VSK Sodba I Cp 597/2021

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.119,96 EUR.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska 115.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo določilo, da mora tožeča stranka v petnajstih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 4.412,84 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi opozarja, da bi bilo z vidika pravne varnosti potrebno tožeči stranki priznati pravico, da se odškodninska odgovornost in nezakonitost odloka, kot ene od predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke, presoja v pravdnem postopku. Če bi upravni spor tekel več let, bi trčili tudi v problem zastaranja odškodninske odgovornost. Sodišče prve stopnje kritizira tožnika, da si je sam zaprl pot do uveljavljanja odškodnine v upravnem sporu. Tožeča stranka je prepričana, da bi se v upravnem sporu presojala zgolj ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, vse ostale pa se bi presojale v civilni pravdi. Pritožba tudi opozarja kaj v odškodninskem smislu predstavlja črtanje besedila dela 6. in 7. člena spornega odloka. Če bi sporni odlok še obstal v nespremenjeni vsebini, potem se pojavi vprašanje, katero sodišče lahko presoja odškodninsko odgovornost. Sodišče je nekritično sledilo procesnim ugovorom tožene stranke. Pritožba tudi opozarja na pravni interes za upravni spor. V konkretnem primeru predstavlja izpodbijana sodba tudi sodbo presenečanja. Tožeča stranka se je šele s prejemom izpodbijane sodbe seznanila z argumenti sodišča, ki so očitno diametralno nasprotni tistim, ki jih je sodišče predstavilo na naroku dne 18.8.2020.

3Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6Kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno (prvi odstavek 13. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pri odločanju o škodi pravdno sodišče ne more presojati zakonitosti upravnega akta (tretji odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1). Da bi torej civilno sodišče lahko presojalo protipravnost ravnanja oblastvenega organa, je tudi po oceni pritožbenega sodišča potrebno najprej odgovoriti na vprašanje, ali je takšno ravnanje (v obravnavanem primeru sprejetje spornega občinskega Odloka o začasnih ukrepih za zavarovanje) nezakonito, in če je odgovor pritrdilen še, ali ugotovljena nezakonitost dosega tudi raven kvalificirane protipravnosti. V konkretnem primeru pa je vprašanje zakonitosti oz. nezakonitosti omenjenega odloka vprašanje upravnega prava, reševanje katerega je glede na izhodišča Ustave Republike Slovenije (157. člen) pridržano zgolj upravnemu sodstvu. V tej zvezi se je sodišče prve stopnje upravičeno sklicevalo tudi na določbe Zakona o dopolnitvah zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1B), ki se uporablja od 15.1.2013 in sicer na določbo 2. člena tega zakona, ki je v prvem odstavku 33. člena ZUS-1 dodal določbo, da se s tožbo v upravnem sporu lahko zahteva tudi ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi. S to zakonsko novelo je bilo namreč odpravljeno neskladje Zakona o upravnem sporu z Ustavo Republike Slovenije, kot je to neskladje zaznalo Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbah U-I-181/09, Up-860/09 in Up-222/10, na kar je prav tako pravilno opozorilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Posamezniku je tako na podlagi ugotovitvene sodbe v upravnem sporu omogočeno, da uveljavlja škodo v pravdi z ugotovljenim pravnim temeljem. Iz tega razloga tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da se vprašanja nezakonitosti spornega odloka v predmetnem pravdnem postopku ne sme presojati, ampak bi moral vprašanje nezakonitosti spornega odloka tožnik uveljavljati v upravnem sporu, česar tožnik (kljub pozivu Upravnega sodišča, da izpodbojno tožbo spremeni v ugotovitveno in zanjo izkaže pravno korist) ni storil. Zaradi tega je bila tudi tožba tožnika v upravnem sporu zavržena. Nove tožbe v upravnem sporu v nakazani smeri pa tožnik ni vložil. Pravni red tudi po oceni pritožbenega sodišča tožniku omogoča sodno varstvo pravic, ki jih uveljavlja v tej pravdi, vendar pa na način in po predvidenem postopku, ki pa ga tožnik zaradi lastne napake ni izpeljal, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Po oceni pritožbenega sodišča zato v konkretnem primeru niso podani pogoji za očitek, da je bila v pravdi kršena tožnikova pravica do sodnega varstva, ki mu jo zagotavlja 23. člen Ustave Republike Slovenije. Tožniku bi bila namreč ta pravica do sodnega varstva odvzeta v primeru, če ne bi imel na voljo drugega za ugotavljanje nezakonitosti odloka posebej predvidenega postopka. Možnost uveljavljanja odškodnine si je tako tožnik z neustreznim postopanjem v upravnem postopku zaprl sam, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Nove tožbe pa tožnik v upravnem sporu v nakazani smeri ni vložil, zato v konkretni pravdi tudi niso bili izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka. Ker tožnik ni izkazal, da je sporni odlok nezakonit, tudi po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o protipravnosti ravnanja tožene stranke, in sicer protipravnosti kot nujnemu elementu odškodninske odgovornosti.

7Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo pravico do izjave v pravdi, ker naj bi z materialno pravnimi argumenti seznanilo tožnika šele v izpodbijani sodbi. Ti argumenti pa naj bi bili očitno diametralno nasproti s tistimi argumenti, ki naj bi jih sodišče predstavilo na naroku 18.8.2020. V tej zvezi pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je sodišče dalo pravdnim strankam v pravdi možnost, da brez zadržkov in celovito izrazijo tudi svoje pravne argumente in stališča. Če je sodišče prve stopnje sprva zastopalo drugačna pravna stališča, pa to samo po sebi še ne pomeni, da je bila s tem tožniku kršena pravica do izjave. Ključnega pomena je zavzeto materialno pravno stališče, ki ga sodišče prve stopnje zastopa v izpodbijani sodbi. Zato v konkretnem primeru tudi ne gre za tako imenovano sodbo presenečenja, ki bi opravičevala s strani pritožbe tožeče stranke zatrjevano procesno kršitev.

8Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9Tožena stranka je upravičena do povrnitev stroškov pritožbenega postopka v znesku 1.119,96 EUR (sestava odgovora na pritožbo 1.500 odvetniških točk, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV).