121. člen SZ-1

Tožnik je bil skladno s pravnomočno odločbo z dne 11. 11. 2020 upravičen do subvencije k plačilu tržne najemnine in ta njegov status se, kljub temu, da se ni prijavil na javni razpis, ki je bil objavljen 20. 11. 2020, ni v ničemer spremenil. SZ-1 namreč ne nalaga, da bi se moral upravičenec prijaviti na vsak javni razpis, ki bi bil objavljen po izdaji odločbe o priznanju pravice do subvencije k plačilu tržne najemnine. Je pa neprijava na javni razpis odločilnega pomena pri odločanju o novi pravici do subvencije k plačilu tržne najemnine.

Pravno in življenjsko je povsem sprejemljivo ravnanje tožnikov, ki so na podlagi določila 190. člena OZ v izogib nevarnosti deložacije najemodajalcu sami plačali celotni znesek najemnine. Trajanje postopka priznanja subvencije za tržno najemnino je spremenilo razmerja med deležniki, kar je privedlo do neprimernosti postopka, opredeljenega v določilih ZUPJS za konkretni primer. Najemodajalec kot zakonsko določen prejemnik izplačila subvencije, je celotno najemnino že prejel, tudi del, za katerega je bila tožnikom subvencija priznana. Sicer ne s strani občine, temveč s strani tožnikov. Upoštevajoč sistem socialne varnosti in načel, ki ta sistem prežemajo, je pravno neprimerno vztrajati pri uporabi zakonskih določil, ki ne nalegajo na konkretni dejanski stan ter hkrati stranko, ki jo je potrebno socialno zaščititi, izpostavljati tveganjem in stroškom nadaljnjih sodnih postopkov.

Sodišče prve stopnje in pred tem toženec je pri izračunu subvencije pravilno upoštevalo velikost stanovanja 30 m², ker je tožnica samska oseba. Za upoštevanje dejanske površine, ki je večja od 30 m², zato ni nobene podlage, kakor tudi ne za upoštevanje še drugih okoliščin pri izračunu subvencije. Tako ni mogoče upoštevati dejanske površine v izmeri 80 m² niti razlogov, zaradi katerih ima tožnica v najemu večje stanovanje, kakor tudi ne drugih okoliščin, na katere se sklicuje pritožba.

SZ-1 ureja subvencijo neprofitne najemnine in subvencijo tržne najemnine. ZUPJS je uvedel še dodatno subvencijo za najemnike tržnih stanovanj, ki so upravičenci za dodelitev neprofitnega stanovanja, in sicer (poleg subvencije, ki jo ureja SZ-1) subvencijo, ki se obračuna od zneska v višini neprofitnega dela najemnine. ZUPJS v sistem financiranja subvencij ni posegel - ni namreč posegel v nobeno določbo SZ-1, ki določa, iz katerega proračuna se subvencije financirajo. ZUPJS je uvedel le dodatno pravico najemnikov tržnih stanovanj, pri čemer pa je določil, da se ta določi na način, kot velja za določitev subvencije k neprofitni najemnini (po 121. členu SZ-1). Zapis v drugem stavku drugega odstavka 28. člena ZUPJS je napotil na 121. člen SZ-1 le glede določanja višine subvencije; ni pa spremenil določb SZ-1 v delu, ki določajo, kdo zagotovi sredstva, potrebna za subvencijo. Novo uvedena subvencija po 28. členu ZUPJS pomeni subvencijo najemnikov tržnih stanovanj; financiranje teh subvencij pa ureja peti odstavek 121.b člena SZ-1, in sicer tako, da bremenijo državni in občinske proračune, vsakega do ene polovice.

