5. člen ZDCOPMD

Ugotovitev števila nadur ne spada v izrek vmesne sodbe, saj vprašanje obsega nadurnega dela spada v presojo višine zahtevka in ne njegovega temelja. Pri vmesni sodbi gre za odločanje zgolj o temelju zahtevka. Število nadur je tipičen element, ki vpliva na višino terjatve (koliko znaša plačilo), ne pa na sam obstoj pravice do plačila za nadurno delo. Število nadur zato ne spada v izrek vmesne sodbe, ampak v nadaljnjo fazo postopka. V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec mora navesti podatke in analize, na podlagi katerih je v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost teh ugotovitev. Če teh podatkov izvedenec v mnenju, dopolnitvah mnenja ali na ustnem zaslišanju, ki ima običajno odločilno dokazno vrednost pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka, ne prikaže, je stranka prikrajšana za pravico do izjave. Jasna, razumljiva in preverljiva obrazložitev izvedenskega mnenja je temeljna predpostavka, ki stranki zagotavlja, da se glede tega dela dokaznega postopka izjavi o rezultatu dokazovanja.

Ugotovitev števila nadur ne sodi v izrek vmesne sodbe, saj vprašanje obsega nadurnega dela spada v presojo višine zahtevka in ne njegovega temelja. Pri vmesni sodbi gre za odločanje o temelju zahtevka, medtem ko se vprašanja, ki se nanašajo na obseg, praviloma presojajo šele v fazi odločanja o višini zahtevka. Število nadur je tipičen element, ki vpliva na višino terjatve (koliko je treba plačati), ne pa na sam obstoj pravice do plačila za nadurno delo. Zato ne spada v izrek vmesne sodbe, ampak v nadaljnjo fazo postopka. V obrazložitvi izvedenskega mnenja ne sme biti pomanjkljivosti (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Izvedenec mora navesti podatke in analize, na podlagi katerih je v mnenju podal ugotovitve glede strokovnih vprašanj, ker je le na ta način mogoče preveriti pravilnost teh ugotovitev. Če teh podatkov izvedenec v mnenju, dopolnitvah mnenja ali na ustnem zaslišanju, ki ima običajno odločilno dokazno vrednost pri odločanju o (ne)utemeljenosti zahtevka, ne prikaže, je stranka prikrajšana za pravico do izjave.

Tožena stranka je v sporu trdila, da je tožnikovo morebitno nadurno delo plačala v okviru postavk stimulacija, nadurno delo in drugi dodatki, vendar v sporu ni uspela dokazati, da je s temi dodatki tožniku plačala opravljeno nadurno delo.

Tožnik se neutemeljeno zavzema, da bi sodišče prve stopnje moralo všteti v delovni čas tudi čas razpoložljivosti, in sicer iz istih razlogov, kot so v pritožbi navedeni za odmor. Za takšno vštevanje prvostopenjsko sodišče ni imelo podlage, saj je v 1. točki prvega odstavka 3. člena ZDCOPMD predpisano, da čas razpoložljivosti (iz 2. točke prvega odstavka tega člena) ne spada v delovni čas mobilnega delavca. Svoje stališče pritožba zmotno utemeljujeje s sklicevanjem na sodno prakso, katere niti ne konkretizira. Ustaljena sodna praksa namreč potrjuje pravilnost prvostopenjske presoje. S sklicevanjem na Obvezni razlagi Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije (OZS) z dne 9. 2. 2016 in 28. 9. 2017 se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi sodišče moralo tožniku priznati povračilo stroškov za konferenco s stranko, pregled listin in študij spisa, ker gre za storitve, ki jih je treba ovrednotiti kot samostojne. Enotno stališče sodne prakse je, da obvezne razlage, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra, in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati,4 saj nima moči predpisa. Po ustaljeni sodni praksi je posvet s stranko zajet že v nagradi za sestavo vlog

