VSL sodba I Cp 546/2015

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

„Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 215753/2011 z dne 3. 1. 2012:

A) ostane v veljavi glede plačila:
- glavnice v znesku 3.276,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 30. 12. 2011 dalje do plačila in
- izvršilnih stroškov znesku 148,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 1. 2012 daje do plačila;

B) se razveljavi glede plačila glavnice 264,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2011 dalje do plačila in se v tem delu zahtevek zavrne.

V ostalem, se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 215753/2011 z dne 3. 1. 2012 vzdržalo v veljavi tudi 1. in 3. točki. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 1.018,10 EUR.

2Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Sklicuje se na veljavno zakonodajo in zatrjuje njeno nepravilno uporabo. Graja ugotovljeno dejansko stanje, ker so stroški neupravičeno zaračunani za štiri osebe. Trdi, da tožeča stranka ni pojasnila, zakaj je zaračunavala stroške za štiri osebe. Ker je toženec ugovarjal obračunu stroškov za štiri osebe in ker je upravnik dolžan upoštevati število oseb v stanovanju, bi bilo tožbo zaradi nesklepčnosti treba zavrniti. Ni mogoče zaključiti, da je bil toženec neupravičeno obogaten, tožnica pa prikrajšana, kajti dejansko stanje je pomanjkljivo ugotovljeno. Tožeča stranka delilnika stroškov ni pojasnila in dokazala, zato prisojenega zneska niti po temelju niti po višini ni mogoče preizkusiti. Trdi, da so zaključki sodišča v nasprotju z navedbami tožnice, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Zatrjuje zmotno uporabo 30. čl. Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Zavrača tudi plačilo kapitaliziranih obresti, do zamudnih obresti pa je, v primeru utemeljenega zahtevka, tožeča stranka upravičena od vložitve tožbe oz. predloga za izvršbo dalje. Sklicuje se na 118. čl. Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in 3. čl. Pogodbe o upravljanju ter ugovarja aktivni legitimaciji upravnika. Meni, da bi moral biti zahtevek za plačilo stroškov rezervnega sklada zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije zavrnjen. Taka odločitev bi bila skladna z materialnim pravom in tudi z odločbo II Ips 395/2010, na katero se sklicujeta obe pravdni stranki. Trdi, da stroški fotokopiranja, skoraj 2.900 fotokopij, niso bili potrebni.

3Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi - še preden je tožeča stranka z vlogo z dne 10. 10. 1012 terjatev specificirala - ugovarja, da je terjatev nespecificirana in nedefinirana. V nadaljevanju postopka je na naroku dne 1.7.2014 zatrjevala nasprotje med trditvami in dokazi, česar ni obrazložila. Opozorila je, da tožeča stranka ni predložila dokazila oz. navedla podlage za obračunavanje stroškov za 4 osebe in zato tožbo označila za nesklepčno. Tožeča stranka je v dveh pripravljalnih vlogah navedla in z listinami izkazala stroške, ki jih je v obravnavnem obdobju plačala in obračunala za stavbo P. 6 in navedla ključe njihove delitve med končne plačnike ter na tožnika odpadajoč delež teh stroškov.

6Trditev o nespecificiranosti in nedefiniranosti terjatve je navržena in ne terja posebnega odgovora. Sodišče prve stopnje je na osnovi obsežne listinske dokumentacije ugotovilo obstoj stroškov, merila za njihovo delitev in na toženca odpadajoči del. Ugotovilo je tudi obstoj stroškov, ki se, upoštevajoč Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb, delijo po številu oseb/uporabnikov stanovanja. V vlogi z dne 2. 6. 2014 je tožeča stranka navedla, da je upoštevala podatek o številu oseb, ki ji ga je posredovala tožeča stranka. Na ta način je procesno dokazno breme prevalila na toženo stranko. Le-ta se niti o številu uporabnikov niti o podatku, ki ga je tožeči stranki posredovala, ni izrekla. Trditve, da bi toženec prijavil manjše število oseb, ni podala. Pravilna je torej ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so stroški razdeljeni na osnovi podatka o številu uporabnikov, ki ga je tožeči stranki posredovala tožena stranka. Pritožbeni očitek o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju ni utemeljen.

7Tudi trditve o nepravilni uporabi materialnega prava so pavšalne, saj pritožnik navaja nepravilno uporabljena materialnopravna določila - vsebovana v SZ-1, SPZ, Obligacijskem zakoniku, Pravilniku o upravljanju večstanovanjskih stavb - in procesna pravila, ne pojasni pa, zakaj jih sodišče ne bi smelo uporabiti oz. kako bi jih moralo uporabiti. V okviru presoje po uradni dolžnosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, sklicujoč se na 190. čl. Obligacijskega zakonika (za stroške, ki jih je tožeča stranka plačala) in 14. čl. Pogodbe o upravljanju (za stroške upravljanja), materialno pravo pravilno uporabilo.

