121.b člen SZ-1

Ni utemeljena pritožbena graja toženke, da neprijava na javni razpis za oddajo neprofitnega stanovanja v najem pomeni spremembo pogojev iz 42. člena ZUPJS, ki vpliva na upravičenost do pravice iz javnih sredstev. S pravnomočno odločbo CSD z dne 23. 3. 2023 je bila tožnica upravičena do subvencije k plačilu tržne najemnine. Med trajanjem upravičenosti do subvencionirane tržne najemnine je bil 31. 5. 2022 objavljen javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja, ki je potekal od 1. 6. 2022 do 30. 6. 2022. Niti SZ-1 niti ZUPJS ne določata, da bi se moral upravičenec do subvencionirane tržne najemnine prijaviti na razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja objavljen med trajanjem pravice do subvencionirane tržne najemnine, ki je omejena na določen čas. Ker se pogoji za upravičenost do subvencionirane tržne najemnine zaradi neprijave na javni razpis niso spremenili, toženka ni zakonito posegla v pravnomočno odločbo z dne 23. 3. 2023. To pomeni, da ne drži pritožbeni očitek, da tožnica po 1. 7. 2022 ni več izpolnjevala pogojev za priznanje pravice do subvencije k plačilu tržne najemnine, in da mora izplačana sredstva vrniti občini B. Neuspešno je pritožbe

Tožnik je bil skladno s pravnomočno odločbo z dne 11. 11. 2020 upravičen do subvencije k plačilu tržne najemnine in ta njegov status se, kljub temu, da se ni prijavil na javni razpis, ki je bil objavljen 20. 11. 2020, ni v ničemer spremenil. SZ-1 namreč ne nalaga, da bi se moral upravičenec prijaviti na vsak javni razpis, ki bi bil objavljen po izdaji odločbe o priznanju pravice do subvencije k plačilu tržne najemnine. Je pa neprijava na javni razpis odločilnega pomena pri odločanju o novi pravici do subvencije k plačilu tržne najemnine.

SZ-1 ureja subvencijo neprofitne najemnine in subvencijo tržne najemnine. ZUPJS je uvedel še dodatno subvencijo za najemnike tržnih stanovanj, ki so upravičenci za dodelitev neprofitnega stanovanja, in sicer (poleg subvencije, ki jo ureja SZ-1) subvencijo, ki se obračuna od zneska v višini neprofitnega dela najemnine. ZUPJS v sistem financiranja subvencij ni posegel - ni namreč posegel v nobeno določbo SZ-1, ki določa, iz katerega proračuna se subvencije financirajo. ZUPJS je uvedel le dodatno pravico najemnikov tržnih stanovanj, pri čemer pa je določil, da se ta določi na način, kot velja za določitev subvencije k neprofitni najemnini (po 121. členu SZ-1). Zapis v drugem stavku drugega odstavka 28. člena ZUPJS je napotil na 121. člen SZ-1 le glede določanja višine subvencije; ni pa spremenil določb SZ-1 v delu, ki določajo, kdo zagotovi sredstva, potrebna za subvencijo. Novo uvedena subvencija po 28. členu ZUPJS pomeni subvencijo najemnikov tržnih stanovanj; financiranje teh subvencij pa ureja peti odstavek 121.b člena SZ-1, in sicer tako, da bremenijo državni in občinske proračune, vsakega do ene polovice.

ZUPJS v 28. členu določa, da je do subvencionirane najemnine upravičen najemnik v neprofitnem stanovanju, namenskem najemnem stanovanju, bivalni enoti, tržnem najemnem in hišniškem stanovanju. Meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine je ugotovljeni dohodek najemnika in oseb, ki so navedene v najemni pogodbi, ki ne presega višine njihovega minimalnega dohodka, brez dohodka za delovno aktivnost, določenega skladno s predpisi, ki urejajo socialno-varstvene prejemke, povečanega za 30 % ugotovljenega dohodka in za znesek neprofitne najemnine, določene po predpisih, ki urejajo stanovanjske zadeve ali za znesek priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih. Ne glede na določbe zakona, ki ureja socialno-varstvene prejemke, se pri izračunu minimalnega dohodka najemnik in osebe, ki so navedene v najemni pogodbi, štejejo v družino. Subvencija najemnine se določi v višini, kot določa zakon, ki ureja stanovanjska razmerja. Navedeni predpis torej odkazuje na uporabo SZ-1.

