VSC Sklep EPVDp 81/2023

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa, sicer se prisilno izterja.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2Zoper sklep se pritožuje zagovornica storilca iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Opozarja, da je storilec storil prekršek zgolj in izključno z osebnim motornim vozilom oziroma kot voznik kategorije B. Predlaga ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se storilcu odložitev ukrepa prenehanja uporabe tujega vozniškega dovoljenja prekliče le za kategorijo B, za ostale kategorije pa odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja ostane v veljavi. Priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvah, da je sodišče s sklepom z dne 20. 12. 2021 ugodilo storilčevemu predlogu za odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, da je preizkusna doba po tem sklepu iztekla 29. 6. 2023 in da je storilec manj kot v letu dni od poteka preizkusne dobe do pravnomočnosti dokončne odločitve sodišča o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ga sodišče izda v 15 dneh od poteka enega leta od poteka preizkusne dobe (prvi odstavek 202.e člena ZP-1), dosegel število kazenskih točk, zaradi katerih se izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj mu je s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani PR 1507/2023 z dne 6. 10. 2023, ki je postala pravnomočna 20. 10. 2023, za prekršek storjen 30. 9. 2023 izrečena stranska sankcija 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Peti odstavek 202.e člena ZP-1 namreč določa, da se v takem primeru storilcu prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5Storilec teh pravno odločilnih ugotovitev za izdajo izpodbijanega sklepa v pritožbenih navedbah ne izpodbija, temveč sodišču prve stopnje, v posledici, da je prekršek z dne 30. 9. 2023 bil storjen z motornim vozilom B kategorije zgolj očita, da bi vsled ugotovljenih dejstev lahko preklicalo odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja le za B kategorijo, ne pa tudi za vse ostale kategorije motornih vozil, katere je imel storilec vpisane v veljavno tuje vozniško dovoljenje.

Takšni pritožbeni očitki so neutemeljeni. Iz dikcije petega odstavka 202.e člena ZP-1 jasno izhaja, da sodišče v taki procesni situaciji, kot je izkazana v predmetni zadevi, prekliče odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, pri čemer iz prvega odstavka 202.č člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena ZP-1 izhaja, da se prenehanje veljavnosti (oziroma prepoved uporabe tujega) vozniškega dovoljenja izreče za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število kazenskih točk. V kolikor pa se prepoved uporabe vozniškega dovoljenja izreče za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek in se izvršitev tudi odloži za vse kategorije motornih vozil, pa je ob izpolnjenih pogojih petega odstavka 202.e člena ZP-1 potrebno tudi preklicati odložitev izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel dovoljenje, ko je storil prekršek.