Toženka je s sprejemom Pravilnika o deljenem delovnem času voznega osebja nedopustno posegla v obstoječo pogodbo o zaposlitvi tožnika. Uvedla je deljen delovni čas, njegovo vrednotenje pa je določila na način, da so delavci za čas prekinitve prejeli plačilo v višini 30 % osnovne plače. To spominja na vrednotenje razpoložljivosti, ki se pri voznikih, ki opravljajo linijske prevoze potnikov, krajše od 50 kilometrov, v nasprotju z drugimi mobilnimi delavci, za katere velja ZDCOPMD, šteje v delovni čas. V novejši sodni praksi je uveljavljeno stališče, da sodišče v delovnem sporu ne odloča o tem, ali je delodajalec od prisojenih zneskov dolžan plačati davke in prispevke, saj je to ob izplačilu prejemka stvar izplačevalca oziroma pristojnih davčnih organov (sodba VS RS VIII Ips 68/2019, sodba in sklep VS RS VIII Ips 88/2019). Obveznost davčnega odtegljaja in plačila prispevkov v času odločanja o utemeljenosti zahtevka iz naslova plačila še ni nastala. Nastala bo, ko bo dolžnik (delodajalec, toženka) v korist upnika (delavca, tožnika) dejansko izvršil plačilo, in sicer glede na predpis, ki ureja obremenitev prisojenega zneska (dohodka) z davki in prispevki v času izplačila (tretj

Za prvega in tretjega tožnika so relevantne določbe Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih (ZDCOPMD), ki opredeljuje delovni čas mobilnih delavcev. V delovni čas se ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj po 3. členu ZDCOPMD "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. Upoštevaje navedeno opredelitev delovnega časa mobilnih delavcev je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju števila nadur, ki sta jih opravila prvi in tretji tožnik, izhajalo iz pravilnega stališča, da je število nadur, ki jih opravi voznik tovornjaka, tisto število ur, ki zajema čas, ko ni le na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu, kot navajata pritožnika, temveč tudi opravlja svoje naloge, ki so povezane z njegovim delom.

V premoženjskopravnem delovnem sporu, kakršen je konkretni spor za plačilo nadur, ne veljajo nobena posebna pravila o (obrnjenem) dokaznem bremenu. Za takšno stališče ni podlage v materialnem pravu, konkretno v ZEPDSV ter ZDCOPMD niti v ZDR-1, ki določa obrnjeno dokazno breme le v primeru zatrjevane diskriminacije (šesti odstavek 6. člena) in odpovedi pogodbe o zaposlitvi (84. člen). Prav tako v tovrstnih sporih ne obstajajo zakonske domneve, neutemeljenost katerih bi bil dolžan zatrjevati in dokazovati delodajalec. V delovni čas voznika ne sodi le čas nakladov in razkladov, ampak tudi čas, ki ga porabi za posamezno delo v povezavi z nakladi in razkladi.

Čas razpoložljivosti po 3. členu ZDCOPMD je izrecno izvzet iz delovnega časa mobilnih delavcev. Čas razpoložljivosti za mobilne delavce, ki vozijo v posadki (kot tožnik) pa po 2.b točki tretjega odstavka 3. člena ZDCOPMD pomeni čas sedenja ob vozniku.

Predložena evidenca ni verodostojna, ker temelji na tahografih, s katerimi se je pri toženi stranki manipuliralo. V primeru, če tahograf ne izkazuje verodostojnih podatkov o trajanju voženj oziroma o trajanju drugih del (naklad, razklad, …), se opravljene nadure lahko dokazujejo z drugimi dokazi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo mogoče vplivati na pravilni zapis tahografa tudi z uporabo magneta. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki temelji na mnenju izvedenca in izpovedi tožeče stranke, da tahograf prikazuje zgolj pravilni čas vožnje, ne pa tudi ostalega dela, ki se po Uredbi oziroma ZDCOPMD šteje v delovni čas. Pravilen je tudi zaključek sodišča, da je poleg vožnje tožeča stranka opravljala tudi drugo delo in sicer razkladanje, nakladanje in administrativna dela.

