59.a člen ZP-1

S tem, ko je po napovedi pravne osebe, da bo vložila zahtevo za sodno varstvo, izrek odločbe o prekršku dopolnil oziroma razširil še z očitkom, da so bili prekrški storjeni tudi na račun in v korist pravne osebe, je prekrškovni organ povzročil nerazumljivost izreka odločbe o prekršku (nasprotje izvirnika z izvirnikom).

Polovično plačilo globe, (ne)napoved zahteve za sodno varstvo ali njen umik so instituti pritožbenega prava, ki se medsebojno dopolnjujejo, vsem pa je značilno, da stranka z njihovo uporabo izrazi voljo, da se pravici do pravnega sredstva odpove. Storilka je polovično globo plačala pred iztekom roka za napoved zahteve za sodno varstvo, zaradi česar je na podlagi drugega odstavka 57.c člena ZP-1 pravico do zahteve za sodno varstvo izgubila, kar velja tudi v primeru, ko je zagovorniku odločba o prekršku bila vročena kasneje, saj je tudi v tem primeru storilka (kršiteljica) polovično plačilo globe izvršila pred iztekom roka za napoved zahteve za sodno varstvo.

O zahtevi za sodno varstvo odloča sodišče v sodnem postopku. Drži sicer, da se zahteva za sodno varstvo vloži pri prekrškovnem organu, ki opravi tudi njen predhodni preizkus, vendar pa je v primeru zavrženja zahteve z zakonom predpisana vložitev nove zahteve za sodno varstvo, o kateri prekrškovni organ ne more več odločiti, pač pa o njej odloča sodišče. Enako velja tudi v primeru, če prekrškovni organ po prejemu zahteve za sodno varstvo ravna skladno s petim odstavkom 63. člena ZP-1 in odločbo o prekršku nadomesti z novo odločbo - zoper to je dovoljena nova zahteva za sodno varstvo, o kateri vselej odloča sodišče. Prekrškovni organ mora v primeru, ko je zahteva za sodno varstvo pravočasna in dovoljena, odločbe o prekršku pa sam ne odpravi ali nadomesti, to posredovati v odločitev pristojnemu sodišču. V takšnem primeru torej ne pride do vložitve nove zahteve za sodno varstvo (ali do njenega dopolnjevanja), pač pa se sodni postopek vodi na podlagi prvotno vložene zahteve za sodno varstvo. Vse navedeno pomeni, da je vložitev zahteve za sodno varstvo namenjena sodnemu varstvu pred sodiščem splošne pristojnosti in je po presoji sodišča tako del sodnega postopka v smislu 7. člena ZBPP

Ker pritožbeno izpodbijana odločitev potrjuje odločitev prekrškovnega organa o zavrženju storilčeve zahteve za sodno varstvo, in ne odločitve o odgovornosti storilca za prekršek, je pritožbena zahteva o prepričljivih in nedvoumnih dokazih, da je komurkoli škodil, brezpredmetna in zato neutemeljena.

Zgolj dejstvo, da se v skladu s petim odstavkom 59.a člena ZP-1 odločba o prekršku z obrazložitvijo vroči vsem upravičencem do zahteve za sodno varstvo, ne pomeni, da lahko zoper odločbo o prekršku zahtevo za sodno varstvo tudi vložijo vsi upravičenci. Taka razlaga bi namreč nasprotovala izrecni določbi prvega odstavka 59. člena ZP-1, da zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku lahko vloži le tisti upravičenec, ki je pravočasno napovedal njeno vložitev v skladu z 59.a členom tega zakona.

Ker se je rok za napoved zahteve za sodno varstvo iztekel pred objavo in uveljavitvijo ZZUSUDJZ, sodišče prve stopnje pri presoji pravočasnosti napovedi zahteve za sodno varstvo ne bi smelo uporabiti določb navedenega zakona (saj na dan izteka roka za vložitev napovedi zahteve za sodno varstvo ta zakon še ni veljal).