8. člen ZDCOPMD

Ker je dokazna ocena v zvezi z resničnostjo navedb o manipulaciji s tahografom na zahtevo tožene stranke pomanjkljiva, neustrezna in neprepričljiva, je podana smiselno uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Ugotovitev, ali je tožnik s tahografom manipuliral na zahtevo tožene stranke, je ključna za presojo verodostojnosti izpisov tahografa. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega nadurnega dela tožnika v spornem obdobju pravilno sledilo tožnikovi lastnoročni evidenci delovnega časa, saj tožena stranka za to obdobje izpisov tahografa ni predložila. V pritožbi neutemeljeno navaja, da tožena stranka z izpisi tahografa ni razpolagala po krivdi tožnika. Sodišče prve stopnje je pravilno opozorilo, da je tožena stranka tista, ki je dolžna voditi in hraniti evidenco delovnega časa. Ta njena obveznost izhaja iz 18. člena Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV) in iz 8. člena Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD). Navedeno stališče je potrjeno tudi v sodni praksi.

Glede na to, da tožnik ni vodil svoje evidence, ki bi natančno izkazovala delovni čas, prav tako pa tudi ni vozil z dvema tahografoma oziroma ni dokazal, da bi tožena stranka drugače manipulirala s prikazovanjem ur voženj in počitka, je sodišče prve stopnje na podlagi dokumentacije v spisu, zaslišanja strank in prič ter po pridobitvi izvedenskih mnenj svoje ugotovitve utemeljeno oprlo na podatke o delovnem času tožnika, ki jih je predložila tožena stranka. Dejstvo, da ta dokumentacija ni bila popolna, ni odločilno, saj je izvedenec manjkajoče podatke tahografa pravilno dopolnil s podatki iz potnih nalogov in obratno ter tako zapolnila vrzeli pri ugotavljanju obsega tožnikovega dela. Glede na to, da tožnik ni predložil svoje evidence, ki bi bolj prepričljivo izkazovala opravljene ure dela, je v okoliščinah konkretnega primera metodologija izvedenca sprejemljiva in daje podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Predložena evidenca ni verodostojna, ker temelji na tahografih, s katerimi se je pri toženi stranki manipuliralo. V primeru, če tahograf ne izkazuje verodostojnih podatkov o trajanju voženj oziroma o trajanju drugih del (naklad, razklad, …), se opravljene nadure lahko dokazujejo z drugimi dokazi.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o zahtevku v tem sporu pravilno izhajalo iz navedb tožnika o obsegu nadurnega dela v vtoževanem obdobju. Tožena stranka je namreč kot delodajalec dolžna voditi evidenco delovnega časa. V tem sporu je bila dolžna konkretno navesti, te navedbe pa tudi dokazati, kakšen obseg nadurnega dela je tožnik opravil oziroma, da je tožnik opravil manj nadurnega dela, kot zatrjuje. Če delavec v postopku zahteva plačilo dodatka za nadurno delo, je delodajalec tisti, ki nosi dokazno breme in mora poskrbeti za ustrezna dokazila za dokazovanje neutemeljenosti tožbenega zahtevka delavca (ker je vse obveznosti do delavca plačal oziroma ker delavec nadurnega dela sploh ni opravil).

Delavec se v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-63/03 z dne 27. 1. 2005 ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu. Delavcu po zakonu pripada tako odpravnina, na kar se konkretno nanaša navedena ustavna odločba, kot tudi dodatek za nadurno delo, ne glede na to, da višina tega dodatka v zakonu ni opredeljena. Če je delodajalec delavcu določen znesek izplačal kot dnevnice, in tako tudi navedel na pisnem obračunu (plačilni listi), kasneje v morebitnem sodnem postopku ne more uspešno uveljavljati, da naj se takšno izplačilo dnevnic upošteva kot drug del plačila za delo. Če delavec v postopku zahteva plačilo dodatka za nadurno delo, za kar velja 5-letni zastaralni rok, je delodajalec tisti, ki mora poskrbeti za ustrezna dokazila za dokazovanje neutemeljenosti tožbenega zahtevka delavca. Tožena stranka je v postopku predložila le evidenco, ki temelji na podatkih tahografov, ki pa zaradi manipuliranja s tahografi ni verodostojna. Druge evidence delovnega časa tožena stranka ni predložila. Ker tako tožena stranka v obravnavanem sporu ni zmogla dokazati, da je tožnik opravil manjši obseg nadurnega dela, kot je trdil, je sodišče prve stopnj

Glede zahtevka iz naslova nadur je tožnik v tožbi navedel, koliko dni je v posameznem mesecu delal, koliko od tega je bilo rednih delovnih ur, in koliko je dejansko delal oziroma, koliko je bilo opravljenih nadur. Toženec je glede števila nadur v odgovoru na tožbo in v vlogah ves čas navajal le, da tožnik z ničemer ne dokazuje, da je delo opravil v zatrjevanem obsegu. Drugih argumentiranih ugovorov ni podal. Bi pa jih lahko, v kolikor bi vodil ustrezno evidenco. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je toženca zavezoval Zakon o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih. Ta zakon v 8. členu od delodajalca med drugim zahteva vodenje podatkov o delovnem času, o nočnem delu in tedenskem delovnem času. Ti podatki se vodijo v okviru evidence o izrabi delovnega časa, ki bi jo toženec moral imeti skladno z Zakonom o evidencah na področju dela in socialne varnosti. Ker toženec ne z omenjenimi evidencami, niti kako drugače, tožnikovih trditev ni argumentirano prerekal, je sodišče prve stopnjena podlagi drugega odstavka 214. člena ZPP zakonito štelo tožnikova zatrjevana dejstva kot priznana oziroma za resnična.

