VSM sodba PRp 104/2015

I. Pritožba obdolženega R. K. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se plačila sodne takse kot strošek pritožbenega postopka oprosti.

1Z izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 4. 11. 2014 je le-to obdolženega R. K. spoznalo za odgovornega storitve prekrška po osmem odstavku 50. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz) in mu je izreklo glavno sankcijo globo v višini 500,00 EUR ter stransko sankcijo odvzema predmeta oziroma osebnega avtomobila znamke Audi A3 z reg. št. MB ..., ki je bil po odredbi sodišča z dne 13. 3. 2014 uničen, plačila stroškov postopka o prekršku na prvi stopnji pa je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo.

2Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožil obdolženi R. K. zaradi odločitve o sankciji in je v svoji pritožbi med drugim navedel, da ga je sodišče za obravnavani prekršek kaznovalo kar trikrat in sicer z globo, odvzemom osebnega avtomobila ter z njegovim uničenjem. 3. 1. 2014 je bil priprt in istega dne predan avstrijskim oblastem zaradi suma kaznivega dejanja, kasneje pa je bil v Avstriji obsojen na 18 mesecev zaporne kazni, ki jo sedaj prestaja v zaporih v Leobnu do 2. 6. 2015. Zaradi tega mu je bilo onemogočeno poravnati globo in pravočasno vložiti pritožbo za vrnitev osebnega avtomobila ter vložiti kakršnokoli pritožbo na sklepe, ki jih je izdalo Okrajno sodišče v Mariboru. Le-to tudi ni upoštevalo njegovega premoženjskega in življenjskega stanja, saj ima dva mladoletna otroka stara 8 in 6 let, prav tako pa ne poseduje nobenih premičnih in nepremičnih stvari. Osebni avtomobil znamke Audi A3 je bil vreden od 2.500 do 3.000 EUR in bi ga sodišče lahko dalo na licitacijo, s čemer bi poravnal globo, stroške sodišča, pa še za otroke bi nekaj ostalo. Sodišče vsega tega ni upoštevalo in je prehitro ter protipravno izdalo sklep o uničenju navedenega vozila. V zaključku pritožbe pritožnik naproša pritožbeno sodišče, da mu vrne njegov osebni avtomobil zasežen 6. 12. 2013.

3Pritožba ni utemeljena.

4Materialna določba prvega odstavka 25. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) predpisuje, da se smejo predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom, odvzeti, če so storilčeva last, ali če z njimi razpolaga pravna oseba, ki je storilec prekrška, drugi odstavek istega člena pa med drugim predpisuje tudi, da se smejo predmeti iz prejšnjega odstavka odvzeti tudi, če niso storilčeva last, ali z njimi ne razpolaga pravna oseba, ki je storila prekršek, če to terjajo razlogi splošne varnosti. V obravnavani zadevi so bili podani pogoji za izrek stranske sankcije odvzema predmeta oziroma osebnega avtomobila znamke Audi A3 z reg. št. MB ..., saj je obdolženi R. K. z njim storil prekršek po osmem odstavku 50. člena ZVoz, ob tem pa je glede na obsežno obdolženčevo predkaznovanost, ki jo je v četrtem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje natančno povzelo, utemeljen zaključek, da je mogoče obdolžencu preprečiti storitve novih cestnoprometnih prekrškov zgolj z odvzemom predmeta oziroma osebnega avtomobila, s katerim je storil obravnavani cestnoprometni prekršek, saj tudi obdolženec v svoji pritožbi pojasnjuje, da je to (bilo) edino premoženje oziroma osebni avtomobil, ki ga ima (je imel) v lasti. Utemeljenosti izreka stranske sankcije odvzema predmeta oziroma osebnega avtomobila obdolženi R. K. v svoji pritožbi ne izpodbija, oporeka pa odločitvi sodišča prve stopnje, da je z odredbo z dne 13. 3. 2014 odredilo uničenje njegovega osebnega avtomobila, saj meni, da bi ga moralo dati na licitacijo, iz kupnine pa bi poravnal globo, stroške sodišča, nekaj pa bi ostalo še za otroke. Te pritožbene navedbe niso utemeljene, saj določba petega odstavka 123. člena ZP-1 med drugim predpisuje, da če je hramba zaseženega predmeta zvezana s prevelikimi stroški, odredi sodišče, ki je pristojno za postopek o prekršku, da se tak predmet proda (navedena zakonska določba sicer predpisuje, da se v teh okoliščinah takšen predmet proda, vendar pritožbeno sodišče to zakonsko določbo ocenjuje po njenem namenu, to je, da se čim hitreje eliminirajo stroški hrambe predmeta, ki so očitno nesorazmerni, ta nesorazmernost pa je tem bolj očitna, kolikor je predmet manjše vrednosti, prav slednja okoliščina pa praviloma prodajo takšnega predmeta minimalne oziroma majhne vrednosti onemogoča ter bi bilo povsem neracionalno glede na namen zakonodajalca navedeno zakonsko določbo zaradi tega tolmačiti tako, da gre za eliminacijo navedenih stroškov hrambe predmeta zgolj z njegovo prodajo in ne tudi uničenjem), določba petega odstavka 25. člena ZP-1 pa predpisuje, da sodišče v sodbi oziroma odločbi o prekršku odloči, v skladu s posebnimi predpisi, ali naj se odvzeti predmeti uničijo, ali naj se izročijo ustreznemu organu oziroma organizaciji, ali pa prodajo. V zaključku četrtega odstavka obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo svoje razloge za oceno, da je hramba navedenega osebnega avtomobila, s katerim je obdolženec storil obravnavani prekršek, zvezana s prevelikimi stroški, zaradi česar je to vozilo prodalo oziroma o tem izdalo ustrezno odredbo, s temi razlogi oziroma zaključki sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Iz zapisnika o prevzemu in stanju navedenega vozila z dne 9. 12. 2013 je namreč med drugim razvidno, da je bilo vozilo glede njegovih številnih ključnih delov v slabem stanju (delovanje ročne zavore, notranjost vozila, stanje motorja, akumulator, luči, itd.) ali poškodovano (pokrov motorja, prednji desni blatnik, prednja desna vrat, zadnji desni blatnik, zadnji levi blatnik, prednja leva vrata itd.), pri čemer je prevzemnik navedenega osebnega avtomobila ocenil, da je le-to v slabem stanju, kakor je to razvidno iz opisa poškodb. Zaradi tega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bila odredba sodišča prve stopnje o uničenju navedenega vozila z dne 13. 3. 2014 utemeljena, saj so bili izpolnjeni pogoji iz petega odstavka 123. člena ZP-1, da bi bila glede na stanje navedenega osebnega avtomobila njegova hramba zvezana s preveliki stroški.