Glede na to, da je ugotovljeno, da je moral tožnik uporabljati tudi magnet, da je tahograf kazal le ure vožnje, da se je razkladanje in nakladanje ni beležilo kot delo, temveč kot počitek, ter na podlagi izpovedi tako tožnika kot tudi prič, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi obseg oz. število teh naklad in razklad, glede na število voženj, ki jih je tožnik povprečno opravil na mesec oz. na teden ter na podlagi vseh teh ugotovitev odločilo o višini oz. o trajanju dodatnih ur, ki jih je moral delavec opraviti.

Število nadur, ki jih opravi voznik tovornjaka, je tisto število ur, ki (ob upoštevanju ugotovljenega časa vožnje in ostalih voznikovih aktivnosti, ki se vštejejo v delovni čas) presega število delovnih ur, kot so razvidne iz obračunov plače. Po 142. členu ZDR znaša polni delovni čas 40 ur na teden, s tem da ZDR ni dopuščal npr. možnosti, da bi se z drugim zakonom lahko določil kot polni delovni čas daljši delovni čas kot 40 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožnik upravičen do plačila nadur za vse opravljene ure, ki presegajo polni 40 urni tedenski delovni čas. Ker je bila tožba vložena 10. 10. 2013, so ob upoštevanju triletnega zastaralnega roka iz 347. člena OZ zastarale obresti za čas do 9. 10. 2010, tožnik pa je upravičen do nezastaranih zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 10. 10. 2010 dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje pri izračunu opravljenih nadur ni upoštevalo dopolnitve izvedenskega mnenja, v katerem je izvedenec popravil nekaj računskih napak in ugotovil, da tožnik v mesecu avgustu 2011 ni opravljal nadur. Glede na tako izvedenčevo ugotovitev sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati prvotnega podatka o opravljenih 8,38 nadurah v mesecu avgustu 2011 in je zato tožniku prisodilo previsoko plačilo za opravljene nadure. Zato je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo v I. točki izreka tako, da je znižalo prisojeni znesek za vrednost 8,38 nadur, ki niso bile opravljene.

Sodišče mora dokazno sredstvo z zaslišanjem izvedenca izvesti tako, kot je predpisano v 254. členu ZPP. Če ugotovi, da je izvid nepopoln, nejasen ali sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti odpraviti po uradni dolžnosti. Tožniku je bila odobrena brezplačna pravna pomoč kot oprostitev plačila stroškov za delo izvedenca finančne stroke v postopku na prvi stopnji. Plačilo stroškov dela izvedenca finančne stroke v postopku na prvi stopnji se zato v celoti zagotavlja iz sredstev sodišča. Iz tega razloga ni bilo pravne podlage za ravnanje sodišča, ki je s sklepom na naroku pozvalo tožnika k predložitvi predujma (153. člen ZPP), saj bi moralo izvesti dokaz z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Kršitev določb je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega dela sodbe, ker je sodišče prve stopnje tožnikovo pasivnost glede plačila predujma za izvedenca finančne stroke štelo v njegovo škodo. Opustitev založitve predujma v sporu ne pripelje avtomatično do zavrnitve tožbenega zahtevka. Tudi v takšnem primeru mora namreč sodišče v skladu z načelom proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP dokazno oceniti vse razpoložljive dokaze in vsakega poseb

Ker je bil tožnik mobilni delavec (pri toženi stranki zaposlen kot voznik tovornega vozila), so v konkretnem primeru relevantne tudi določbe ZDCOPMD, ki opredeljujejo delovni čas mobilnih delavcev. V delovni čas mobilnih delavcev se ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj po 3. členu ZDCOPMD "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd

Tožena stranka je dokazala, da očitanih ravnanj (domnevna prepoved uporabe sanitarij; podaja pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in o možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve; opredelitev tožnikovega neustreznega obnašanja na sindikalnem sestanku kot kršitev delovne obveznosti; pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti, idr.) ni mogoče šteti za trpinčenje na delovnem mestu, saj ni šlo za ponavljajoče se ali sistematično, graje vredno ali očitno negativno ali žaljivo ravnanje ali vedenje, usmerjeno proti tožniku na delovnem mestu ali v zvezi z delom, kot to določa 6.a člen ZDR. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu ni utemeljen.

