116. člen SZ-1
(določitev vrednosti stanovanja)
(1)Vrednost stanovanja, za katero se zaračunava neprofitna najemnina, se določa na podlagi pravilnika o merilih za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih stavb, ki ga izda minister za potrebe določanja najemnin.
(2)Vrednotenje stanovanja se lahko opravi na zahtevo lastnika ali najemnika. Stroške vrednotenja nosi tisti, ki je cenitev zahteval.
(3)V pravilniku iz prvega odstavka tega člena minister določi pogoje, ki jih morajo izpolnjevati osebe, ki lahko opravljajo vrednotenje stanovanj za potrebe določanja najemnin.
(4)Vrednost stanovanja, kot osnova za določitev neprofitne najemnine, se določi na podlagi naslednje enačbe: vrednost stanovanja = število točk × vrednost točke × uporabna stanovanjska površina × vpliv velikosti stanovanja (korekcijski faktor) × vpliv lokacije stanovanja.
(5)Pri določanju vrednosti stanovanja iz prejšnjega odstavka se za stanovanja, katerih najemnik ali uporabnik je invalid, ki je trajno vezan na uporabo invalidskega vozička, uporabna stanovanjska površina pomnoži s količnikom 0,8.
(6)Vrednost točke je 3,50 eura in se uskladi enkrat letno z rastjo cen življenjskih potrebščin v preteklem koledarskem letu po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije.
(7)Minister vsako leto najpozneje do 1. marca s sklepom v Uradnem listu Republike Slovenije objavi usklajeno višino vrednosti točke iz prejšnjega odstavka, ki se uporablja od 1. aprila dalje.
- UPRS Sodba I U 352/2020-33Upravno sodišče RS · 2021
Iz besedila 175. a člena SZ-1 ne izhaja zahteva po zakonitosti bivanja v hišniškem stanovanju v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih predpisov. Po besedilu zakona so upravičenci do ugodnosti iz 175. a člena SZ-1 tisti imetniki pravice začasne uporabe oziroma stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih, ki spadajo v eno od kategorij, opredeljenih v štirih alinejah navedene zakonske določbe, pri čemer za vse velja pogoj, da so v hišniškem stanovanju bivali ob uveljavitvi SZ in v stanovanju še prebivajo; pri tem pa se zahteva (dejanskega) prebivanja nanaša na čas uveljavljanja ugodnosti iz 175. a člena SZ-1.
- VSL Sodba II Cp 2518/2017Višje sodišče v Ljubljani · 2018
Ker tožnik ni sprožil predhodnega postopka pri pristojnem občinskem organu, v okviru katerega bi se preverila višina najemnine na podlagi ponovnega vrednotenja stanovanja, ni mogoče pritrditi tožniku, da je toženec kršil pogodbo in zato odgovarja za škodo, ki mu je nastala s previsokim plačilom mesečne najemnine za čas od 1. 1. 2013 do 31. 5. 2016. Tožencu bi bilo mogoče očitati kršitev pogodbe in določb zakona šele, če bi mu tožnik predložil novo vrednotenje stanovanja, toženec pa k reševanju oziroma spremembi višine najemnine ne bi pristopil. Tožnik pa novega vrednotenja stanovanja, niti preverjanja višine najemnine pri pristojnem občinskem organu, ni pridobil, ne zahteval. Ker toženec ni bil dolžan preveriti višine najemnine in ker tudi ni razpolagal z vsem potrebnim skladno s 116. členom SZ-1, tudi ni mogel odločati o višini spremembe najemnine oziroma o vračilu preveč plačane najemnine. Ker 15. člen pogodbe ne nalaga tožencu izpolnitvenega ravnanja, kot se zavzema tožnik, ne moremo govoriti o toženčevi kršitvi pogodbene obveznosti, niti ni toženec ravnal v nasprotju z 120. in 116. členom SZ-1.
- VSL sodba in sklep I Cp 2198/2012Višje sodišče v Ljubljani · 2012
Tudi če so toženci res razrešili svoje stanovanjsko vprašanje, tako da je s preureditvijo nastala nova stanovanjska enota, ki je bila zgrajena že ob uveljavitvi SZ, toženci pa tedaj niso bili imetniki stanovanjske pravice na kakšnem drugem stanovanju, je lastninska pravica prvih dveh tožencev prenehala s pravnomočnostjo upravne odločbe, ki je zgradbo vrnila v last denacionalizacijskim upravičencem. Ti so svojo lastninsko pravico pridobili izvirno, torej neodvisno od lastninske pravice pravnega prednika. Z izgubo lastninske pravice pa toženci niso pridobili pravice do začasne uporabe stanovanja, še manj pa stanovanjske pravice, saj je ta obstajala samo na družbenih stanovanjih. Po tretjem odstavku 16. člena ZDen premoženja ni mogoče vrniti v naravi, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Sporno stanovanje bi torej moralo biti izvzeto iz denacionalizacije, vendar napak, ki so se pripetile v denacionalizacijskem postopku, ni mogoče odpravljati v pravdi. Denacionalizacijska odločba o vrnitvi nacionaliziranega premoženja v last denacionalizacijskemu upravičencu postane materialno pravnomočna. Takšna odločba pravno učinkuje, dokler ni po predpisanem
Različice besedila: 3Pokaži ▾
Iz prečiščenih besedil PISRS; datumi so začetki veljavnosti novel.