Ker je v zadevi odprto vprašanje, za kakšno obdobje se lahko prizna denarna socialna pomoč oziroma subvencionirana najemnina, je glede tega potrebno uporabiti določbo četrtega odstavka 36. člena ZSVarPre, kjer je določeno, da se ne glede na določbe drugega in tretjega odstavka tega člena denarna socialna pomoč lahko dodeli največ za obdobje enega leta, če zaradi starosti nad 63 let za ženske in nad 65 let za moške, bolezni ali invalidnosti ali drugih okoliščin, ni mogoče pričakovati izboljšanja socialnega položaja upravičenca. Denarna socialna pomoč je bila tako za tožničinega sina priznana za eno leto, saj tožnica ni izkazala, da obstajajo razlogi, določeni v petem odstavku 36. člena ZSVarPre, za dodelitev trajne denarne socialne pomoči. Tega ne zatrjuje niti v pritožbi. Glede subvencije najemnine za neprofitno stanovanje pa SZ-1 v šestem odstavku 121. člena določa, da so najemniki upravičeni do subvencioniranih najemnin največ za dobo enega leta.

V materialnih predpisih ni pravne podlage za stališče, da bi morala imeti tožeča stranka (najemnik) prijavljeno stalno prebivališče v kraju, kjer leži nepremičnina (stanovanje), za katero uveljavlja subvencijo tržne najemnine.

Po sprejetju novele SZ-1A je imel najemnik tržnega stanovanja pravico le do subvencije za razliko med tržno in neprofitno najemnino. S sprejetjem in uveljavitvijo ZUPJS v letu 2010 se je položaj spremenil tako, da je najemnik tržnega stanovanja, če je bil upravičen do subvencioniranja najemnine, pridobil tudi pravico do subvencioniranja še tistega dela (sicer tržne) najemnine, ki je ustrezal najemnini za neprofitna stanovanja. Zneske subvencij v teku koledarskega leta v celoti plačuje občina v korist najemnikov. Po koncu leta pa lahko zahteva polovico takšnih zneskov od Republike Slovenije. Prvi in tretji stavek petega odstavka 121.b člena SZ-1 pri tem ne delata nobene razlike med delom, ki se nanaša na neprofitno najemnino in tistim, ki se nanaša na razliko med neprofitno in tržno najemnino. Republika Slovenija je dolžna povrniti polovico plačanih subvencij.

Prvi odstavek 121a. člena SZ-1, kot je veljal v relevantnem obdobju, je določal, da (ne glede na deveti odstavek 121. člena SZ-1) pripada subvencija k plačilu najemnine prosilcem, ki plačujejo tržno najemnino in so se prijavili na zadnji javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja v občini stalnega bivališča. Prvi odstavek 121b. člena SZ-1 je nadalje določal, da navedena subvencija pripada upravičencem, če izpolnjujejo dohodkovne cenzuse in druge pogoje glede premoženjskega stanja določenega s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo denarne socialne pomoči, ter nimajo v lasti drugega stanovanja. Zakon kot pogoja za pridobitev pravice do subvencije k plačilu tržne najemnine ni določal, da se mora najeta nepremičnina nahajati v občini stalnega prebivališča prosilca.

Zaradi ugotovljenega solastništva na nepremičnini sta sodišči nižje stopnje utemeljeno šteli, da stranski intervenient ne izpolnjuje enega izmed kumulativno določenih pogojev za priznanje pravice do subvencioniranja najemnine iz prvega odstavka 121. b člena SZ-1. Tudi solastnina na nepremičnini pomeni imeti v lasti drugo stanovanje v smislu določbe 121. b člena SZ-1 in izključuje priznanje pravice do subvencioniranja najemnine. Zato solastništvo na nepremičnini za stranskega intervenienta ne pomeni, da je samo zato v drugačnem pravnem položaju v smislu določbe 121. b člena SZ-1, kot bi bil, če bi imel na nepremičnini izključno lastninsko pravico.

V materialnih predpisih ni pravne podlage za stališče, da bi moral imeti tožnik (najemnik) prijavljeno stalno prebivališče v kraju, kjer leži nepremičnina (stanovanje), za katerega uveljavlja subvencijo tržne najemnine. Tožnikova zahteva za priznanje subvencije najemnine za tržno stanovanje je bila iz razloga, ker se stanovanje, za katerega je uveljavljal subvencijo najemnine, ne nahaja v občini stalnega prebivališča, kjer je subvencijo uveljavljal, temveč v kraju začasnega prebivališča, nezakonito zavrnjena, zato je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo. Ali so izpolnjeni premoženjski pogoji za priznanje subvencije najemnine, bo ugotavljal toženec v ponovljenem upravnem odločanju.

