upravne ali druge družboslovne smeri. Razlogovanje tožene stranke, da je pri zapisu omenjenega kriterija prišlo do očitne pomote, je seveda nerelevantno. Vsak kandidat se mora in sme ob pogojih javnega natečaja zanesti na zahteve oziroma besede, zapisane v njem.

Zakonodajalec je določila ZUP izključil samo za postopek sprejema prijave javne prireditve pri policiji, ne pa tudi za postopek prijave prireditve pri upravni enoti (1. odstavek 15. člena ZJZ). V predmetni zadevi tožnik ni podal gole oziroma pavšalne zahteve za udeležbo v postopku, saj je navedel, v čem bi mu uveljavljanje dovoljenja za javno prireditev lahko povzročilo škodo. To pa pomeni, da bi moral organ v obravnavanem primeru bodisi argumentirano zavrniti navedbe vlagatelja zahteve, da bi mu z izdajo dovoljenja lahko nastala škoda, ali pa bi ga moral ustrezno povabiti oziroma mu dati možnost, da se udeleži postopka.

V obravnavani zadevi ne gre za odločitev, ki bi jo Državni zbor sprejel kot nosilec zakonodajne veje oblasti. Niti ne gre za odločitev o odvzemu funkcije, ki bi temeljila na ustavni pristojnosti Državnega zbora. O predčasnem prenehanju mandata je Državni zbor lahko odločil po tem, ko je članu uprave dal možnost, da v roku osmih dni od seznanitve o razlogih za razrešitev izrazi svoje mnenje o navedenih razlogih. To pomeni, da Državni zbor, glede na ureditev postopka po ZUKN, v postopku, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, ni odločal le o razrešitvi, temveč je odločal tudi o obstoju s strani predlagatelja zatrjevanih razrešitvenih razlogov. Že to, da je bila predlagatelju dana možnost sodelovati v postopku ugotavljanja razlogov za razrešitev, tožniku, ki naj bi očitane kršitve storil, pa ne, pomeni kršitev zahteve po enakem obravnavanju strank in tožnikove pravice do izjave.

V obravnavani zadevi ne gre za odločitev, ki bi jo Državni zbor sprejel kot nosilec zakonodajne veje oblasti. Niti ne gre za odločitev o odvzemu funkcije, ki bi temeljila na ustavni pristojnosti Državnega zbora. Državni zbor namreč po odločbah ZUKN člana uprave AUKN ni mogel razrešiti, če ni bil podan eden izmed razlogov za razrešitev, ki so bili navedeni v drugem odstavku 20. člena ZUKN. Kljub pristojnosti Državnega zbora gre torej za odločitev, ki je pravno vezana. V postopkih razrešitve članov uprave AUKN se poleg procesnih določb ZUKN in PoDZ-1 na podlagi 4. člena ZUP smiselno uporabljajo tudi določbe tega zakona. Tožniku ni bila dana možnost predstaviti svoje mnenje na enak način, kot je bilo predlagatelju omogočeno predstaviti razloge za razrešitev in mu tudi ni bilo omogočeno, da na dodatno obrazložitev predlagatelja odgovori.