Ker je v zadevi odprto vprašanje, za kakšno obdobje se lahko prizna denarna socialna pomoč oziroma subvencionirana najemnina, je glede tega potrebno uporabiti določbo četrtega odstavka 36. člena ZSVarPre, kjer je določeno, da se ne glede na določbe drugega in tretjega odstavka tega člena denarna socialna pomoč lahko dodeli največ za obdobje enega leta, če zaradi starosti nad 63 let za ženske in nad 65 let za moške, bolezni ali invalidnosti ali drugih okoliščin, ni mogoče pričakovati izboljšanja socialnega položaja upravičenca. Denarna socialna pomoč je bila tako za tožničinega sina priznana za eno leto, saj tožnica ni izkazala, da obstajajo razlogi, določeni v petem odstavku 36. člena ZSVarPre, za dodelitev trajne denarne socialne pomoči. Tega ne zatrjuje niti v pritožbi. Glede subvencije najemnine za neprofitno stanovanje pa SZ-1 v šestem odstavku 121. člena določa, da so najemniki upravičeni do subvencioniranih najemnin največ za dobo enega leta.

Po 1. odstavku 28. člena ZUPJS je do subvencije najemnine upravičen tudi najemnik v tržnem najemnem stanovanju. Meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine je ugotovljen dohodek najemnika in oseb, navedenih v najemni pogodbi, ki ne presega višine njihovega minimalnega dohodka, brez dodatka za delovno aktivnost, določenega skladno s predpisi, ki urejajo socialno varstvene prejemke, povečanega za 30 % ugotovljenega dohodka, in za znesek neprofitne najemnine, določene po predpisih, ki urejajo stanovanjske zadeve, ali za znesek priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih. V 1. odstavku 28. člena ZUPJS je torej določena meja dohodkov za ugotavljanje upravičenosti do subvencije najemnine oziroma t. i. premoženjski cenzus. Cenzus je pri tržnih stanovanjih odvisen od višine minimalnega dohodka za upravičenca oziroma družino, ugotovljenega dohodka najemnika in oseb iz najemne pogodbe ter zneska priznane neprofitne najemnine pri tržnih in hišniških stanovanjih. Pri ugotavljanju upravičenosti do subvencionirane najemnine je treba upoštevati povprečne mesečne dohodke, ki se po določbah ZUPJS vštevajo v lastni dohodek, torej tudi nadomestil

Pravna podlaga za odločitev v sporni zadevi je podana v 121.b členu SZ-1, v katerem je določeno, da pripada subvencija upravičencem, če izpolnjujejo dohodkovne cenzuse in druge pogoje glede premoženjskega stanja, določene s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo denarne socialne pomoči, ter nimajo v lasti drugega stanovanja. Takšni pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno. Pomeni, da če samo eden od pogoje ni izpolnjen, pogoji za priznanje subvencije upravičencem, niso izpolnjeni.

V materialnih predpisih ni pravne podlage za stališče, da bi morala imeti tožeča stranka (najemnik) prijavljeno stalno prebivališče v kraju, kjer leži nepremičnina (stanovanje), za katero uveljavlja subvencijo tržne najemnine.

Po sprejetju novele SZ-1A je imel najemnik tržnega stanovanja pravico le do subvencije za razliko med tržno in neprofitno najemnino. S sprejetjem in uveljavitvijo ZUPJS v letu 2010 se je položaj spremenil tako, da je najemnik tržnega stanovanja, če je bil upravičen do subvencioniranja najemnine, pridobil tudi pravico do subvencioniranja še tistega dela (sicer tržne) najemnine, ki je ustrezal najemnini za neprofitna stanovanja. Zneske subvencij v teku koledarskega leta v celoti plačuje občina v korist najemnikov. Po koncu leta pa lahko zahteva polovico takšnih zneskov od Republike Slovenije. Prvi in tretji stavek petega odstavka 121.b člena SZ-1 pri tem ne delata nobene razlike med delom, ki se nanaša na neprofitno najemnino in tistim, ki se nanaša na razliko med neprofitno in tržno najemnino. Republika Slovenija je dolžna povrniti polovico plačanih subvencij.

