VDSS Sodba in sklep Pdp 15/2021

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi, izpodbijani sklep o stroških (IV. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati iz naslova nadur posamezne bruto zneske od novembra 2012 do oktobra 2015 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto zneskov od dni zamude, pri čemer so bruto zneski in dnevi zamude razvidni iz izreka izpodbijane sodbe (točka I izreka). V presežku je zahtevek zavrnilo (točka II izreka). S sklepom, ki ni predmet pritožbene presoje, je zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnik zahteva, da mu je dolžna toženka odvesti davke in prispevke od bruto zneskov in da mu je dolžna plačati prispevke iz naslova poklicnega zavarovanja (točka III izreka). Odločilo je, da je dolžan tožnik toženki povrniti stroške postopka v znesku 1.423,69 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka IV izreka).

2Tožnik se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati mnenje izvedenca A.A., ki je najbolj verodostojen približek delovnih ur izračunal z upoštevanjem tožnikove prisotnosti na delovnem mestu, ko tožnik ni mogel prosto razpolagati s svojim časom. V delovni čas spada čas prisotnosti tožnika na delu, ko je bil na razpolago toženki. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Toženka se pritožuje zoper sodbo v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku iz naslova nadur (točka I izreka), in stroškovni izrek (točka IV izreka), iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da ugodilni del sodbe temelji zgolj na izvedenskem mnenju B.B. in ne na drugih izvedenih dokazih. Izvedenec ne more špekulirati o približkih delovnega časa brez upoštevanja ustrezne trditvene podlage tožnika. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da naj bi izvedenec prometne stroke ugotavljal število opravljenih delovnih ur voznika tovornega vozila, nato pa bi izvedenec ekonomske stroke podal mnenje, koliko bi moral delodajalec še plačati delavcu. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo mnenja izvedenke ekonomske stroke C.C.. Gre za odločilni dokaz o utemeljenosti plačila nadurnega dela. Ugotavljanje najbolj realnega približka opravljenih delovnih ur je v nasprotju s pravili procesnega prava. Število opravljenih delovnih ur je dejansko vprašanje, pri čemer pogoji iz 216. člena ZPP za odločanje sodišča po prostem preudarku niso izpolnjeni. Tožnik ni podal nobenih navedb glede obsega in vsebine dejavnosti, ko je bil na izpisu tahografa evidentiran odmor. Tega ne more vedeti niti toženka, saj gre za mobilnega delavca, ki ga lahko nadzoruje le preko evidentiranja dejavnosti na tahografih. Sodišče ne sme upoštevati v delovni čas drugih nalog in dejavnosti, če ni ugotovljena njihova vsebina. Zakoniti zastopnik toženke je izpovedal, da zaposlenim niso dajali navodil za manipuliranje s tahografi. Glede potrebnega časa za nakladanje in razkladanje tožnik ni podal ustreznih trditev. Toženka je z izpisi iz naprave za spremljanje vozil dokazovala, da se je tožnik večkrat ustavljal v D. za zasebne namene. Pri ugotavljanju približka opravljenih delovnih ur niso bili upoštevani prevoženi kilometri, nakladanja in razkladanja, vrsta tovora, relacija, povprečna hitrost, in ostali podatki. Po podatkih iz izvedenskega mnenja je upoštevani čas za nakladanja in razkladanja bistveno večji. Sodišče bi moralo ugotoviti število nakladanj in razkladanj ter trajanje drugega dela, na podlagi katerega bi bil tožnik upravičen do plačila nadur. Izračun izvedenca nima podlage v dejstvih, zato bi moralo sodišče zahtevek tožnika zavrniti. Ni pravne podlage, da je izvedenec v delovni čas tožnika štel še 15 minut priprave dnevno za t. i. obvezne preventivne preglede. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedi zastopnika toženke in mnenju izvedenke za ekonomijo. Pomanjkljiva dokazna ocena ne predstavlja zgolj kršitve 8. člena ZPP, ampak tudi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz obrazložitve sodbe ni razvidno, zakaj sodišče ni zaslišalo zaposlenih delavcev v prometni pisarni, ki bi lahko izpovedali o evidentiranju podatkov na tahografe in potrdili navedbe zakonitega zastopnika, da toženka ni dajala navodil o manipuliranju s tahografi. Zato je podana kršitev načela kontradiktornosti iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Preuranjena je odločitev o stroških postopka. Toženka se je pritožila zoper sklep o izvedenini. Šele po pravnomočnosti sklepa bo lahko sodišče odločilo o vseh stroških toženke v tem sporu. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek v celoti zavrne, toženki pa prisodi utemeljeno priglašene pravdne stroške, oziroma da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

4Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba toženke pa je delno utemeljena.

6Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep o stroških v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo razen glede odločitve o stroških postopka.

K pritožbi tožnika:

7Za tožnika so relevantne določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD, Ur. l. RS, št. 76/2005 in nasl.), ki opredeljuje delovni čas mobilnih delavcev. V delovni čas se ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj po 3. členu ZDCOPMD "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. Upoštevaje navedeno opredelitev delovnega časa mobilnih delavcev je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju števila nadur, ki jih je opravil tožnik, izhajalo iz pravilnega stališča, da je število nadur, ki jih opravi voznik tovornjaka, tisto število ur, ki zajema čas, ko ni le na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu, kot navaja pritožnik, temveč tudi opravlja svoje naloge, ki so povezane z njegovim delom. Izvedenec A.A. je v „prisotnost“ tožnika oziroma delovni čas tožnika zajel tudi čas odmora, čeprav je ta po 3. členu ZDCOPMD izrecno izvzet iz delovnega časa tožnika. Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo ugotovitev izvedenca A.A..

K pritožbi toženke:

8Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge, zakaj je sledilo tožnikovim navedbam o nadurnem delu pri toženki in izvedenskemu mnenju postavljenega izvedenca o opravljenem številu nadur oziroma o dolgovanem znesku iz naslova opravljenih nadur v spornem obdobju. Med razlogi tudi ni nasprotij, zato je sodbo vsekakor mogoče preizkusiti.

9Tožnik je v tožbi podal zadostne trditve, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek iz naslova nadur, in sicer je trdil, da je opravil več ur, kot znaša redna delovna obveznost (nadure). Te so razvidne iz listin (potnih nalogov), s katerimi razpolaga toženka. Za dokazovanje svojih trditev je tožnik poleg potnih nalogov predlagal, da se ga zasliši kot stranko; predlagal je izvedbo dokaza s sodnim izvedencem. Konkretiziral je število nadur, ki jih je opravil v posameznem mesecu spornega obdobja. Glede na navedeno je tožnik podal zadostno trditveno podlago.

10Toženka se je do trditev tožnika, kot jih je podal v utemeljitev svojega zahtevka, opredelila; zanikala je, da bi tožnik opravil kakršne koli ure preko polnega delovnega časa (nadure). Svoje trditve je dokazovala s predložitvijo listin (evidenca delovnega časa, izpis tahografa), predlagala je zaslišanje svojega zakonitega zastopnika kot stranke. Potnih nalogov ni predložila. Predlagala je, da sodišče postavi sodnega izvedenca, ki naj na podlagi pregleda izpisa tahografa in evidence delovnega časa poda izvedensko mnenje o morebitnih nadurah, ki jih je opravil tožnik. Na ta način je opredelila sporna dejstva, ki jih bo treba dokazovati. Sodišče prve stopnje je predlagani dokaz z zaslišanjem zakonitega zastopnika toženke izvedlo, prav tako je izvedlo predlagani dokaz s sodnima izvedencema prometne stroke.

11Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz prvega odstavka 339. člena ZPP) v povezavi z 8. členom ZPP kot tudi zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. 8. člen ZPP določa, da sodišče odloči, katera dejstva šteje za dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej, vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prve stopnje je tako dejstvo glede števila opravljenih ur dela tožnika ugotavljalo predvsem iz izvedenskega mnenja, je pa upoštevalo tudi predložene listine in izpovedi strank. V obrazložitvi je natančno pojasnilo, zakaj je sledilo ugotovitvam sodnega izvedenca. Pritožbeno sodišče takšni dokazni oceni pritrjuje. Toženka je predložila pisno mnenje C.C.. Strokovno mnenje, ki ga je po naročilu toženke izdelala izvedenka, nima neposredne dokazne vrednosti, ampak ga je treba obravnavati le kot del trditvene podlage toženke. Ker med strankama ni bil sporen izračun vrednosti nadure, temveč obseg opravljenega dela glede na podatke iz tahografa, sodišče prve stopnje utemeljeno ni postavilo izvedenca ekonomske stroke.

12Sodišče prve stopnje naj bi nepravilno uporabilo določbo 216. člena ZPP, čeprav ugotavljanje obsega nadurnega dela ni bilo povezano z nesorazmernimi težavami. Toženka pri tem spregleda, da se po omenjeni določbi odločanje po prostem preudarku nanaša na višino zneska, ne pa na obseg opravljenega nadurnega dela. V tem sporu je sodišče na podlagi izvedenskega mnenja in drugih dokazov ugotavljalo, ali so bile nadure dejansko opravljene, kot tudi njihov obseg. Odločitve o višini zneska iz naslova nadur sodišče ni oprlo na navedeno določbo, zato očitana procesna kršitev ni podana.

13Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, so evidence delovnega časa pomanjkljive - tožnik ni vpisal časa, porabljenega za naklade in razklade, ter vzrokov drugih postankov oziroma drugega dela. Pravilno je upoštevalo, da tahograf ne odraža časa drugega dela. Iz tega razloga sodni izvedenec ni mogel na podlagi pomanjkljivih podatkov v tahografih in evidenc delovnega časa natančno ugotoviti, koliko časa je tožnik opravljal drugo delo poleg evidentirane vožnje. Dejstvo, da je tožnik nedosledno evidentiral ta čas, ne pomeni, da tožnik do plačila za nadurno delo ni upravičen ali da je edina verodostojna listina s strani toženke predložena evidenca delovnega časa, ki jo je vodila na podlagi podatkov iz tahografskih izpiskov, za katere je zakoniti zastopnik toženke povedal, da je prometnik priznal, da niso pravilni. Kljub temu toženka ni ukrepala, ker po oceni njenega zakonitega zastopnika tožnik ni prekoračil (polnega) delovnega časa. Sodišče prve stopnje je obseg opravljenega dela tožnika pravilno ugotavljalo iz izvedenskega mnenja B.B..

14Ugotovitve izvedenca glede najbolj realnega približka delovnih ur, ki jih je tožnik porabil za druga opravila, so oprte na strokovne izkušnje in utemeljujejo izračun opravljenih nadur. Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da toženka nima nadzora nad tožnikom kot mobilnim delavcem in da ne more vedeti, kaj je tožnik delal poleg vožnje. Organizacija prevoza tovora je v izključni pristojnosti toženke, ki v okviru nadzorstvene dolžnosti daje tožniku navodila za izvedbo prevoza in izvaja redne kontrole delovanja in uporabe tahografov. Toženka je tožniku določala relacije vožnje glede na naročila. Odrejala je tudi druge naloge, ki jih predvideva ZDCOPMD, kot so izvajanje nakladanja in razkladanja, čakanje na nakladanje in razkladanje, čiščenje in tehnično vzdrževanje in vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja. Toženka, ki se profesionalno ukvarja z dejavnostjo cestnega prevoza blaga, vnaprej pozna naloge, ki so povezane z določenim prevozom, in čas, ki je potreben za njegovo izvedbo. Zato se v okoliščinah obravnavanega primera, ko so iz evidenc razvidni delovni dnevi ter čas pričetka in zaključka dela, toženka neuspešno zavzema, da bi moral tožnik znotraj časovnega okvirja posebej zatrjevati vsebino in trajanje drugih opravil. Pri izračunu nadur sodni izvedenec ni upošteval le časa nakladanja in razkladanja, kot prikazuje pritožba, temveč čas drugega dela, ko je bil tožnik na svojem delovnem mestu na razpolago toženki in je opravljal svoje naloge. Toženka ni dokazala, da je v času od pričetka do konca dela tožnik opravljal prevoze za zasebne namene. Izvedenec na podlagi evidenc o sledenju tovornega vozila ni mogel ugotoviti, koliko kilometrov je tožnik prevozil v zasebne namene.

15Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, zavrnilo pa tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožniku ni dala navodil, da bi tahograf nepravilno uporabljal, kar bi poleg izpovedi zakonitega zastopnika lahko potrdile predlagane priče. Takšne trditve in predlagani dokazi ne vplivajo na dejstvo, da tahografski podatki ne odražajo efektivnega delovnega časa tožnika. Zato je sodišče predlagani dokaz z zaslišanjem prič utemeljeno zavrnilo kot nepotreben.

16Neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da izvedenec ni imel nobene podlage, ko je v delovni čas tožnika vračunal še 15 minut za pripravo. Pravilnik o izvajanju nalog upravljavca prevozov in voznega osebja, ki ga je sprejela toženka, določa, da med druge delovne obveze spadajo dnevni preventivni pregledi vozil (pred pričetkom vožnje) in druge obveze (začetni vpisi v evidenco, pregled tovora pred vožnjo). Ob upoštevanju navedene pravne podlage je sodni izvedenec v tožnikov delovni čas pravilno vštel 15 minut dnevno za preventivne preglede.

17Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je odločitev o stroških postopka preuranjena. Pritožbeno sodišče je razveljavilo sklep o izvedenini in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da ponovno odmeri nagrado za delo in stroške izvedenca ter odloči o potrebnih stroških toženke.

18Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep o stroških postopka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

19V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sklepa o izvedenini ponovno odločiti o višini stroškov.

20Ker razen glede odločitve o stroških postopka niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke v ostalem in pritožbo tožnika v celoti zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).