4. člen ZDCOPMD

Ugotovitev števila nadur ne spada v izrek vmesne sodbe, saj vprašanje obsega nadurnega dela spada v presojo višine zahtevka in ne njegovega temelja. Pri vmesni sodbi gre za odločanje zgolj o temelju zahtevka. Število nadur je tipičen element, ki vpliva na višino terjatve (koliko znaša plačilo), ne pa na sam obstoj pravice do plačila za nadurno delo. Število nadur zato ne spada v izrek vmesne sodbe, ampak v nadaljnjo fazo postopka. V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec mora navesti podatke in analize, na podlagi katerih je v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost teh ugotovitev. Če teh podatkov izvedenec v mnenju, dopolnitvah mnenja ali na ustnem zaslišanju, ki ima običajno odločilno dokazno vrednost pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka, ne prikaže, je stranka prikrajšana za pravico do izjave. Jasna, razumljiva in preverljiva obrazložitev izvedenskega mnenja je temeljna predpostavka, ki stranki zagotavlja, da se glede tega dela dokaznega postopka izjavi o rezultatu dokazovanja.

Ugotovitev števila nadur ne sodi v izrek vmesne sodbe, saj vprašanje obsega nadurnega dela spada v presojo višine zahtevka in ne njegovega temelja. Pri vmesni sodbi gre za odločanje o temelju zahtevka, medtem ko se vprašanja, ki se nanašajo na obseg, praviloma presojajo šele v fazi odločanja o višini zahtevka. Število nadur je tipičen element, ki vpliva na višino terjatve (koliko je treba plačati), ne pa na sam obstoj pravice do plačila za nadurno delo. Zato ne spada v izrek vmesne sodbe, ampak v nadaljnjo fazo postopka. V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec mora navesti podatke in analize, na podlagi katerih je v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost teh ugotovitev. Če teh podatkov izvedenec v mnenju, dopolnitvah mnenja ali na ustnem zaslišanju, ki ima običajno odločilno dokazno vrednost pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka, ne prikaže, je stranka prikrajšana za pravico do izjave.

To, ali vozniki tovornjakov na splošno opravljajo delo preko polnega delovnega časa, za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka ni bistveno, niti to ni splošno znano dejstvo (samo opravljanje nadurnega dela in obseg le-tega sploh ne more biti splošno znano dejstvo, da ne bi bilo predmet dokazovanja). Sodišče prve stopnje je v okviru trditev tožnika, potrjenih z njegovo izpovedjo, da je na potnih nalogih natančno naveden obseg dela, pravilno njegove navedbe o (nad)urah presojalo glede na predložene listine (potne naloge). Na ta način je ugotovilo, da število ur ne presega tistega, za katerega je toženka že obračunala plačo, ter tako utemeljeno presodilo, da mu je vse opravljeno delo plačala (in da tožnik dela preko polnega delovnega časa v zatrjevanem obsegu ni opravil).

Po četrtem odstavku 143. člena ZDR lahko nadurno delo traja tudi preko letne časovne omejitve iz tretjega odstavka tega člena (torej več kot 170 ur na leto), če je podano pisno soglasje delavca. Izostanek takšnega pisnega soglasja ne pomeni, da delavec za delo, ki presega letno časovno omejitev ni upravičen do plačila. Do plačila je upravičen z dodatkom za nadurno delo. Dodatek za delovno dobo je od uveljavitve ZDR obvezna sestavina plače, urejen je v 129. členu. Iz tega člena ne izhaja, da bi se pri presoji višine dodatka za delovno dobo (oziroma dolžine delovne dobe) lahko razlikovalo med tem, ali je bila delovna doba dopolnjena v Republiki Sloveniji ali v tujini. Razlaga, na podlagi katere bi sodišče pri dodatku za delovno dobo ugotavljalo, ne le, kje je bila delovna doba dopolnjena, ampak tudi, državljan katere države je delavec, iz ZDR ne izhaja in bi bila diskriminatorna (osebna okoliščina - državljanstvo delavca; prvi odstavek 6. člena ZDR).

Glede na to, da je tožena stranka v dokaznem postopku predložila vse listine o delu, ki jih je bila tudi dolžna voditi - evidenco delovnega časa za tožnika na podlagi določil Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti in ZDCOPMD, je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku (upoštevajoč izpise iz voznikove kartice, potne naloge, evidenco delovnega časa za tožnika) ugotovilo, da tožnik ni opravil nadur v vtoževanem obdobju, temveč je imel celo manko ur, zato je pravilno v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

Število nadur, ki jih opravi voznik tovornjaka, je tisto število ur, ki (ob upoštevanju ugotovljenega časa vožnje in ostalih voznikovih aktivnosti, ki se vštejejo v delovni čas) presega število delovnih ur, kot so razvidne iz obračunov plače. Po 142. členu ZDR znaša polni delovni čas 40 ur na teden, s tem da ZDR ni dopuščal npr. možnosti, da bi se z drugim zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas kot 40 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki presegajo polni 40 urni tedenski delovni čas. Ker je bila tožba vložena 10. 10. 2013, so ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ zastarale obresti za čas do 9. 10. 2010, tožnik pa je upravičen do nezastaranih zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 10. 10. 2010 dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je v delovni čas tožnika (voznika tovornega vozila) v nasprotju z določbo 3. člena ZDCOPMD štelo tudi čas njegove razpoložljivosti, ki ga v delovni čas ni mogoče šteti. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da znaša polni delovni čas tožnika kot mobilnega delavca 48 ur tedensko, saj je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur tedensko. ZDCOPMD v 1. odstavku 4. člena ne določa, da znaša polni delovni čas mobilnega delavca 48 ur tedensko, ampak da se lahko najdaljši tedenski delovni čas poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas in ta skladno z določbo 142. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, ne sme presegati 40 ur na teden, z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo se lahko kot polni določi krajši delovni čas od 40 ur tedensko, vendar ne manj kot 36 ur. ZDR ni dopuščal, da bi se z zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas od 40 ur tedensko, zato se tožnikova tedenska delovna obveznost ne more podaljšati na 48 ur. Tako je tožnik upravičen do plačila nadur