110. člen SZ-1

110.a člen SZ-1 določa izjemno nadaljevanje najemnega razmerja brez javnega razpisa v primeru, kadar je bilo stanovanje dano v najem na podlagi javnega razpisa, kot je v tu obravnavanem primeru. Ta člen določa, da če najemnik javnega najemnega stanovanja trajno zapusti to stanovanje, sklene lastnik najemno pogodbo brez javnega razpisa z enim od ožjih družinskih članov ali sorojencev, ki ob izselitvi najemnika že najmanj dve leti prebiva v stanovanju, ima v njem najmanj dve leti prijavljeno stalno prebivališče, ter izpolnjuje pogoje za najem javnega najemnega stanovanja iz 87. člena SZ-1.

Z nakupom stanovanja je A. A. skladno z določbo 107. člena s SZ-1 stopil v pravice in obveznosti toženke kot dotedanje lastnice stanovanja.

Razveza zakonske zveze ni podlaga za pridobitev dodatnega najemnega stanovanja.

Razloge, zakaj je za najemnico neprofitnega stanovanja v obravnavani zadevi treba določiti predlagateljico in ne nasprotnega udeleženca, je sodišče prve stopnje odlično strnilo v 58. točki obrazložitve: Pričakovanje nasprotnega udeleženca, da ostane najemnik stanovanja, ob tem, ko je s svojim nasilnim vedenjem povzročil stanovanjski problem, in ob tem, ko si prisvaja vse koristi premoženja, ki sta ga s predlagateljico ustvarila skupaj, in na ta način predlagateljici preprečuje ali vsaj znatno otežuje, da si iz njega zagotovi stanovanje, primerljivo tistemu, ki ga zase pričakuje sam, ne more uživati pravnega varstva.

Odločilno težo pri določitvi najemnika je treba v konkretnem primeru dati okoliščini, da ima trenutno predlagateljica rešen stanovanjski problem, nasprotni udeleženec pa v spornem stanovanju živi in drugega primernega stanovanja za bivanje nima na voljo. Dohodki obeh udeležencev in možnost pridobitve subvencije najemnine se izkažejo za neodločilne okoliščine. Enako velja za zatrjevano navezanost predlagateljice na lokacijo neprofitnega stanovanja.

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da po razvezi in izselitvi zakonca - najemnika iz stanovanja, mora drugi zakonec - uporabnik z najemodajalcem skleniti novo najemno pogodbo, lastnik stanovanja pa je po samem zakonu z njim dolžan tako pogodbo skleniti. Ni torej sporno, da novi lastnik stanovanja vstopi v pravni položaj najemodajalca, ki po samem zakonu pridobi položaj stranke v obstoječem najemnem razmerju, odločilna razlikovalna okoliščina glede na navedeni zakonski dejanski stan in okoliščine konkretnega primera je v tem, da se je toženčeva žena kot najemnica izselila iz stanovanja, v stanovanju pa je na podlagi dogovora ostal njen mož - toženec. Toženec je s tem dobil upravičenje, da kot nosilec te pravice zahteva od lastnika stanovanja sklenitev najemne pogodbe, hkrati pa je bilo njegovo dolžnostno ravnanje kot nosilca pravice, da uporablja stanovanje, da pozove lastnika stanovanja, da z njim sklene najemno pogodbo. Prvi odstavek 111. člena SZ-1 namreč določa, da oseba, ki uporablja stanovanje, pa z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe oziroma ni podaljšala najemne pogodbe, sklenjene za določen čas, uporablja stanovanje nezakonito. Interes toženca je torej bil, d

V predmetnem postopku je tako potrebno uporabiti materialno pravno podlago 110. člena SZ-1, ki določa, da se v primeru razveze zakonske zveze, lahko prejšnja zakonca sporazumeta o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, drugi zakonec pa se iz stanovanja izseli.

Drugi odstavek 110. člena SZ-1 določa, da če se prejšnja zakonca ne moreta sporazumeti o tem, kdo od njiju ostane ali postane najemnik stanovanja, odloči o sporu na zahtevo enega od njiju sodišče v nepravdnem postopku, pri tem pa upošteva stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok in drugih oseb, ki skupaj z njima stanujejo, ter druge okoliščine primera.

