UPRS Sklep II U 416/2020-6

I. Tožba se zavrže.

II. Tožeča stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zavrnil rokovni predlog tožeče stranke, ki je bil vložen v zadevi Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelka v Mariboru, opr. št. II U 472/2019. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da v trenutni fazi postopka ni mogoče govoriti, da sodišče po nepotrebnem odlaša z odločanjem, zato ni podlage za interveniranje oziroma posredovanje v smeri pospešitve reševanja zadeve.

2Zoper navedeni sklep je tožeča stranka v upravnem sporu vložila tožbo, v kateri navaja, de je v isti zadevi, ki je v teku pred Upravnim sodiščem Republike Slovenije, vložila tudi nadzorstveno pritožbo, ki jo je predsednica Upravnega sodišča Republike Slovenije s sklepom opr. št. SuNp 18/2020 z dne 9. 11. 2020 zavrnila, iz razloga, ker pravica tožeče stranke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni bila kršena. Po določbi 13. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju: ZVPSBNO) zoper sklep predsednika sodišča o rokovnem predlogu ni dovoljena pritožba. Glede na to je po mnenju tožeče stranke zoper izpodbijani sklep, ki je dokončen, posega pa tudi v njen pravni položaj oziroma v njene pravice, sodno varstvo zagotovljeno le v upravnem sporu po določbi 5. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Pri tem se sklicuje na odločitvi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevah, v katerih sta bila izdana sklepa opr. št. X Ips 183/2013 z dne 29. 5. 2014 ter opr. št. I Up 135/2019 z dne 15. 5. 2019.

3V nadaljevanju tožeča stranka v tožbi podrobneje pojasnjuje, zakaj meni, da sta odločitvi o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe ter rokovnega predloga nezakoniti ter sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo predsedniku Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov upravnega spora.

4Tožba ni dopustna.

5Pravno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki je izpeljana iz pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije, določa ZVPSBNO, ki ureja med drugim tudi sodno varstvo te pravice in pravično zadoščenje v primerih njene kršitve (drugi odstavek 1. člena ZVPSBNO).

6Pravna sredstva za varstvo omenjene pravice so našteta v 3. členu ZVPSBNO in so naslednja: pritožba s predlogom za pospešitev obravnavanja zadeve (v nadaljevanju: nadzorstvena pritožba), predlog za določitev roka (v nadaljevanju: rokovni predlog) in zahteva za pravično zadoščenje. Če stranka meni, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem, lahko vloži nadzorstveno pritožbo, o kateri odloča kot o zadevi sodne uprave predsednik sodišča, pri katerem se strankina zadeva obravnava (prvi odstavek 5. člena ZVPSBNO). Če predsednik sodišča zavrne nadzorstveno pritožbo (ter v drugih v prvem odstavku 8. člena istega zakona navedenih primerih) lahko stranka, če ni zadovoljna z odločitvijo, pri sodišču, ki obravnava zadevo, vloži rokovni predlog iz razloga po prvem odstavku 5. člena zakona (prvi odstavek 8. člena ZVPSBNO). Za odločanje o rokovnem predlogu glede zadev, ki jih obravnava višje sodišče ali sodišče s položajem višjega sodišča, je pristojen predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (drugi odstavek 9. člena ZVPSBNO).

7Zoper sklep predsednika sodišča, s katerim ta odloči o vloženem rokovnem predlogu, po izrecni določbi 13. člena ZVPSBNO ni pritožbe. Zoper omenjeni sklep pa po presoji sodišča tudi ni zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu, saj sklep o zavrnitvi rokovnega predloga ne predstavlja dokončnega upravnega akta v smislu prvega stavka prvega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke s področja upravnega prava (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Prav tako navedeni sklep ne predstavlja kakšnega drugega akta, zoper katerega bi zakon predvideval sodno varstvo v upravnem sporu (drugi stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1). Po ZVPSBNO je namreč celovito pravno (sodno) varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno v okviru posebnih pravnih sredstev, ki so taksativno našteta v 3. členu ZVPSBNO.

8Da z dnem, ko se je pričel uporabljati ZVPSBNO (1. 1. 2007) ni več izpolnjena procesna predpostavka (odsotnost drugega sodnega varstva), določena za odločanje v upravnih sporih o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je v sklepu opr. št. I Up 303/2007 dne 28. 3. 2007 potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije. V nadaljevanju je v sodbi opr. št. X Ips 184/2013 z dne 25. 9. 2013 še pojasnilo, da ZVPSBNO kot poseben zakon nima posebnih določb, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev nadzorstvene pritožbe ali drugega sredstva po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu (drugi stavek prvega odstavka 2. člena ZUS-1). Zoper sklep, s katerim je odločeno o rokovnem predlogu stranke zato v upravnem sporu ni zagotovljeno sodno varstvo niti po 2. členu (redni upravni spor) niti po 4. členu ZUS-1 (subsidiarni upravni spor).

9Izpodbijani sklep, s katerim je predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije po vsebini zavrnil rokovni predlog, ker je presodil, da do posega v pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni prišlo, tudi ne predstavlja procesnega sklepa, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1¹, saj gre za meritorni sklep. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi, se namreč nanaša na primere, v katerih je šlo za drugačno pravno in dejansko stanje (nadzorstvena pritožba je bila tam zavržena), kakršno je v obravnavani zadevi, ko je bilo stranki po zavrnitvi nadzorstvene pritožbe pravno varstvo zagotovljeno v postopku pred predsednikom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je o vloženem rokovnem predlogu odločil vsebinsko in ga zavrnil. Samostojno sodno varstvo v upravnem sporu je po sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije strankam zagotovljeno le v primeru zavrženja nadzorstvene pritožbe, saj zoper takšne (procesne) odločitve, s katerimi je bil postopek odločanja končan, ZVPSBNO ne predvideva pravnega varstva (to je možnosti vložitve rokovnega predloga), zoper takšno odločitev pa stranka tudi nima na voljo drugega pravnega sredstva po drugih predpisih.²

10Sodišče pri tem pripominja, da tudi predlagatelj zakona zoper odločitve o vloženem rokovnem predlogu ni imel namena dopustiti sodnega varstva v upravnem sporu. Navedeno smiselno izhaja iz vsebine Predloga Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v katerem je navedeno, da zoper sklep predsednika sodišča o vloženem rokovnem predlogu ni dovoljeno vložiti pritožbe, možno pa je vložiti ustavno pritožbo na Ustavno sodišče Republike Slovenije po Zakonu o Ustavnem sodišču.³

11Po obrazloženem, ker sklep o zavrnitvi rokovnega predloga, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedopustno zavrglo.

12Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

¹ Po navedeni določbi se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.
² Tako 10. odstavek sklepa opr. št. X Ips 183/2013 z dne 29. 5. 2014 ter 9. odstavek sklepa opr. št. I Up 135/2019 z dne 19. 2. 2020.
³ Tako Predlog Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije, št. 40/2006 z dne 12. 4. 2006, str. 11.