Prvi odstavek 121a. člena SZ-1, kot je veljal v relevantnem obdobju, je določal, da (ne glede na deveti odstavek 121. člena SZ-1) pripada subvencija k plačilu najemnine prosilcem, ki plačujejo tržno najemnino in so se prijavili na zadnji javni razpis za dodelitev neprofitnega najemnega stanovanja v občini stalnega bivališča. Prvi odstavek 121b. člena SZ-1 je nadalje določal, da navedena subvencija pripada upravičencem, če izpolnjujejo dohodkovne cenzuse in druge pogoje glede premoženjskega stanja določenega s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo denarne socialne pomoči, ter nimajo v lasti drugega stanovanja. Zakon kot pogoja za pridobitev pravice do subvencije k plačilu tržne najemnine ni določal, da se mora najeta nepremičnina nahajati v občini stalnega prebivališča prosilca.

Zaradi ugotovljenega solastništva na nepremičnini sta sodišči nižje stopnje utemeljeno šteli, da stranski intervenient ne izpolnjuje enega izmed kumulativno določenih pogojev za priznanje pravice do subvencioniranja najemnine iz prvega odstavka 121. b člena SZ-1. Tudi solastnina na nepremičnini pomeni imeti v lasti drugo stanovanje v smislu določbe 121. b člena SZ-1 in izključuje priznanje pravice do subvencioniranja najemnine. Zato solastništvo na nepremičnini za stranskega intervenienta ne pomeni, da je samo zato v drugačnem pravnem položaju v smislu določbe 121. b člena SZ-1, kot bi bil, če bi imel na nepremičnini izključno lastninsko pravico.

Uporaba analogij v škodo upravičenca na področju pravic socialnega varstva ni dovoljena. Če zakon jasne omejitve za priznanje pravice do socialnega varstva ne predvideva, potem je tudi sodišče ne sme upoštevati. Glavni namen subvencije najemnine ni podpiranje najemodajalcev (z zakonitim ali nezakonito zgrajenim objektom), temveč najemnikov, ki so v hudi socialni stiski.

V materialnih predpisih ni pravne podlage za stališče, da bi moral imeti tožnik (najemnik) prijavljeno stalno prebivališče v kraju, kjer leži nepremičnina (stanovanje), za katerega uveljavlja subvencijo tržne najemnine. Tožnikova zahteva za priznanje subvencije najemnine za tržno stanovanje je bila iz razloga, ker se stanovanje, za katerega je uveljavljal subvencijo najemnine, ne nahaja v občini stalnega prebivališča, kjer je subvencijo uveljavljal, temveč v kraju začasnega prebivališča, nezakonito zavrnjena, zato je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi utemeljeno odpravilo. Ali so izpolnjeni premoženjski pogoji za priznanje subvencije najemnine, bo ugotavljal toženec v ponovljenem upravnem odločanju.

Ob izpolnjevanju drugih zakonskih pogojev pripada upravičencem subvencija najemnine le pod pogojem, da sami niso lastniki stanovanja. Stranski intervenient je v zemljiško knjigo sicer res vpisan kot solastnik do ene tretjine nepremičnine, vendar ta solastniški delež v naravi predstavlja stanovanje v izmeri 83 kvadratnih metrov v prvem nadstropju hiše. Ker je bil stranski intervenient do izdaje izpodbijane odločbe solastnik sporne nepremičnine oziroma lastnik stanovanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno odpravilo nezakoniti izpodbijani odločbi o upravičenosti stranskega intervenienta do subvencije najemnine za tržno stanovanje in zadevo vrnilo v ponovno upravno odločanje.

Pravica do subvencije najemnine za stanovanje je socialna pravica, do katere je ob drugih pogojih upravičen najemnik stanovanja, če izpolnjuje dohodkovni cenzus in druge pogoje glede premoženjskega stanja, določene s predpisi o socialnem varstvu, ki urejajo socialne pomoči. Po tej opredelitvi pomeni pravica do subvencije najemnine pravico do socialnega prejemka iz točke b petega odstavka 7. člena ZDSS-1, glede katere se spori rešujejo v socialnem sporu pred socialnim sodiščem.

Predmet presoje v zadevi je le odločitev, da se postopek uradoma obnovi. Enako kot pritožbeni organ tudi sodišče ugotavlja, da so izpolnjeni vsi za to predpisani pogoji. Sporna je, glede na tožbene in pred tem pritožbene ugovore, vrednost novo ugotovljenega nepremičnega premoženja. To pa je okoliščina, ki se ugotavlja in upošteva (šele) v obnovljenem postopku.