Za dokazni postopek, ki se vodi po ZPND, velja nižji standard materialne resnice, temu pa se prilagaja nabor dokazov. Dokazni postopek po ZPND mora biti hiter, strnjen, intenziven in ne ekstenziven, kar uokvirja omejen obseg izvedbe dokazov. Vse dokler nasprotni udeleženec uveljavlja pravno varstvo v sodnih postopkih, sodeluje s CSD in sledi odločitvam sodišča in napotkom CSD glede stikov, ne izvaja nasilja (fizičnega ali psihičnega) zoper otroke ali predlagateljico, bo deležen sodnega varstva, kljub slabšim starševskim kapacitetam. Res je, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je treba stike med nasprotnim udeležencem in otroki izvajati pod nadzorom, kar pa posledično ne pomeni, da bi bilo treba v tem postopku izreči ukrepe po ZPND.

Za tožbo na izpraznitev stanovanja zaradi uporabe stanovanja brez pravnega naslova je po drugem odstavku 111. člena SZ-1 aktivno legitimiran le lastnik stanovanja, najemnik stanovanja pa ne. Pritožnikovo naziranje, da je razmerje med najemnikom in uporabnikom neprofitnega najemnega stanovanja prekaristično in da je dovoljenje (in preklic) za uporabo stanovanja v najemnikovi diskreciji, je zmotno. Zakonca sporazumno določita stanovanje, v katerem bosta skupaj živela in ki bo njun dom in dom otrok, ki bodo živeli z njima. Le skupno in sporazumno smeta odtujiti, obremeniti ali oddati v najem, ustanoviti pravico služnosti ali kakšno drugo pravico na stanovanju v skupnem premoženju (torej tudi obligacijsko pravico za prepustitev rabe stanovanja), ki bi ovirala njegovo uporabo. Če je najemnik družinskega stanovanja (doma) eden od zakoncev, ta tudi ne sme odpovedati najemnega razmerja brez pisnega soglasja drugega zakonca, sicer odpoved najemnega razmerja nima pravnega učinka (59. člen DZ). Posebne zakonske določbe SZ-1 zagotavljajo stanovanjsko varstvo ne le najemnikom stanovanj, pač pa tudi uporabnikom, ki so navedeni v najemni pogodbi. Razlog za specialno in strožj

Na podlagi ugotovljenih stanovanjskih potreb predlagateljice, nasprotnega udeleženca, mld. D. ter M. in D., približno enakih mesečnih denarnih prejemkih udeležencev in dejstva, da ima nasprotni udeleženec preživninsko obveznost do dveh mld. otrok in da potrebuje stanovanje tudi za izvajanje stikov z mld. sinom A., potrebno zaključiti, da je nasprotni udeleženec bolj upravičen do tega, da ostane najemnik stanovanja (in s tem ostaneta D. in M. uporabnika stanovanja) in da je zato materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je na strani predlagateljice izkazana večja potreba po dodelitvi neprofitnega stanovanja kot na strani nasprotnega udeleženca in da tudi načelo pravičnosti terja, da se za najemnico določi predlagateljico.

Pri odločanju o tem, kdo od razvezanih zakoncev ostane v stanovanju, se upoštevajo stanovanjske potrebe prejšnjih zakoncev, njunih otrok ali drugih oseb, če skupaj živijo ter druge okoliščine primera. Sodišče je za te okoliščine pravilno štelo: premoženjsko stanje, zdravstveno stanje, stanovanjske potrebe in možnosti rešitve stanovanjskega problema. Primerjava vseh okoliščin primera pokaže, da je predlagateljica izkazala večje potrebe po dodelitvi najemniškega stanovanja.

Nasprotna udeleženca (bivša žena predlagatelja in njen polnoletni sin), ki ves čas bivata skupaj, sicer res nista dolžna skrbeti drug za drugega, dejstvo pa je, da je njuno premoženjsko stanje skupaj nedvomno boljše od premoženjskega stanja predlagatelja. Prav to okoliščino je sodišče prve stopnje upravičeno štelo kot odločilno in ocenilo, da bosta nasprotna udeleženca s skupnimi sredstvi lažje pridobila primerno stanovanje kot predlagatelj.

Načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položaja državljanov RS v primerjavi s položajem državljanov tretjih držav. Že sama Ustava (13. člen) dopušča, da zakonodajalec omeji krog upravičencev do določene pravice glede na državljanstvo. Tudi pravica do socialne varnosti (ki se zagotavlja tudi z dodeljevanjem najemnih neprofitnih stanovanj) je na ustavnem nivoju zagotovljena le državljanom Republike Slovenije (50. člen Ustave), socialne pravice tujcev pa so predmet zakonske ureditve, pri čemer zakonodajalca veže načelo enakega varstva pravic.

Primerjava vseh okoliščin tega primera pokaže, da je na strani predlagateljice izkazana večja potreba po dodelitvi neprofitnega stanovanja.

Na podlagi 7. člena najemne pogodbe ima predlagateljica pravico do uporabe stanovanja. Ker se je predlagateljica izselila iz stanovanja zaradi nasilja nasprotnega udeleženca in zato ne more uporabljati neprofitnega stanovanja, okoliščine, da si je najela drugo stanovanje, da je trdila, da ji ne gre za stanovanje, marveč za pravico, niso odločilne. Odločilno je nasilje nasprotnega udeleženca, zaradi katerega predlagateljica ne more izvrševati pravic, ki ji pripadajo. Poseben predlog za izdajo začasne odredbe v postopkih iz ZPND zato ni potreben. Nobenega dvoma pa ni, da ni dovoljen predlog za začasno odredbo nasprotnega udeleženca, v katerem predlagal odlog izvršbe, zaradi izrečenega ukrepa v sklepu, ki je bil izdan na podlagi 22d. člena ZPND.

Odvetnica bi morala sodišču, pred katerim teče postopek, sporočiti spremembo svojega naslova, ne zadošča le obvestilo odvetniški zbornici. Če sta zakonca oz. partnerja živela v najemniškem stanovanju, naj se po razpadu zakonske oz. partnerske skupnosti zagotovi rešitev stanovanjskega vprašanja tistemu od njiju, čigar problem je nerešen oz. vsaj bolj pereč. Če se zakonca oz. partnerja o tem ne moreta sporazumeti, lahko zahtevata odločitev o tem od sodišča. Gre torej za pravico, ki jo lahko uveljavita drug proti drugemu. To pravico lahko udejanita le za njen pravi namen, kar logično pomeni, do jo lahko uveljavita v nekem časovnem okviru, ki je vezan na razpad njune zveze oz. skupnosti. Če ob razpadu zveze stanovanjski problem ne nastopi, ker se eden od partnerjev npr. sam odseli in te pravice ni uveljavljal, je ne more uveljavljati po desetih letih, ko denimo izve, da bo partner, ki je ostal v najemniškem stanovanju, to razmerje prekinil, saj je očitno, da stanovanja ob razpadu zveze ni nujno potreboval. Drugačno razumevanje bi pomenilo zlorabo te pravice.

Nasprotni udeleženec ni prerekal trditev predlagateljice, da se je iz stanovanja skupaj s sinom izselila v varno hišo zaradi njegovega psihičnega in fizičnega nasilja, torej prebivališča ni zapustila povsem prostovoljno, zato tudi načelo pravičnosti (ob vseh ostalih ugotovljenih okoliščinah) terja, da se za najemnico določi predlagateljica.

Če ob razpadu zveze stanovanjski problem ne nastopi, ker se eden od partnerjev npr. sam odseli in te pravice ni uveljavljal, je ne more uveljavljati po desetih letih, ko denimo izve, da bo partner, ki je ostal v najemniškem stanovanju, to razmerje prekinil, saj je očitno, da stanovanja ob razpadu zveze ni nujno potreboval. Drugačno razumevanje bi pomenilo zlorabo te pravice.

Pri odločanju o predlogu bivših zunajzakonskih partnerjev o tem, kdo bo po razpadu partnerske skupnosti postal najemnik stanovanja, je odločilno, da s predlagateljico živita in bosta ostali v stanovanju mladoletni hčerki, za kateri skrbi predlagateljica, nasprotni udeleženec pa ne prispeva sredstev.