VSK Sklep CDn 64/2020

I. Pritožbi se ugodi, sklep zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika in izpodbijani sklep razveljavita in zadeva vrne zemljiškoknjižnemu sodniku v ponovno odločanje o vpisu.

1V tej zemljiškoknjižni zadevi so predlagatelji na podlagi Notarskega zapisa SV 456/19 Pogodbe o izročitvi premoženja z dne 22.8.2019 predlagali vpis lastninske pravice, brezplačne dosmrtne služnosti stanovanja, stvarnega bremena ter prepovedi odsvojitve in obremenitve pri večjem številu nepremičnin. Zemljiškoknjižno sodišče je s sklepom Dn 193060/2019 z dne 23.10.2019 odločilo, da se predlagani zemljiškoknjižni vpisi ne dovolijo. Ugovor predlagateljev zoper takšno odločitev zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika je bil z izpodbijanim sklepom zavrnjen. Po mnenju sodišča prve stopnje zemljiškoknjižni dovolili, ki sta podlaga za obravnavane vpise, nista ustrezni, saj ne vsebujeta identifikacijskih znakov nepremičnin, ki so navedene v predlogu. Sklicevanje na identifikacijske znake nepremičnin v posameznih točkah zavezovalnega pravnega posla ne zadošča, čeprav sta zavezovalni pravni posel in zemljiškoknjižno dovolilo vsebovana v enotni listini. Sodišče prve stopnje meni, da ni njegova naloga, da na podlagi pravnega posla samo išče in ugotavlja, katere nepremičnine bo kdo pridobil v last.

2Predlagatelji so zoper odločitev sodišča vložili pravočasno pritožbo. Navajajo, da so na podlagi Notarskega zapisa pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja SV 456/19 z dne 22.8.2019 vložili predlog za vpise, ki se nanašajo na večje število nepremičnin. Predlagatelji zavračajo stališče, s katerim je sodišče zavrnilo predlagani vpis. Ker se sodišče v obrazložitvi sklepa sklicuje tudi na 32. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) v smislu stranke, ki podaja zemljiškoknjižno dovolilo (čeprav se nadaljnja obrazložitev nanaša le na domnevno manjkajoče podatke o nepremičninah), predlagatelji iz previdnosti navajajo, da se njihove pritožbene navedbe glede ustreznosti opredelitve nepremičnine v zemljiškoknjižnem dovolilu nanašajo tudi na ustreznost opredelitve strank. Tako identifikacijski znaki nepremičnin, kot podatki strank, ki dovoljujejo vpis, so v listini, ki je podlaga za vpis, jasno določljivi, če že ne določeni. Podatki strank izhajajo iz uvoda notarskega zapisa SV 456/19, na katerega se zemljiškoknjižno dovolilo jasno sklicuje. Kar se tiče nepremičnin, se zemljiškoknjižno dovolilo jasno in nedvoumno sklicuje na mesto v pogodbi, kjer so navedeni identifikacijski znaki nepremičnin. Pritožniki opozarjajo na 14. člen ZZK-1, ki določa, da se, kadar je to potrebno, v zemljiško knjigo vpiše natančen opis pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. Če je ta preobsežen, se navede mesto v listini, kjer je ta opisana. Predlagatelji se ne strinjajo, da ni naloga sodišča, da na podlagi celotnega posla samo išče in ugotavlja, katere nepremičnine bo nekdo pridobil v last. Vsekakor je naloga sodišča, da preverja skladnost razpolagalnega pravnega posla z zavezovalnim. Nomotehnika, kakršna je bila uporabljena v notarskem zapisu SV 456/19, je ustrezna, saj sodišču omogoča, da to preveri le enkrat. Gre za manever pisca pogodbe, ki zmanjša možnosti za morebitne napake pri prepisovanju večjega števila podatkov, poskrbi za boljši pregled pravnega posla in skrajša delo zemljiškoknjižnega referenta. Kreiranje pravnega posla ne bi smelo biti podvrženo pretiranemu formalizmu in ozkemu razumevanju zakonodaje. V podkrepitev svojih navedb se predlagatelji sklicujejo na podobne primere, v katerih so bili vpisi dovoljeni.

3Pritožba je utemeljena.

4Zemljiškoknjižno dovolilo (intabulacijska klavzula) je izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo (23. člen Stvarnopravnega zakonika; SPZ). Njegovo vsebino bolj podrobno določa ZZK-1 v 32. in 31. členu. Iz navedenih določb ZZK-1 izhaja, da mora:

- zemljiškoknjižno dovolilo obsegati izjavo, ki dovoljuje vpis z vsebino, določeno v SPZ (tretji odstavek 32. člena ZZK-1),

- da mora biti oseba, ki dovoljuje vpis, v zemljiškoknjižnem dovolilu označena s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiško knjigo (prvi odstavek 32. člena ZZK-1),

- da mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom (prvi odstavek 31. člena ZZK-1) in

- da mora biti v listini, ki je podlaga za vpis pridobitve pravice, oseba, v korist katere naj se vpis opravi, opredeljena s podatki, s katerimi se vpiše v zemljiško knjigo (tretji odstavek 31. člena ZZK-1).

