VSL sodba II Cp 2063/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrglo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine v višini 4.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2010 do izplačila (1. tč.) ter odločilo, da mora toženki povrniti 250,10 EUR pravdnih stroškov (2. tč.).

2Iz vseh pritožbenih razlogov sodbo v celoti izpodbija tožnik ter pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku delno ali v celoti ugodi ter toženi stranki naloži tudi plačilo vseh dosedanjih pravdnih stroškov. Ne drži, da je sklep predsednika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 13. 2. 2009, s katerim se je zavrgla njegova nadzorstvena pritožba, pravilen in utemeljen. Prav tako ne drži, da nadzorstvena pritožba ni izpolnjevala bistvenih predpostavk. Tožnik je v nadzorstveni pritožbi navedel, da pravda traja že več kot 6 let; da mu je nasprotna stranka povzročila ogromne stroške in jih še vedno povzroča z zavlačevanjem pravde; pri čemer je bila tožba v zadevi vložena že 6 let pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe. Tudi če bi tožnik v nadzorstveni pritožbi napisal vse, kar je v tožbi v predmetni pravdi, se nobene od teh zamud in zavlačevanj pri vodenju postopka ne bi dalo odpraviti za nazaj. Zadeva se je po vložitvi nadzorstvene pritožbe tudi v resnici bistveno pospešila, tako da je pritožba, četudi zavržena, dosegla svoj namen. Izpodbijana sodba ne pove, kateri upravičen razlog za vložitev nove nadzorstvene pritožbe ali za vložitev rokovnega predloga bi v tem primeru tožnik lahko imel, zaradi česar sodba nima obrazložitve v bistvenih okoliščinah. Ni utemeljena tudi trditev izpodbijane sodbe, da vložena nadzorstvena pritožba ne zadošča pogojem za pravično zadoščenje zaradi sojenja v nerazumnem roku. Tožnik je tekom postopka podajal utemeljene procesne ugovore, zato postopka sam ni zavlačeval.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik v predmetni pravdi zahteva plačilo odškodnine zaradi sojenja v nerazumnem roku po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO), zaradi česar se v postopku uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o sporu majhne vrednosti. Skladno s 1. odst. 458. čl. ZPP se sodba v sporu majhne vrednosti lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

6Izplačilo denarne odškodnine za povzročeno škodo zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko zahteva stranka, ki je vložila nadzorstveno pritožbo, kateri je bilo ugodeno (1. in 2. odst. 15. čl. ZVPSBNO). Kot izhaja iz ugotovljenega dejanskega stanja, je bila tožnikova nadzorstvena pritožba zavržena s sklepom predsednika Okrožnega sodišča v Kopru z dne 13. 2. 2009. Po

2odst. 6. čl. ZVPSBNO se nadzorstvena pritožba zavrže, če ne vsebuje obveznih sestavin iz drugega odstavka 5. čl. tega zakona, pri čemer je ena od bistvenih sestavin navedba okoliščin ali drugih podatkov v zvezi z zadevo, ki izkazujejo, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem. Tožniku se torej očita, da ni navedel okoliščin, ki bi dokazovale dejstvo, da je bilo ravno sodišče tisto, ki je pravdo po nepotrebnem zavlačevalo. Do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja namreč ne pride, če je dolgotrajnost postopka posledica zahtevnosti zadeve ali (ne)aktivnosti pravdnih strank, ampak mora biti za zavlačevanje odgovorno sodišče, ki bi postopek odlašalo brez razumnih razlogov. V izpodbijani sodbi je tako prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da: 1. tožnik ne izpolnjuje predpostavk za vložitev tožbe, ker je bila njegova nadzorstvena pritožba zavržena; in da je 2. do zavrženja tožnikove nadzorstvene pritožbe prišlo utemeljeno, saj v njej ni navedel prav nikakršne okoliščine na strani sodišča, ki bi predstavljala razlog za dolgotrajni postopek, ampak se je skliceval zgolj na (domnevno zlonamerno) aktivnost tožeče stranke v prejšnjem postopku, ki naj bi zavlačevala postopek in povzročala nepotrebne stroške.

7Pritožba tudi zmotno navaja, da tožnik ni imel novega upravičenega razloga za vložitev nove nadzorstvene pritožbe. Glede na to, da je bila njegova nadzorstvena pritožba zavržena zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk, bi jo lahko kadarkoli (tekom prvotnega postopka) vložil ponovno, da bi morebiti lahko zadostil vsebinskim zahtevam, ki jih postavlja ZVPSBNO.

8Pritožbena navedba, da je vložena nadzorstvena pritožba vendarle imela ugodne učinke za potek pravde, ne more sanirati neobstoja procesnih predpostavk za vložitev predmetne tožbe. Da bi se o zahtevni denarni odškodnini lahko meritorno odločalo, bi moral biti izpolnjen pogoj po 1. in 2. odst. 15. čl. ZVPSBNO – torej, da je bilo nadzorstveni pritožbi pravdne stranke ugodeno. Ker ta predpostavka ni izpolnjena, je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrglo.

9Pritožbeni očitki so torej neutemeljeni, preizkus prvostopenjske sodbe pa tudi ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo tožnika zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

10Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbenega postopka

(1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP)

.