VSK Sklep CDn 93/2021

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Zemljiškoknjižna sodnica je z izpodbijanim sklepom zavrnila predlog za vzpostavitev dveh zemljiškoknjižnih listin ter ugovor predlagatelja zoper odločitev, da se predlog za vpis lastninske pravice pri uvodoma navedeni nepremičnini v korist predlagatelja do celote zavrže. Obrazložila je, da iz pogodbe o priznanju lastninske pravice SV 2000/07 (v nadaljevanju Pogodba SV 2000/07) ne izhaja utemeljenost zahtevka za vpis, druge predložene listine pa ne ustrezajo pogojem, ki jih Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) predpisuje za listine, ki so podlaga za vpis, pri čemer gre za pomanjkljivosti, ki jih ne more odpraviti predlagana vzpostavitev dveh listin (Pogodbe o priznanju lastninske pravice z dne 28.11.2005 in Kupoprodajne pogodbe z dne 17.7.1998).

2Predlagatelj je zoper odločitev sodišča vložil pravočasno pritožbo. V njej povzema historiat sklepanja pogodb v zvezi z obravnavano nepremičnino. Navaja, da gre za verigo zavezovalnih pravnih poslov. Ker te pogodbe niso bile realizirane, je zemljiškoknjižni lastnik predlagatelju izdal zemljiškoknjižno dovolilo, ki ima po njegovem mnenju sestavine zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla. Sodišče bi moralo upoštevati prvi odstavek 150. člena ZZK-1 in dovoliti vknjižbo, saj je oseba, v korist katere je vpisana lastninska pravica, izstavila zemljiškoknjižno dovolilo. V pogodbi SV 2000/07 zemljiškoknjižni lastniki jasno priznavajo lastninsko pravico predlagatelju in mu izdajajo zemljiškoknjižno dovolilo. Po predlagateljevem mnenju zemljiškoknjižno sodišče tudi napačno tolmači drugi odstavek 150. člena ZZK-1. Ta člen bi prišel v poštev, ko bi predlagatelj predlagal vknjižbo lastninske pravice na podlagi verige pogodb, ki bi vsaka zase vsebovala zemljiškoknjižno dovolilo, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj zemljiškoknjižni lastnik (prva stranka v verigi) izdaja dovolilo zadnji stranki v verigi. Ne gre za vpis na podlagi verige pogodb, temveč na podlagi listine, ki priznava lastninsko pravico med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem. Sklicuje se na 2. točko drugega odstavka in 1. ter 2. točko tretjega odstavka 40. člena ZZK-1 Podrejeno pa bi moralo sodišče upoštevati, da je v primeru, ko je predložena veriga zavezovalnih poslov, dopustna izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila med prvim in zadnjim udeležencem v verigi. S sodno prakso, ki jo v zvezi s tem citira sodišče, se pritožnik ne strinja.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz listine, na podlagi katere je bil vpis predlagan, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja utemeljenost zahtevka za vpis. Prav tako so pravilni razlogi, s katerimi je bil zavrnjen predlagateljev predlog za vzpostavite zemljiškoknjižnih listin.

5Predlagatelj zmotno meni, da bi sodišče vpis moralo dovoliti že na podlagi golega zemljiškoknjižnega dovolila, sklicujoč se pri tem na prvi odstavek 150. člena ZZK-1. Zakaj nima prav, mu je celovito pojasnilo sodišče prve stopnje v 6. točki obrazložitve. Razlogi sodišča so pravno pravilni, pritožbeno sodišče jim pritrjuje in jim nima kaj dodati.

6Ne drži niti pritožbeno stališče, da Pogodba SV 2000/07 predstavlja ustrezno podlago za vpis na podlagi določbe prve in druge točke tretjega odstavka 40. člena ZZK-1.

7ZZK-1 v tretjem odstavku 40. člena določa, da se za zemljiškoknjižno dovolilo šteje tudi listina, ki vsebuje izjavo osebe, ki jo izstavlja, (1) da priznava izvirno pridobitev stvarne pravice v korist druge osebe (posadna listina) ali (2) da zaradi uskladitve zemljiškoknjižnega stanja z dejanskim ali zaradi nadomestitve izgubljenih listin dovoljuje vpis lastninske ali druge pravice v korist druge osebe. V primeru iz prve točke gre za priznanje izvorno pridobljene lastninske pravice: Zemljiškoknjižni lastnik pridobitelju priznava izvirno (torej na zakonu temelječo) pridobitev stvarne pravice in zato dovoljuje vpis nanj, pri čemer pa mora tudi v takšnem primeru za pridobitev lastninske pravice obstajati ustrezen pravni naslov (npr. priposestvovanje) in ne zadošča gola izjava o priznanju pravice.¹ Iz Pogodbe 2000/07 izhaja, da v konkretni zadevi ne gre za tak primer, temveč za situacijo iz druge točke tretjega odstavka 40. člena ZZK-1. Zatrjuje se prenos lastninske pravice na podlagi več pravnih poslov in zasleduje izpolnitev le teh. V takšnem primeru pa načela pravnega prednika ni mogoče zaobiti, kot si to zmotno razlaga pritožnik. Ker gre za večkratni prenos lastninske pravice, bi morali pri izdaji takšnega nadomestnega zemljiškoknjižnega dovolila po 2. točki tretjega odstavka 40. člena ZZK-1 sodelovati vsi vmesni pridobitelji in njihovi pravni nasledniki. Za odstop od utrjene sodne prakse, ki jo je v izpodbijanem sklepu navedlo že sodišče prve stopnje in je sprejeta tudi v drugih odločbah,² ni razlogov. Pritožnik v zvezi s tem ne navaja nobenih argumentov.

8Zato je pritožbeno sodišče, ki tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

¹ Prim.: Tratnik, M.: Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, Ius software in GV založba, Ljubljana 2016, str. 124, podobno tudi Vrenčur, R. Stvarno in zemljiškoknjižno pravo v praksi slovenskih sodišč, Odvetnik 2015, št. 2.
² Prim.: Tako že VSL I Cp 890/2011, kasneje tudi VSK CDn 222/2016.