3. člen ZDCOPMD

Ugotovitev števila nadur ne spada v izrek vmesne sodbe, saj vprašanje obsega nadurnega dela spada v presojo višine zahtevka in ne njegovega temelja. Pri vmesni sodbi gre za odločanje zgolj o temelju zahtevka. Število nadur je tipičen element, ki vpliva na višino terjatve (koliko znaša plačilo), ne pa na sam obstoj pravice do plačila za nadurno delo. Število nadur zato ne spada v izrek vmesne sodbe, ampak v nadaljnjo fazo postopka. V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec mora navesti podatke in analize, na podlagi katerih je v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost teh ugotovitev. Če teh podatkov izvedenec v mnenju, dopolnitvah mnenja ali na ustnem zaslišanju, ki ima običajno odločilno dokazno vrednost pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka, ne prikaže, je stranka prikrajšana za pravico do izjave. Jasna, razumljiva in preverljiva obrazložitev izvedenskega mnenja je temeljna predpostavka, ki stranki zagotavlja, da se glede tega dela dokaznega postopka izjavi o rezultatu dokazovanja.

Ugotovitev števila nadur ne sodi v izrek vmesne sodbe, saj vprašanje obsega nadurnega dela spada v presojo višine zahtevka in ne njegovega temelja. Pri vmesni sodbi gre za odločanje o temelju zahtevka, medtem ko se vprašanja, ki se nanašajo na obseg, praviloma presojajo šele v fazi odločanja o višini zahtevka. Število nadur je tipičen element, ki vpliva na višino terjatve (koliko je treba plačati), ne pa na sam obstoj pravice do plačila za nadurno delo. Zato ne spada v izrek vmesne sodbe, ampak v nadaljnjo fazo postopka. V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec mora navesti podatke in analize, na podlagi katerih je v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost teh ugotovitev. Če teh podatkov izvedenec v mnenju, dopolnitvah mnenja ali na ustnem zaslišanju, ki ima običajno odločilno dokazno vrednost pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka, ne prikaže, je stranka prikrajšana za pravico do izjave.

Tožena stranka je v sporu trdila, da je tožnikovo morebitno nadurno delo plačala v okviru postavk stimulacija, nadurno delo in drugi dodatki, vendar v sporu ni uspela dokazati, da je s temi dodatki tožniku plačala opravljeno nadurno delo.

Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba dejavnosti, mora delodajalec to urediti v podjetniški kolektivni pogodbi ali splošnem aktu. Toženka je dodatek za delovno dobo uredila v internem aktu tako, da so delavci upravičeni do dodatka za delovno dobo, doseženo pri zadnjemu delodajalcu, v višini 0,5 % osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe pri toženki. Tožnik je bil pri toženki zaposlen manj kot eno leto, kar pomeni, da ni upravičen do dodatka za delovno dobo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo neprerekanim navedbam toženke o času trajanja voženj, razkladanja in nakladanja ter tako ugotovilo število opravljenih ur in s tem tudi nadur. Zahtevek za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega trpinčenja ni bil zavrnjen zaradi kratkega obdobja zaposlitve, ampak ker ni bilo ugotovljeno, da bi prihajalo do trpinčenja.

Tožnik se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo všteti v delovni čas tudi čas razpoložljivosti, in sicer iz istih razlogov, kot so v pritožbi navedeni za odmor. Za takšno vštevanje prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage, saj je v 1. točki prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD predpisano, da čas razpoložljivosti (iz 2. točke prvega odstavka tega člena) ne spada v delovni čas mobilnega delavca. Svoje stališče pritožba zmotno utemeljujeje s sklicevanjem na sodno prakso, katere niti ne konkretizira. Ustaljena sodna praksa namreč potrjuje pravilnost prvostopenjske presoje. S sklicevanjem na Obvezni razlagi Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) z dne 9. 2. 2016 in 28. 9. 2017 se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo tožniku priznati povračilo stroškov za konferenco s stranko, pregled listin in študij spisa, ker gre za storitve, ki jih je treba ovrednotiti kot samostojne. Enotno stališče sodne prakse je, da obvezne razlage, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra, in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati,4 saj nima moči predpisa. Po ustaljeni sodni praksi je posvet s stranko zajet že v nagradi za sestavo vlog