Za odločitev o plačilu nadur je bistveno, ali je tožnik opravil nadure v skladu z zakonom, ki ureja delo mobilnih delavcev. Če delavec domnevno manipulira s tahografom, mu zaradi tega ni mogoče odvzeti pravice do dokazovanja upravičenosti tožbenega zahtevka z drugimi dokaznimi predlogi, ne glede na to, ali je šlo za manipuliranje v interesu delavca ali pa delodajalca. Zato bi moralo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotoviti eventualno prikrajšanje pri plači na podlagi podatkov v spisu, ki niso prirejeni. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno povzelo določbe členov III. poglavja ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, o plačilu za delo, zato bi moralo na podlagi teh določb upoštevati, da je dokazno breme, da je tožniku iz naslova delovnega razmerja plačala vse, kar mu pripada, na toženi stranki. Dejstvo, da naj bi bila dokumentacija tožene stranke v poplavi uničena in da iz tega razloga z njo ne razpolaga, pa bi moralo upoštevati v škodo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je delno zmotno uporabilo materialno pravo, tj. določbo 347. člena OZ, pri odločanju o zastaranju zakonskih zamudnih obresti. Neutemeljeno je zavrnilo celoten obrestni zahtevek za plačilo

Sodišče prve stopnje je v delovni čas tožnika (voznika tovornega vozila) v nasprotju z določbo 3. člena ZDCOPMD štelo tudi čas njegove razpoložljivosti, ki ga v delovni čas ni mogoče šteti. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da znaša polni delovni čas tožnika kot mobilnega delavca 48 ur tedensko, saj je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas 40 ur tedensko. ZDCOPMD v 1. odstavku 4. člena ne določa, da znaša polni delovni čas mobilnega delavca 48 ur tedensko, ampak da se lahko najdaljši tedenski delovni čas poveča na 60 ur samo, če se v teku štirih mesecev ne preseže tedenskega povprečja 48 ur. Tožnik je imel s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za polni delovni čas in ta skladno z določbo 142. člena ZDR, ki je veljal v spornem obdobju, ne sme presegati 40 ur na teden, z zakonom oziroma s kolektivno pogodbo se lahko kot polni določi krajši delovni čas od 40 ur tedensko, vendar ne manj kot 36 ur. ZDR ni dopuščal, da bi se z zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas od 40 ur tedensko, zato se tožnikova tedenska delovna obveznost ne more podaljšati na 48 ur. Tako je tožnik upravičen do plačila nadur

Ker listine o delu poseduje izključno tožena stranka, ki je bila tudi dolžna voditi evidenco delovnega časa za vsakega delavca posebej na podlagi določil ZEPDSV in ZDCOPMD, bi moralo sodišče prve stopnje toženi stranki naložiti, da predloži ustrezno dokumentacijo, ki jo je bila dolžna voditi. ZEPDSV 7. členu določa, da morajo evidence (evidenca zaposlenih delavcev, evidenca o stroških dela, evidenca o izrabi delovnega časa in evidenca o oblikah razreševanja kolektivnih delovnih sporov pri delodajalcu) voditi delodajalci, zato je tožena stranka dolžna poskrbeti, da ima ustrezne podatke. ZEPDSV in ZDCOPMD ne predpisujeta, na kakšni osnovi je potrebno izdelati evidenco delovnega časa, zato mora biti na podlagi osmega odstavka 8. člena ZDCOPMD, ki določa, da mora delodajalec v evidenci o izrabi delovnega časa hraniti tudi uporabljene tahografske vložke in prenesene podatke iz digitalnega tahografa in voznikovih kartic, evidenca o izrabi delovnega časa izdelana na podlagi tahografov in ne na podlagi potnih nalogov. Ker zaradi zmotne pravne presoje dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo so

Tožnik je s toženo stranko sklenil sporazum o medsebojnih obveznostih, v katerem sta se stranki strinjali, da je tožena stranka izpolnila vse svoje obveznosti do delavca. Po stališču sodišča prve stopnje sporazum o medsebojnih obveznostih ne predstavlja odpovedi pravici iz delovnega razmerja, temveč tožnikovo priznanje dejstva, da mu je tožena stranka plačala vse, kar mu pripada, torej tudi opravljene nadure. Takšno stališče sodišča prve stopnje je napačno. Delavec se namreč ne more odpovedati pravici iz delovnega razmerja, ki mu gre po zakonu. Iz sporazuma ne izhaja, da se nanaša na plačilo nadur, zato ni mogoče šteti, da je tožnik ob podpisu vedel za nadure in tudi potrdil plačilo iz naslova nadur. Za takšno sklepanje v listinski dokumentaciji ni podlage. Ker se torej sporazum ne nanaša na plačilo nadur, bi ob upoštevanju stališča sodišča prve stopnje, da je tožnik priznal nekaj, kar ni predmet sporazuma, nastal enak pravni položaj, kot da bi se delavec odpovedal pravici iz delovnega razmerja, ki mu pripada na podlagi zakona. Zato na podlagi navedenega sporazuma ni mogoč zaključek, da je tožnik že prejel izplačilo na podlagi opravljenih nadur. Ker zaradi zmotne pravne presoje