112.a člen SZ-1

V skladu s četrtim odstavkom 224. člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena, vendar golo zanikanje prejema pošiljke, brez ustrezne obrazložitve in dokazov, ne zadostuje za izpodbitje zakonske domneve. Toženka se s sklicevanjem na slabo premoženjsko stanje ne more razbremeniti obveznosti povračila pravdnih stroškov.

V tej fazi postopka je bila naloga prvostopenjskega sodišča (zgolj) v presoji ali toženkin ugovor izpolnjuje zahtevani standard obrazloženosti. Ugovor je obrazložen, če stranka navede dejstva, ki so pravno pomembna in za njihovo dokazovanje predlaga dokaze. Pravno pomembna so tista dejstva, ki lahko imajo za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se v pravdnem postopku, ki bo sledil izpodbijanemu sklepu, izkažejo za resnična. To zahtevo je toženka izpolnila, ko je navedla, da najemnine za stanovanje, ni bila dolžna plačevati. Resničnost tega dejstva bi pogojevala zavrnitev tožbenega zahtevka. Hkrati je navedla dejstva, na katerih temelji navedeni zaključek in za njihovo dokazovanje predlagala dokaze. S tem je izpolnila tudi drugo zahtevo za zaključek o obrazloženosti ugovora. Ker je toženkin ugovor obrazložen, je prvostopenjsko sodišče pravilno z izpodbijanim sklepom razveljavilo nalog za izpraznitev stanovanja (drugi odstavek 436. člena ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 112.a člena SZ-1).

Ugovor je obrazložen, kadar dolžnik (v predmetni zadevi toženka) navede pravno pomembna dejstva, ki lahko povzročijo zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična, in zanje predloži dokaze. Dolžnik torej mora zatrjevati pravno pomembna dejstva, na podlagi katerih bi bil lahko tožbeni zahtevek zavrnjen, če bi se izkazala za resnična. Trditve o takšnih dejstvih morajo biti konkretne in določne.

Sodišče je ugovor tožene stranke zoper nalog za izpraznitev stanovanja utemeljeno zavrglo, ker je bil vložen po poteku 30-dnevnega roka.

Za nepravo retroaktivnost gre, ko pravna norma učinkuje na konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo zakona, ni pa še bil v celoti zaključen. Načeloma ni prepovedana, razen če bi nedopustno posegla v načelo varstva zaupanja v pravo, ki posamezniku zagotavlja, da mu država njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem javnem interesu. Ker gre za splošno pravno načelo in ne neposredno za eno od ustavnih pravic, katerim po 15. členu Ustave pripada strožje varstvo zoper morebitne omejitve in druge posege, to načelo nima absolutne veljave in je v večji meri kot posamezne ustavne pravice dostopno možnim omejitvam, torej temu, da je v primeru konflikta oziroma kolizije med tem in drugimi ustavnimi načeli oziroma dobrinami treba v t.i. tehtanju dobrin presoditi, kateri izmed ustavno zavarovanih dobrin je v posameznem spornem primeru treba dati prednost. To je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje, ko je poudarilo, da načelo pravne varnosti narekuje tehtanje med zaupanjem posameznika v trajnost obstoječega položaja na eni strani in ustavno varovano dobrino, ki jo varuje spremenjena ureditev.</p

Toženec priznava, da tožniku dolguje plačilo najemnine in stroškov za stanovanje, višina dolga za izpodbijano odločitev ni relevantna. Kdo najeto stanovanje uporablja in kakšni so razlogi za toženčevo slabo finančno stanje, prav tako ni relevantno. Sodišče pomoč pri dogovarjanju strank ponudi v okviru predstavitve možnosti za sklenitev sodne poravnave, če do dogovora strank ne pride, pa odloči skladno z zakoni in sodno prakso.