Toženka je sicer v postopku izkazala, da je zaprosila za subvencionirano najemnino z vlogo z dne 28. 12. 2012, ne pa, da je o tem v 30 dneh obvestila najemodajalca. Dokazala je tudi, da ji je bila denarna subvencija dodeljena. Kljub temu še vedno ni poravnala razlike do polne vrednosti neprofitne najemnine, čeprav bi bila to njena dolžnost po določilu 121. člena SZ-1. Zato je podan krivdni odpovedni razlog iz 4. točke prvega odstavka 103. člena SZ-1.

Ker je bilo najemno razmerje med tožnikom in občino odpovedano in se je tožnik po sodbi dolžan iz stanovanja izseliti, nima pravice do subvencionirane najemnine za neprofitno stanovanje.

Presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve ne more temeljiti na upoštevanju podatkov, ki v času odločanja sploh še niso bili znani.

Bistven pogoj za priznanje pravice do subvencionirane najemnine je obstoj najemnega razmerja oz. sklenjena najemna pogodba. Ker tožnik tega pogoja ne izpolnjuje, je pravilna dokončna odločba toženca, s katero je bila tožnikova zahteva za subvencioniranje najemnine zavrnjena.

Tožnik je tožbo vložil zoper prvostopno odločbo in ne zoper dokončno odločbo. Takšna tožba je v delu, ki se nanaša na priznanje denarne socialne pomoči, preuranjena in se zavrže. Zavrže se tudi predlog za izdajo začasne odredbe, saj za izdajo začasne odločbe niso izpolnjeni formalni pogoji. Predlog za izdajo začasne odredbe za plačevanje mesečne subvencije za najemnino je neutemeljen, saj ni podana objektivna predpostavka v smislu verjetne izkazanosti terjatve. Do subvencije za tržno najemnino je upravičen le najemnik, tožnik pa je zatrjeval le, da stanovanje uporablja.

Tožnik, ki nima sklenjene najemne pogodbe za neprofitno stanovanje, temveč mu je bila najemna pogodba odpovedana in se mora po pravnomočni sodbi iz stanovanja izseliti, pa tega noče storiti, ni upravičen do subvencioniranja neprofitne najemnine za neprofitno stanovanje.

Socialna stiska je razlog, ki preprečuje odpoved najemne pogodbe zaradi neplačevanja najemnine, vendar to le pod pogojem, da najemnik ravna v skladu s 104. členom SZ-1 (sproži postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine, postopek za uveljavljanje izredne pomoči pri uporabi stanovanja in o tem obvesti lastnika).

Četudi je bil toženi stranki v predhodnem pisnem opozorilu določen najkrajši zakonsko določeni rok 15-ih dni za odpravo kršitve oziroma za plačilo zamujene najemnine, to ni okoliščina, ki bi utemeljevala zaključek, da tožena stranka ni bila primerno obveščena v smislu določbe 3. odstavka 103. člena SZ-1. Pogoj za izključitev krivdnega razloga za prenehanje pogodbe je poleg izjemnih okoliščin, opredeljenih v 1. odstavku 104. člena SZ-1, zaradi katerih najemnik ne zmore plačati svojih obveznosti, je tudi to, da najemnik začne s postopkom za uveljavljanje pravice do subvencionirane najemnine (121. člen SZ-1) oziroma s postopkom za uveljavljanje pravice do izredne pomoči pri uporabi stanovanja; izkazati pa mora najemnik tudi, da je o nastopu teh okoliščin v 30 dneh obvestil najemodajalca.

Pravica do subvencioniranja najemnine je po njeni vsebini in pravni naravi enaka kot pravice, ki jih navaja Zakon o socialnem varstvu, za odločanje v teh zadevah pa je po 4. točki 1. odstavka 7.člena Zakona o delavnih in socialnih sodiščih pristojno Socialno sodišče.