Tožniku (vozniku tovornega vozila v mednarodnem prometu) je bil na podlagi dogovora med strankama o obračunu prejemkov iz delovnega razmerja v določeni višini za prevožen kilometer zagotovljen minimum pravic iz naslova plače in stroškov skladno z zakonom in kolektivno pogodbo. Vendar pa je bil tožnik upravičen tudi do obračuna plače iz naslova dela preko polnega delovnega časa. V takšen obračun bi se moral upoštevati tako čas natovarjanja in raztovarjanja vozila kot čas čakanja na carini oziroma drug efektivni delovni čas, povezan s prevozom. Zato je tožnik upravičen do vtoževane razlike v plači. Delavec ne more biti odgovoren za prekoračitev zakonske dovoljene kvote dela preko polnega delovnega časa in ga glede tega ne morejo zadeti škodljive posledice. Če je tožnik nadurno delo opravil, je za takšno delo upravičen do pripadajočega plačila.

Po določbi 3. člena ZDCOPMD se v delovni čas ne šteje čas pripravljenosti, počitkov in odmorov, saj citirani člen med drugim določa, da "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd.. Zato ni mogoče samo na podlagi potnih nalogov oziroma evidence tožene stranke sklepati o tem, da vtoževane nadure niso bile opravljene, temveč je treba pri ugo

Sodišče prve stopnje je glede vprašanja delovnega časa upoštevalo le izvedensko mnenje, ki pa je nejasno glede vprašanja, katere predpise in evidence je izvedenec uporabil pri svojem izračunu. Ker gre pri mobilnih delavcih šoferjih za specifično delo in ker delavci ne opravljajo dela v prostorih delodajalca, pod njegovim nadzorom, ampak gre lahko za več dnevno odsotnost, kjer morajo vozniki sami na tahografu evidentirati trajanje posameznih opravil, ki se štejejo v delovni čas, je za mobilne delavce sprejeta specialna zakonodaja, ki natančno določa, kaj se všteva v delovni čas. Iz izvedenskega mnenja in izpovedi izvedenca izhaja, da pri izračunu ni upošteval časa za nakladanje in razkladanje, da ni upošteval evidence potnih nalogov tožene stranke in tožnika ter da je ugotovil, da je tožena stranka tožniku pri obračunavanju plače prilagajala urno postavko, tako da je tožnik vsak mesec prejel približno enako izplačilo plače. Izvedenec tako ni upošteval Zakona o delovnem času in obveznih počitkih mobilnih delavcev ter o zapisovalni opremi v cestnih prevozih, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo, zakaj je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju. Zato je pritožbeno sodišče izpodbij

ZDCOPMD v 3. členu določa , da "delovni čas" pomeni čas od začetka do zaključka dela, ko je mobilni delavec na svojem delovnem mestu na razpolago delodajalcu in opravlja svoje naloge in dejavnosti, razen odmorov iz 5. člena tega zakona, časa počitka iz 6. člena tega zakona in časa razpoložljivosti iz 3. točke prvega odstavka tega člena, ki se ne vštevajo v delovni čas. V delovni čas je vključen čas, ki je posvečen vsem dejavnostim v cestnem prevozu kot so zlasti: vožnja vozila; natovarjanje in raztovarjanje; pomoč potnikom pri vstopu na vozilo in izstopu iz njega; čiščenje in tehnično vzdrževanje; vsa druga dela, katerih namen je zagotoviti varnost vozila, njegovega tovora in potnikov ali izpolnitev pravnih ali zakonskih obveznosti, ki so neposredno povezane s točno določenim prevozom, ki se odvija, vključno s spremljanjem natovarjanja in raztovarjanja, administrativnimi formalnostmi s policijo, carino itd. Število nadur, ki jih je opravil tožnik (voznik tovornjaka) je tisto število ur, ki ob upoštevanju ugotovljenega časa vožnje ter števila dni vožnje, ter 1,5 dodatne ure vožnje na dan (toliko časa traja natovarjanje in raztovarjanje tovora), pres