5Ker je pogoj za vpis v zemljiško knjigo tudi veljaven pravni posel, iz katerega izhaja obveznost ustvariti zemljiškoknjižno posledico, se v praksi zavezovalni pravni posel in zemljiškoknjižno dovolilo zlijeta v eno listino.¹ Prav za tak primer gre v konkretni zadevi.

6Zavezovalni pravni posel in zemljiškoknjižno dovolilo sta zlita v enoten notarski zapis SV 456/19 z dne 22.8.2019. V njegovem uvodu so opredeljeni sklenitelji pravnega posla z vsemi potrebnimi podatki (ime priimek, datum rojstva, EMŠO in naslov), v 1. členu so opredeljene nepremičnine, ki so predmet pravnega posla, z identifikacijskimi podatki, s katerimi so vpisane v zemljiško knjigo, in njihovo lastništvo, 2. in 3. člen vsebujeta zavezovalne pravne posle, 4. in 5. člen pa zemljiškoknjižni dovolili. V 4. členu A. A. in B. B. izrecno in brezpogojno dovoljujeta vpis lastninske pravice v korist C. C., pri čemer se glede njunih osebnih podatkov sklicujeta na uvod notarskega zapisa, glede nepremičnin, za katere se dovoljuje prenos, pa na konkretno opredeljene točke v 1. členu notarskega zapisa, kjer so nepremičnine naštete. Na enak način je sestavljeno zemljiškoknjižno dovolilo v 5. členu, v katerem C. C. izrecno in brezpogojno dovoljuje vpis brezplačne dosmrtne služnosti stanovanja, stvarnega bremena ter prepovedi odsvojitve in obremenitve v korist A. A., B. B. in Č. Č. Sodišče prve stopnje je dejstvo, da sta zavezovalni pravni posel in zemljiškoknjižno dovolilo v enotni listini, sicer vzelo v obzir, a je zaradi teoretične možnosti, da je zemljiškoknjižno dovolilo lahko dano samostojno, na posebni listini, tudi v konkretnem primeru formalne pogoje zemljiškoknjižnega dovolila razlagalo strogo, brez upoštevanja notarskega zapisa kot celote.

7V praksi se tudi v primeru, ko sta zemljiškoknjižno dovolilo in zavezovalni posel v enotni listini, zemljiškoknjižno dovolilo praviloma sestavi tako, da se v njem ponovijo vsi zahtevani podatki glede nepremičnin, ki se prenašajo, glede oseb, ki dovoljujejo vpis, ter glede oseb, v korist katerih se dovoljujejo vpisi, in v takem primeru do pomislekov glede njegove veljavnosti ne more priti. V tej zadevi temu sicer ni bilo tako, a je upoštevaje besedilo notarskega zapisa kot celote zemljiškoknjižno dovolilo še dovolj jasno sestavljeno, da omogoča predlagani vpis. V njem jasno izražena pogodbena volja, ki izraža dovoljenje za vpis v zemljiško knjigo, kar je za zemljiškoknjižno dovolilo bistveno.² V listini, ki je podlaga za vpis, so nepremičnine označene z identifikacijskim znakom, s katerim so vpisane v zemljiško knjigo, način zapisa v dovolilu s sklicevanjem na podatke, ki so zapisani na drugem mestu iste listine, pa tudi ne pušča nobenega dvoma o tem katera oseba,³ glede katerih nepremičnin,⁴ in v čigavo korist dovoljuje predlagane vpise. Stališče sodišča, ki v takšnih okoliščinah in na takšni podlagi ni dovolilo vpisa, je zato prestrogo.

8Ob povedanem je sodišče pritožbi predlagateljev pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep in sklep zemljiškoknjižnega sodniškega pomočnika razveljavilo in zadevo vrnilo zemljiškoknjižnemu sodniku v novo odločanje (5. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

¹ Juhart, M. in ostali; Stvaropravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 139.
² 23. člen SPZ; Juhart, M. In ostali: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Uradni list RS, Pravna fakulteta univerze v Ljubljani, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2018, str. 110
³ S podatki, s katerimi je vpisana v zemljiško knjigo.
⁴ Z identifikacijskimi podatki, s katerimi so le te vpisane v zemljiško knjigo.