Toženec ni uspel dokazati posebnega dogovora o vključenosti plačila za nadurno delo v dnevno postavko plačila za delo (vzporedni dogovor o plačilu za delo), zato je tožniku dolžan plačati opravljene, a neplačane nadure. S plačilom (domnevno previsokih) dnevnic toženec ni mogel delno izpolniti svoje obveznosti iz naslova nadurnega dela, prav tako plačanih dnevnic ni mogoče uveljavljati v pobot, saj ne gre za istovrstni terjatvi (od plače se plačujejo davki in prispevki, od dnevnic pa ne). Toženec je uveljavljal pobotni ugovor, o njem je sodišče prve stopnje tudi odločilo, zato mu je utemeljeno naložilo plačilo sodne takse za pobotni ugovor po ZST-1.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da za nepravilno uporabo tahografa s strani tožnika ne more biti odgovoren delodajalec, ki je tožniku podal navodila glede pravilne uporabe tahografa in ga poslal na izobraževanje. Tožnik je tahograf nepravilno uporabljal (na način, da je beležil počitek, kadar je delal) v posledici odrejenega dela in ne po lastni iniciativi. Tožniku sicer res ni nihče podal izrecnega navodila, naj to počne, vendar je toženec tožniku odrejal delo in časovni okvir, v katerem mora biti delo opravljeno. Iz izpovedi tožnika in prič pa izhaja, da sta količina odrejenega dela in časovni okvir, v katerem je moralo biti delo opravljeno (kar vse je temeljilo na navodilih toženca), tožnika (in druge delavce) silila, da so nepravilno uporabljali tahograf. Voznik tovornega vozila je upravičen do plačila za opravljeno nadurno delo tudi v primeru, če je pri opravljanju dela prirejal podatke v tahografih v korist delodajalca. Če tahograf ne izkazuje verodostojnih podatkov o trajanju voženj oziroma o trajanju drugih del, ki se v skladu s 3. členom ZDCOPMD tudi štejejo v delovni čas voznika tovornega vozila (npr. natovarjanje in raztovarjanje ter čakanje na to opravilo),

To, ali vozniki tovornjakov na splošno opravljajo delo preko polnega delovnega časa, za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka ni bistveno, niti to ni splošno znano dejstvo (samo opravljanje nadurnega dela in obseg le-tega sploh ne more biti splošno znano dejstvo, da ne bi bilo predmet dokazovanja). Sodišče prve stopnje je v okviru trditev tožnika, potrjenih z njegovo izpovedjo, da je na potnih nalogih natančno naveden obseg dela, pravilno njegove navedbe o (nad)urah presojalo glede na predložene listine (potne naloge). Na ta način je ugotovilo, da število ur ne presega tistega, za katerega je toženka že obračunala plačo, ter tako utemeljeno presodilo, da mu je vse opravljeno delo plačala (in da tožnik dela preko polnega delovnega časa v zatrjevanem obsegu ni opravil).

Ker je tožnik uveljavljal plačilo nadur tudi za čas, ko bi moral imeti odmor, ki se ne šteje v delovni čas v smislu določb ZDCOPMD, poleg tega pa tudi za ostala opravila, ki se v smislu ZDCOPMD štejejo v delovni čas, po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje ni porabil toliko časa, kot je navedeno v potnih nalogih, njegov tožbeni zahtevek že iz navedenega razloga ne more biti v celoti utemeljen, ne glede na dokazno breme toženke. Ker tožnik ni argumentirano nasprotoval ugotovitvam izvedenca, niti ni navedel, koliko časa naj bi za ta opravila porabil, je v tem kontekstu mogoče soglašati s stališčem sodišča prve stopnje, da je bila tožnikova trditvena podlaga o naravi dela, zelo splošna in skopa. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe prvega odstavka 38. člena ZDSS-1, po kateri lahko sodišče odloči, da mora delodajalec kriti vse stroške za izvedbo dokazov, tudi če delavec v sporu ni v celoti uspel, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Prav za tak primer gre v predmetni zadevi, zaradi česar je sodišče prve stopnje toženki nepravilno priznalo stroške izvedenca.

Iz 10. točke 3. člena ZDCOPMD ne izhaja, da gre za mobilnega delavca le v primeru, če na dan opravi več kot en prevoz krajši od 50 km. Stališče toženke, da bi bilo tožnika možno šteti za tovrstnega delavca le, če bi imela kot glavno dejavnost registrirano dejavnost mestnega potniškega prometa, je napačno.

Za presojo delovnega časa mobilnih delavcev, ki opravljajo prevoze potnikov v linijskih prevozih, krajših od 50 km, je torej ključna 10. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD (in splošna ureditev delovnega časa po ZDR), ne pa 1. točka prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD.

Revizija se dopusti glede vprašanj o: - bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi z obrazloženostjo sodbe sodišča druge stopnje; - pravilnosti odločitve o višini urne postavke glede na trditveno podlago tožbe; - zapadlosti plačila presežkov ur, ki so nastali v posameznem referenčnem obdobju; - pravilnosti vrednotenja delovnega časa in razpoložljivosti pri linijskih prevozih potnikov, krajših od 50km.