Povezano: sklici 3Pokaži ▾
Kaj je na tej strani: besedilo člena, pod njim vse sodne odločbe, ki ga navajajo. Odločbe so lahko starejše od trenutnega besedila; povezave so izpeljane iz navedb pravne podlage.
Sodna praksa
3 odločb navaja ta člen · zadnja 1. 4. 2021Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- UPRS Sodba I U 352/2020-33Upravno sodišče RS · 1. 4. 2021besedilo 2017–2021
Iz besedila 175. a člena SZ-1 ne izhaja zahteva po zakonitosti bivanja v hišniškem stanovanju v smislu obstoja veljavnih civilnopravnih predpisov. Po besedilu zakona so upravičenci do ugodnosti iz 175. a člena SZ-1 tisti imetniki pravice začasne uporabe oziroma stanovanjske pravice na hišniških stanovanjih, ki spadajo v eno od kategorij, opredeljenih v štirih alinejah navedene zakonske določbe, pri čemer za vse velja pogoj, da so v hišniškem stanovanju bivali ob uveljavitvi SZ in v stanovanju še prebivajo; pri tem pa se zahteva (dejanskega) prebivanja nanaša na čas uveljavljanja ugodnosti iz 175. a člena SZ-1.
- VSL Sodba II Cp 2518/2017Višje sodišče v Ljubljani · 9. 5. 2018besedilo 2017–2021
Ker tožnik ni sprožil predhodnega postopka pri pristojnem občinskem organu, v okviru katerega bi se preverila višina najemnine na podlagi ponovnega vrednotenja stanovanja, ni mogoče pritrditi tožniku, da je toženec kršil pogodbo in zato odgovarja za škodo, ki mu je nastala s previsokim plačilom mesečne najemnine za čas od 1. 1. 2013 do 31. 5. 2016. Tožencu bi bilo mogoče očitati kršitev pogodbe in določb zakona šele, če bi mu tožnik predložil novo vrednotenje stanovanja, toženec pa k reševanju oziroma spremembi višine najemnine ne bi pristopil. Tožnik pa novega vrednotenja stanovanja, niti preverjanja višine najemnine pri pristojnem občinskem organu, ni pridobil, ne zahteval. Ker toženec ni bil dolžan preveriti višine najemnine in ker tudi ni razpolagal z vsem potrebnim skladno s 116. členom SZ-1, tudi ni mogel odločati o višini spremembe najemnine oziroma o vračilu preveč plačane najemnine. Ker 15. člen pogodbe ne nalaga tožencu izpolnitvenega ravnanja, kot se zavzema tožnik, ne moremo govoriti o toženčevi kršitvi pogodbene obveznosti, niti ni toženec ravnal v nasprotju z 120. in 116. členom SZ-1.
- VSL sodba in sklep I Cp 2198/2012Višje sodišče v Ljubljani · 19. 12. 2012besedilo 2003–2017
Tudi če so toženci res razrešili svoje stanovanjsko vprašanje, tako da je s preureditvijo nastala nova stanovanjska enota, ki je bila zgrajena že ob uveljavitvi SZ, toženci pa tedaj niso bili imetniki stanovanjske pravice na kakšnem drugem stanovanju, je lastninska pravica prvih dveh tožencev prenehala s pravnomočnostjo upravne odločbe, ki je zgradbo vrnila v last denacionalizacijskim upravičencem. Ti so svojo lastninsko pravico pridobili izvirno, torej neodvisno od lastninske pravice pravnega prednika. Z izgubo lastninske pravice pa toženci niso pridobili pravice do začasne uporabe stanovanja, še manj pa stanovanjske pravice, saj je ta obstajala samo na družbenih stanovanjih. Po tretjem odstavku 16. člena ZDen premoženja ni mogoče vrniti v naravi, če je na njem lastninska pravica fizičnih ali civilnih pravnih oseb. Sporno stanovanje bi torej moralo biti izvzeto iz denacionalizacije, vendar napak, ki so se pripetile v denacionalizacijskem postopku, ni mogoče odpravljati v pravdi. Denacionalizacijska odločba o vrnitvi nacionaliziranega premoženja v last denacionalizacijskemu upravičencu postane materialno pravnomočna. Takšna odločba pravno učinkuje, dokler ni po predpisanem