VSL sodba II Cp 2600/2016

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nepremoženjske škode v višini 4.500 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi povzročene zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in povrnitev pravdnih stroškov.

2Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in povrnitvijo pravdnih stroškov. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Meni, da je sodba vsebinsko pomanjkljiva, ker so njeni razlogi kontradiktorni. Sodišče na eni strani ugotavlja, da je toženka objektivno odškodninsko odgovorna za nastalo škodo, po drugi strani pa je tožbeni zahtevek zavrnilo, pri čemer iz razlogov sodbe ni razvidno, ali je zahtevek neutemeljen po temelju ali višini. Ponavlja, da pravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju ni bil zaključen v razumnem roku in mu je povzročil materialne stroške s tem, ko je moral plačati sodne takse, enkrat za postopek na prvi stopnji in trikrat za postopek s pritožbo. Na strani tožnika ni bilo okoliščin, da je postopek trajal nerazumno dolgo. Toženka je v zadevni pravdi celo pripoznala tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnosti. Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da sama zadeva po vsebini ni bila zapletena. Ob teh okoliščinah ni razumljivo, zakaj je postopek trajal tako dolgo. Ne strinja se, da postopek zanj ni bil nepomemben, nasprotno, z zavrnitvijo tožbenega zahtevka bi izgubil pravico služnosti po edini možni poti do svoje nepremičnine. Opozarja, da sodišče v omenjeni zadevi ni upoštevalo sklepa višjega sodišča, s katerim mu je bilo naloženo, da se v ponovljenem postopku na prvi stopnji dodeli zadeva v reševanje drugemu sodniku. To obvezo je sodišče izpolnilo po več kot enem letu. Tožnik je pred tem vložil nadzorstveno pritožbo. V ponovljenem postopku je bila tako dejansko glavna obravnava razpisana šele januarja 2015. Že ta okoliščina pa utemeljuje vtoževani tožbeni zahtevek.

3Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb postopka. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katere se ne bi mogla preizkusiti, zlasti ne nasprotujočih razlogov o odločilnih dejstvih. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je pravično zadoščenje zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljena v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO). V 5. točki obrazložitve sodbe je med drugim citiralo 16. člen zakona, ki v prvem odstavku določa, da je odgovornost države v primeru kršitve pravice objektivna, kar pomeni, da odgovarja ne glede na krivdo. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je toženka objektivno odgovorna. Zakonsko določena objektivna odgovornost pa ne pomeni, da ni treba ugotavljati protipravnosti ravnanja toženke, ki se presoja na podlagi meril ki jih je izoblikovalo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), (naš) zakonodajalec pa jih je povzel v 4. členu ZVPSBNO. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za prisojo odškodnine. Po celoviti presoji vseh okoliščin primera, upoštevajoč merila, je pravilno zaključilo, da tožnikova pravica ni bila kršena in tožbeni zahtevek po temelju zavrnilo.

6Samo dejstvo, da je prišlo v postopku pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju do daljšega zastoja, ko se v trinajstih mesecih (od prve razveljavitve sodbe do poziva drugega sodnika(1) na popravo tožbe) ni nič zgodilo, ne zadošča za sklep o kršitvi tožnikove pravice do sojenja v razumnem roku. Kot čas trajanja postopka se upošteva trajanje celotnega postopka na vseh stopnjah, ne le posamezni segment. Celoten postopek se je po nespornih ugotovitvah sodišča prve stopnje odvijal na šestih stopnjah (trikrat na prvi stopnji in trikrat na pritožbeni stopnji) in je trajal tri leta in pol. Čeprav zadeva na ugotovitev obstoja služnosti v dejanskem in pravnem pogledu ni bila zapletena in kompleksna, je šteti, upoštevajoč, da ni šlo za prednostno zadevo po pravilih sodnega reda, za časovni okvir, ki je sprejemljiv. Zadeva je trajala razen omenjene daljše zamude, več ali manj tekoče in hitro.

Poleg tega zadeva, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, ni imela posebnega in nujnega pomena za tožnika (pri uporabi trase sploh ni bil oviran, toženka mu vožnje po obstoječi makadamski poti ni branila in je šlo v postopku dejansko za verifikacijo dejanskega stanja v zemljiško knjigo). Drugačno pritožbeno zavzemanje nima opore v izvedenem dokaznem postopku. Tožnik pa je k podaljšanju postopka prispeval tudi sam, saj je bila zadeva reševana na večih stopnjah pretežno iz razlogov na njegovi strani (v prvem sojenju (2012): ni dovolj precizno postavil zahtevka kljub opozorilom nasprotne stranke; v ponovnem sojenju (2014): vložitev pritožbe zoper sodbo na podlagi pripoznave, kljub temu, da se je strinjal s predhodnim opisom nasprotne stranke, katero traso priznava, kateri pa nasprotuje, in z izdajo sodbe na podlagi pripoznave brez naroka). Z razlogi sodišča prve stopnje (str. 6 in 7) o takšnem zaključku se višje sodišče strinja in jih sprejema kot pravilne.

7Iz razlogov sodišča prve stopnje, kjer ugotavlja kronološko ravnanje sodišča in strank v pravdi, pa tudi jasno izhaja, zakaj je bila glavna obravnava kljub navodilom pritožbenega organa v nadzorstvenem postopku (s februarja 2014) razpisana šele januarja 2015 (v tretjem sojenju).(2) Zgolj ta okoliščina, glede na ugotovljen celoten potek zadeve ter ravnanje sodišča in strank, pa sama po sebi tudi še ne predstavlja kršitve pravice do sojenja v razumnem roku.

8Celotnega časovnega okvira po vseh ugotovljenih okoliščinah primera, tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče opredeliti za prekomerno in nerazumno dolgo obdobje, ki bi terjalo sklep o kršitvi tožnikove pravice. Zato je bil zahtevek pravilno zavrnjen.

9Ker pritožba ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10V odločitvi o zavrnitvi pritožbe je vsebovana tudi odločitev o pritožbenih stroških. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, jih krije sam (1. odstavek 165. člena ZPP).

-------------

Op. št. (1): Iz podatkov spisa in razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da se je v pravdnem postopku upošteval sklep VSL z dne 14.11.2012, saj je bil spis dodeljen v reševanje drugemu sodniku, a z daljšo zamudo.

Op. št. (2): 1.) Novi razpravljajoči sodnik je s sklepom z dne 6. 2. 2014 pozval tožnika na dopolnitev tožbe, 2.) tožnik je popravil tožbeni zahtevek z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 26. 2. 2014; 3.) toženka je z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 1. 4. 2014, pretežen del zahtevka pripoznala in predlagala izdajo sodbe na podlagi pripoznave brez naroka; 4.) tožnik se je z vlogo, ki jo je sodišče prejelo 16. 4. 2014, strinjal s pripoznavo zahtevka in izrecno zapisal, da sodišče izda sodbo brez razpisa naroka za glavno obravnavo; 5.) sodišče je 27. 5. 2014 izdalo odločbo, zoper katero se je tožnik 12. 6. 2014 pritožil; 6.) o pritožbi je bilo odločeno s sklepom z dne 24. 9. 2014, ki jo je prvo sodišče prejelo 6. 10. 2014; 7.) decembra pa je sodišče razpisalo obravnavo za mesec januar 2015.