Toženka je s sprejemom Pravilnika o deljenem delovnem času voznega osebja nedopustno posegla v obstoječo pogodbo o zaposlitvi tožnika. Uvedla je deljen delovni čas, njegovo vrednotenje pa je določila na način, da so delavci za čas prekinitve prejeli plačilo v višini 30 % osnovne plače. To spominja na vrednotenje razpoložljivosti, ki se pri voznikih, ki opravljajo linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, v nasprotju z drugimi mobilnimi delavci, za katere velja ZDCOPMD, šteje v delovni čas. V novejši sodni praksi je uveljavljeno stališče, da sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali je delodajalec od prisojenih zneskov dolžan plačati davke in prispevke, saj je to ob izplačilu prejemka stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov (sodba VS RS VIII Ips 68/2019, sodba in sklep VS RS VIII Ips 88/2019). Obveznost davčnega odtegljaja in plačila prispevkov v času odločanja o utemeljenosti zahtevka iz naslova plačila še ni nastala. Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretj

Toženka napačno vztraja, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen, ker naj bi ga opravil samovoljno, namesto v rednem delovnem času. Toženka je namreč tožniku delo - vožnjo jasno odredila na način, da je določila tako namembni kraj kot čas, v katerem mora biti delo opravljeno, kar je privedlo do tožnikovega nadurnega dela. To torej niti ni bilo opravljeno mimo vednosti toženke, da bi lahko zatrjevala tožnikovo samovoljo pri opravljanju nadur.

Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da izvedenec ni imel nobene podlage, ko je v delovni čas tožnika vračunal še 15 minut za pripravo. Pravilnik o izvajanju nalog upravljavca prevozov in voznega osebja, ki ga je sprejela toženka, določa, da med druge delovne obveze spadajo dnevni preventivni pregledi vozil (pred pričetkom vožnje) in druge obveze (začetni vpisi v evidenco, pregled tovora pred vožnjo). Ob upoštevanju navedene pravne podlage je sodni izvedenec v tožnikov delovni čas pravilno vštel 15 minut dnevno za preventivne preglede.

Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da je tožnik opravljal delo v neenakomerno razporejenem delovnem času, tako da bi se eventualno prikrajšanje lahko ugotavljalo šele po koncu referenčnega obdobja, ki traja eno leto. V tožbi je tožnik opredelil prikrajšanje pri nadurah za posamezni mesec, toženka pa navedb o daljšem referenčnem obdobju ni podala pravočasno, do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor toženke, da je bilo tožniku nadurno delo že plačano s preplačilom iz naslova dnevnic in iz naslova letnega dopusta, saj izvedeni dokazi dogovora niso potrdili.

Za prvega in tretjega tožnika so relevantne določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), ki opredeljuje delovni čas mobilnih delavcev. V delovni čas se ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj po 3. členu ZDCOPMD "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. Upoštevaje navedeno opredelitev delovnega časa mobilnih delavcev je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju števila nadur, ki sta jih opravila prvi in tretji tožnik, izhajalo iz pravilnega stališča, da je število nadur, ki jih opravi voznik tovornjaka, tisto število ur, ki zajema čas, ko ni le na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu, kot navajata pritožnika, temveč tudi opravlja svoje naloge, ki so povezane z njegovim delom.

Po določbi 1. točke prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD »delovni čas« pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 2. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje in vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd.

V točki 10 prvega odstavka 3. člena ZDCOMPD je definiran delovni čas voznika v linijskih prevozih potnikov, krajših od 50 km, kot čas od začetka do zaključka dela, ko je vozno osebje na razpolago delodajalcu ali opravlja svoje naloge ter dejavnosti, v točki 11 pa je definiran pojem linijski prevoz, in sicer je to prevoz, kot je določen v 2. točki 2. člena Uredbe (ES) št. 1073/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. 10. 2009 o skupnih pravilih za dostop do mednarodnega trga avtobusnih prevozov in spremembi Uredbe (ES) št. 561/2006. Gre za prevoz, s katerim se zagotovi prevoz potnikov v določenih časovnih presledkih na določenih linijah, potniki pa vstopajo in izstopajo na vnaprej določenih postajah. V naslednji, 3. točki 2. člena te Uredbe je opredeljen še poseben linijski prevoz kot linijska prevozna storitev, s katero se zagotovi prevoz določene kategorije potnikov, prevoz drugih potnikov pa ne, ne glede na to, kdo ga organizira. Sodišče prve stopnje bi moralo, da bi pravilno ugotovilo delovni čas tožnika v spornem obdobju, ugotoviti, kakšne prevoze je opravljal (po vsebini, ne le glede na navedbo toženke v delovnem nalogu), pri čemer bi moralo upoštevati, da za raz

V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je konkretni spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, konkretno v ZEPDSV ter ZDCOPMD niti v ZDR-1, ki določa obrnjeno dokazno breme le v primeru zatrjevane diskriminacije (šesti odstavek 6. člena) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi (84. člen). Prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec. V delovni čas voznika ne sodi le čas nakladov in razkladov, ampak tudi čas, ki ga porabi za posamezno delo v povezavi z nakladi in razkladi.