Navedeni zaključek potrjuje tudi stališče, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 105/2009, iz katere izhaja, da določbe drugega odstavka 22. člena ZP-1, da se kazenske točke v cestnem prometu izrečejo vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, oziroma osebi, ki ji je začasno odvzeto vozniško dovoljenje, ni mogoče razumeti tako, da se z njo možnost izrekanja kazenskih točk (KT) omejuje zgolj na voznike, ki so imeli veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo vozila, s katerim so storili prekršek. Jezikovna razlaga tega člena namreč ne daje podlage za takšno interpretacijo, saj izrekanje KT veže na voznika, ki ima veljavno vozniško dovoljenje. Zakon torej izrecno ne predpisuje, da bi se KT lahko izrekle zgolj vozniku, ki ima veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo vozil, s katero je storil prekršek. Prvi odstavek 22. člena določa, da se KT v cestnem prometu predpišejo v višini od ene do 18 točk v določenem številu za prekršek zoper varnost javnega prometa, s katerim je povzročena nevarnost za nastanek hude posledice oziroma z dejanjem nastane škodljiva posledica. KT se torej v skladu s tem členom predpišejo in izrekajo za prekrške, ki pomenijo hujše ogrožanje ali poškodovanje zavarovane pravne dobrine. Namen stranske sankcije KT v cestnem prometu je, da se določena kategorija voznikov, ki s svojim ravnanjem izkažejo posebno nevarnost, izloči iz prometa, saj mu sodišče izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, če v času dveh let doseže ali preseže 18 kazenskih točk. Zato je interpretacija, ki omejuje izrekanje KT samo na voznike, ki so imeli veljavno vozniško dovoljenje za kategorijo vozila, s katerim so storili prekršek, v nasprotju z namenom izrekanja KT. Lahko bi namreč privedla do situacije, ko voznik, ki ima sicer veljavno vozniško dovoljenje za določeno kategorijo, z drugo kategorijo, za katero pa sicer nima veljavnega vozniškega dovoljenja, stori prekršek, s katerim izkaže svojo nevarnost za udeležence v cestnem prometu (na primer vožnja pod močnim vplivom alkohola), pa mu ni mogoče izreči prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, saj mu tudi ni mogoče izreči KT. Takšno razlago pa podpira tudi tretji odstavek 22. člena ZP-1, saj sodišče vozniku, ki v času dveh let doseže ali preseže 18 KT, izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel storilec prekrška dovoljenje v času, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel predpisano število KT. Ta določba kaže na to, da je vozniško dovoljenje potrebno razumeti kot pravico do udeležbe v cestnem prometu, ki je s tega vidika enotna, obsega pa upravičenja do udeležbe z različnimi kategorijami vozil. Zato tudi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja obsega vse kategorije, za katere je voznik imel veljavno vozniško dovoljenje v času storitve prekrška. Izjemo od tega pravila predstavlja določba petega odstavka 22. člena ZP-1, ki predpisuje, da se z zakonom lahko določi, da se posameznim vrstam voznikov izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za posamezne kategorije motornih vozil, za katere so imeli vozniško dovoljenje v času storitve prekrška, s katerim je bilo doseženo predpisano število KT in pri katerem se izreče prenehanje veljavnosti posamezne kategorije vozniškega dovoljenja. Praviloma torej ob doseženih 18 KT preneha veljavnost vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je voznik imel vozniško dovoljenje v času storitve prekrška. To kaže na enotnost vozniškega dovoljenja kot pravice do udeležbe v prometu (čeprav lahko obsega več kategorij), zaradi česar ni videti stvarnega razloga, da imetniku vozniškega dovoljenja ne bi bilo mogoče izreči KT, če je prekršek storil s kategorijo, za katero v času storitve ni imel veljavnega vozniškega dovoljenja oziroma če povzeto stališče VS RS uporabimo za konkretni primer, ni videti razloga, da ob doseženih 18 KT v času od poteka preizkusne dobe do pravnomočnosti dokončne odločitve sodišča o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, storilcu ne bi preklicali prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje v času storitve prekrška, ne pa zgolj za kategorijo, s katero je storil prekršek.

6Iz določbe petega odstavka 202.e člena ZP-1 jasno izhaja, da sodišče v primeru ugotovitve, da je storilec v času do pravnomočnosti dokončne odločitve sodišča o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja dosegel število kazenskih točk, zaradi katerega se mu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. V tem postopku za preklic odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja sodišče torej ugotavlja zgolj to, ali je storilec do pravnomočnosti dokončne odločitve o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja dosegel število kazenskih točk, zaradi katerega se mu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. V kolikor so ti pogoji izpolnjeni, sodišče nima možnosti tehtanja, ali naj storilcu odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti (oziroma prepoved uporabe tujega) vozniškega dovoljenja prekliče ali ne, temveč je to dolžno storiti.

Vsled navedenega pritožbene trditve, da je storilec poklicni voznik in vozniško dovoljenje nujno potrebuje za opravljanje svojega dela ter bi preklic odložitve močno posegel v njegove pridobljene pravice, saj bi mu bilo s tem onemogočeno opravljanje dela in preživljanje, pri odločanju o pravilnosti in zakonitosti preklica odložitve izvršitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja niso upoštevne oziroma ne morejo privesti do drugačne odločitve glede odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Ne glede na to kakšne posledice bo za storilca imela izvršitev preklica odložitve prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja, iz določbe drugega odstavka 202.e člena ZP-1 izhaja domneva zakonodajalca, da taki vozniki ne upravičujejo izkazanega zaupanja, da v bodoče ne bodo kršili cestnoprometnih predpisov in jih je zato potrebno izločiti iz cestnega prometa, sodišče pa ne more sprejeti drugačne odločitve, kot izhaja iz navedene zakonske domneve, saj bi s tem kršilo načelo vezanosti na Ustavo in zakon ter prepoved samovoljnega oziroma arbitrarnega odločanja.

7Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu z 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zagovornice storilca kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

8Ker zagovornica ni uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče storilcu na podlagi prvega odstavka člena 147 ZP-1 ter tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka - sodno takso v znesku 20,00 EUR, ki jo je dolžan storilec plačati v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa, sicer se izterja prisilno.

Ob pritožbenem neuspehu pa je tudi zavzemanje zagovornice za povrnitev pritožbenih stroškov neutemeljeno.