25.a člen SZ-1

Etažni lastniki kot solastniki splošnega skupnega dela zaradi nedovoljene uzurpacije s strani enega etažnega lastnika stavbe in njene najemnice vlagajo tožbo na plačilo uporabnine (njim) na podlagi s strani večine etažnih lastnikov sprejetega sklepa, s katerim so pooblastili upravnika, da v imenu vseh etažnih lastnikov in na njihov račun sproži postopek za plačilo uporabnine. Še posebej v skupnostih z velikim številom etažnih lastnikov lahko vztrajanje pri samostojnem procesnem položaju vsakega od etažnih lastnikov privede do znatnih zastojev v postopku. Za priznanje sposobnosti biti stranka je pomembno zakonsko pooblastilo upravnika za zastopanje etažnih lastnikov v poslih upravljanja, kar zajema tudi zastopanje etažnih lastnikov v teh razmerjih pred sodišči.

V pritožbenem postopku ni sporno, da soglasje etažnih lastnikov za delitev stavbe ni bilo doseženo. Ker sklep o delitvi stavbe ni bil veljavno sprejet in zato ne velja, predlagatelj ne more zahtevati njegove razveljavitve.

SPZ, ki je stopil v veljavo 1. 1. 2003, za nastanek etažne lastnine poleg pravnega posla ali odločbe predpisuje tudi vpis v zemljiško knjigo, a ta zakon zatečenega stanja glede prej nastale etažne lastnine ni ukinil. Tako nastalo etažno lastnino je sodna praksa ves čas priznavala in ji nudila ustrezno pravno varstvo. Iz dejstva, da je na obravnavani stavbi vzpostavljena dejanska etažna lastnina oziroma le navidezna solastnina, pa nadalje izhaja, da so posamezni dejanski etažni lastniki solastniki skupnih delov (glej prvi odstavek 105. člena SPZ), pri čemer gre za posebno obliko solastnine, saj njena delitev (praviloma) ni mogoča (glej peti odstavek 105. člena SPZ). Etažni lastnik s tem, ko pridobi lastninsko pravico na posameznem delu, nujno in neodvisno od svoje volje postane član posebne solastninske skupnosti z drugimi etažnimi lastniki, ki ne more prenehati, dokler etažna lastnina obstaja. Etažni lastniki so notranja razmerja glede uporabe, uživanja in upravljanja solastnih (skupnih delov) uredili s pogodbo o vzajemnih razmerjih, iz katere med drugim izhaja, da ima skupnost etažnih lastnikov oziroma solastnikov skupnih delov svoje organe (skupščina in upravni odb

Določbo člena 33/3 SPZ je glede na namen posestmotivenega varstva, ki varuje obstoječe dejansko stanje pred motilnim dejanjem, in katerega bistvo je v preprečevanju samovoljnih dejanj, razumeti na način, da mora biti upravičenje, da motilnega dejanja ni šteti za protipravnega, podano v zakonu, in sicer za konkretno dejanje, konkretnemu subjektu, pod konkretno določenimi pogoji oz. predvidenem postopku. V obravnavanem primeru določbe SPZ (118. člen v četrtem odstavku, ko določa pooblastila upravnika) in SZ-1 (25a člen, ki določa, katere posle je zlasti šteti za posle rednega vzdrževanja, ter 50. člen, ki upravniku poleg pooblastil, določenih s SPZ, daje še določena druga pooblastila) dajejo upravniku4 zgolj splošno pooblastilo pri izvajanju določenih opravil, med drugim tudi izvajanje sklepov etažnih lastnikov. Takšno splošno pooblastilo, ki ne zadosti pogoju konkretnega upravičenja, pa ne more izključiti protipravnosti obravnavanega dejanja tožene stranke, prav tako kot ne sklenjena Pogodba o upravljanju, ki predstavlja pogodbeno podlago.

Predlog se zavrne.

Namen dopolnjene zakonske ureditve (13. točka prvega odstavka 25.a člena SZ-1) je v določitvi zakonskega okvira, v katerem bo skupnost oseb, ki jih povezuje (le) lastništvo etažnih enot v isti zgradbi in ki so zaradi tega neogibno soodvisne pri izvrševanju solastninskih upravičenj glede skupnih delov zgradbe, lahko dejansko delovala in bila sposobna urejati skupne zadeve. Med njimi so tudi take, ki terjajo izvedbo sodnih (in drugih) postopkov. Priznanje sposobnosti biti stranka skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov je ustrezen način za izvršitev sklepa etažnih lastnikov o uveljavitvi sodnega varstva v obravnavani zadevi. Skupnost ima lastnosti, ki jo približujejo pravnim osebam in ki so po stališču teorije pomembne za presojo, ali naj se ji podeli sposobnost biti stranka. Je trajna (dokler obstaja stavba z več etažnimi lastniki); ima svoje organe in predviden postopek sprejemanja odločitev; zastopnik je vezan na navodila, sprejeta po tako predvidenem postopku; stroškovno breme je razporejeno med vse, ki imajo potencialno korist od sodne odločbe, toženec pa ima razumne možnosti za izterjavo morebitne stroškovne terjatve iz takega spora.

Odločitev v izreku sodbe je skladna z določbo drugega odstavka 436. člena ZPP, ki določa, da sodišče v primeru, če toženec vloži obrazložen ugovor, s sklepom razveljavi plačilni nalog in začne po pravnomočnosti tega sklepa z obravnavanjem glavne stvari. O zadevi se odloči v navadni pravdi, s tem, da se zahtevku ugodi ali se ga zavrne. Da sodišče ni odločalo o razveljavljenem predlogu za izvršbo, na tek zamude nima vpliva. Odločilno je, da je bila tožena stranka v zamudi s plačilom posameznih stroškov, česar v postopku na prvi stopnji ni prerekala, zato tega ne more več izpodbijati v pritožbi, saj v postopku v sporih majhne vrednosti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s pritožbo ni mogoče izpodbijati. Ena od posebnosti sporov majhne vrednosti je, da morajo v njih pravdne stranke zatrjevati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi oziroma odgovoru na tožbo in eni nadaljnji pripravljalni vlogi (451. in 452. člen ZPP). Dejstva, ki jih zatrjujejo in dokazi, ki jih predlagajo izven teh vlog (tudi v pritožbi) se ne upoštevajo (453. člen ZPP).

Toženec je pri izračunu minimalnega dohodka tožnice in uporabnikov stanovanja upošteval vseh pet uporabnikov stanovanja, kot jih je tožnica uveljavljala z vlogo. Ugotovljeni dohodek uporabnikov stanovanja, upoštevajoč pet oseb, presega cenzus, določen za pridobitev subvencije najemnine za neprofitno najemnino. Zato tožnica ni upravičena do subvencionirane najemnine.