8Utemeljeno pa pritožba opozarja, da aktivne legitimacije za uveljavljanje stroškov rezervnega sklada tožeča stranka - upravnik nima. Da bi za/namesto toženca založil tudi ta sredstva, ni zatrdil. Zatrjuje zgolj plačilo stroškov dobaviteljev (IV. točka vloge z dne 2. 6. 2014), ne pa tudi vplačilo svojih sredstev v rezervni sklad. Glede sredstev rezervnega sklada je v V. točki vloge z dne 2. 6. 2014 navedel, da je skladno s Pogodbo o upravljanju in na podlagi pooblastila etažnih lastnikov (v njihovem imenu in za njihov račun) tožencu izdajal račune. To je bila takó na podlagi Pogodbe o upravljanju kot na podlagi zakonskih določil o upravnikovih pooblastilih (118. čl. SPZ, 50. čl. SZ-1) in rezervnem skladu (41. čl. do 47. SZ-1) njegova dolžnost in pravica. Materialne podlage za uveljavljanje te terjatve s tožbo (v svojem imenu) pa upravnik nima. Ker sredstev v rezervni sklad ni vplačal, materialna podlaga za ta del zahtevka (zahtevek za plačilo sredstev rezervnega sklada) niso določila o neupravičeni obogatitvi. Da bi etažni lastniki nanj prenesli materialno upravičenje, ne zatrjuje. Sklicuje se na 3. čl. Pogodbe o upravljanju, ki govori o zastopanju in ne o prenosu materialnih upravičenj. Na osnovi pooblastila za zastopanje, ki mu je podeljeno s Pogodbo o upravljanju, ima pa ga tudi na podlagi zakona, torej tožnik lahko vloži tožbo le kot zastopnik etažnih lastnikov.

9Iz specifikacije terjatve, podane v I. točki vloge z dne 10. 10. 2012, je razvidno, da terjatev sredstev rezervnega sklada znaša 10,96 EUR mesečno, uveljavlja pa se za 22 mesecev. Skupaj terjatev sredstev rezervnega sklada znaša 241,12 EUR. Ker jo tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja, je pritožbi ugodeno in sodba spremenjena tako, da je v tem delu sklep o izvršbi zaradi nepravilne uporabe materialnega razveljavljen in zahtevek zavrnjen (358. čl. ZPP). Zavrnjen je tudi zahtevek za plačilo zamudnih obresti v višini 22,88 EUR, kolikor jih tožeča stranka (za čas do vložitve tožbe) uveljavlja zaradi nepravočasnega plačila sredstev v rezervni sklad. Obračun zakonskih zamudnih obresti je sestavni del sodbe. V odločitev o stroških izvršilnega postopka pa ni treba posegati, ker bi le-ti nastali v enaki višini tudi primeru, da bi bil predlog za izvršbo vložen za 264,00 EUR manjšo terjatev.

10Zakaj zavrača plačilo kapitaliziranih, do začetka postopka nateklih zamudnih obresti, pritožnik ne pojasni. Plačilu te terjatve neutemeljeno ugovarja, kajti dolžan jih je plačati od dne zamude dalje in ne šele od vložitve tožbe dalje (299. in 378. čl. Obligacijskega zakonika).

11Kadar pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča spremeni, odloči o stroških celotnega postopka. Merilo za odločitev je uspeh strank v postopku. Uspeh tožeče stranke, ki je uveljavljala zahtevek v višini 3.540,06 EUR, uspela pa uveljaviti za 264,00 EUR manjši zahtevek, je 92,5 %. Ker ni uspela z zanemarljivim delom zahtevka, z obravnavanjem katerega kakšni posebni stroški niso nastali, je upravičena do povračila stroškov postopka na prvi stopnji v celoti. Njeni stroški, katerih specifikacija je razvidna iz prvostopenjske sodbe, znašajo 1.018,10 EUR. Priznani so tudi stroški fotokopiranja, saj je bila tožeča stranka zaradi pavšalnega ugovora v negotovosti glede prerekanega dela terjatve in je njen obstoj ter višino morala dokazovati.

12Tudi v pritožbenem postopku je uspeh tožeče stranke minimalen. Izpodbijala je odločitev v višini 3.540,06 EUR, uspela pa jo je znižati zgolj za 264,00 EUR (7,5 %), kar je neznaten uspeh. Glede na uspeh v pritožbenem postopku pritožnik do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičen (drugi odstavek 165. čl. prvi odstavek 154. čl. ZPP). Tožeča stranka do povrnitve stroškov pritožbenega postopka ni upravičena, ker njen odgovor na pritožbo k razjasnitvi zadeve ni pripomogel (prvi odstavek 155. čl. ZPP).