5Pritožnik je v svoji pritožbi tudi navedel, da zaradi prestajanja zaporne kazni v zaporih v Avstriji ni mogel vložiti pritožbe za vrnitev osebnega avtomobila ter kakršnokoli pritožbo na sklepe, ki jih je izdalo Okrajno sodišče (v Mariboru). Te pritožbene navedbe so neutemeljene, saj do izdaje izpodbijane sodbe v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni izdalo kakršnekoli odločbe (sodbe, sklepa ali odredbe - 97. člen ZP-1), zoper katero bi bilo mogoče vložiti pravno sredstvo oziroma pritožbo, glede odločitve sodišča prve stopnje o odvzemu navedenega osebnega avtomobila s stransko sankcijo odvzema predmeta pa je imel obd. R. K. možnost vložiti pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 4. 11. 2014, kar je tudi storil, in kar je predmet tega pritožbenega postopka. V teh svojih pritožbenih navedbah pritožnik ne zatrjuje, da bi mu naj bilo zaradi prestajanja zaporne kazni v Republiki Avstriji onemogočeno ravnati po zahtevi sodišča prve stopnje za pisni zagovor z dne 14. 8. 2014, ki jo je prejel 20. 8. 2014, zaradi česar pritožnik s temi pritožbenimi navedbami ne uveljavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.

6Neutemeljeno je tudi pritožnikovo pritožbeno sklicevanje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni upoštevalo njegovega premoženjskega in življenjskega stanja, ker ima dva mladoletna otroka in ne poseduje nobenih premičnih ali nepremičnih stvari, razen osebnega avtomobila znamke Audi A3. Obdolženčevo premoženjsko stanje je sodišče prve stopnje nedvomno upoštevalo pri odločitvi o stroških postopka o prekršku, katerih plačila ga je oprostilo in pri tem v petem odstavku obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo, da je to storilo zaradi tega, ker se obdolženec nahaja v priporu in je torej brez prihodkov. Glede izrečene glavne sankcije globe določba osmega odstavka 50. člena ZVoz za obravnavani prekršek predpisuje to sankcijo v določenem znesku oziroma višini 500,00 EUR (in torej ne v razponu), pri čemer je po mnenju pritožbenega sodišča utemeljena ocena sodišča prve stopnje iz uvoda četrtega odstavka obrazložitve izpodbijane sodbe, da ni zasledilo okoliščin, ki bi utemeljevale omilitev navedene globe. Res je, da je obdolženec zaradi prestajanja zaporne kazni očitno brez dohodka (da je oče dveh mladoletnih otrok, za katera bi moral skrbeti, ter da je brez premičnega ali nepremičnega premoženja, pritožnik v pritožbi zgolj zatrjuje, ne da bi te trditve kakorkoli dokazal), vendar je glavno sankcijo globo skladno z materialno določbo šestega odstavka 26. člena ZP-1 mogoče omiliti zgolj na podlagi posebnih olajševalnih okoliščin, kar navedeno slabo premoženjsko stanje obdolženca nedvomno je, vendar pa je pri tem potrebno upoštevati vse za takšno oceno relevantne okoliščine, omilitev izrečene glavne sankcije globe pa po mnenju pritožbenega sodišča nedvomno izključuje obdolženčeva predkaznovanost. Iz seznama vodenih postopkov o prekršku pri Okrajnem sodišču v Mariboru zoper obdolženega R. K. z dne 10. 12. 2013 ter iz izpisa iz evidence pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških z istim datumom je namreč razvidno, da je bil obdolženec do storitve obravnavanega prekrška s štirimi sodbami Okrajnih sodišč v Slovenj Gradcu, Murski Soboti, Mariboru in Domžalah spoznan za odgovornega za storitve kar devet cestnoprometnih prekrškov, od tega tudi najtežjih (vožnja pod vplivom alkohola, vožnja brez veljavnega vozniškega dovoljenja itd.), kar kaže na obdolženčevo popolno ravnodušnost do osnovnih pravil v cestnem prometu ter posledično brezobzirnost do varnosti njegovih udeležencev, tako ekstremna in vztrajna kršitev cestnoprometnih pravil pa nedvomno ne narekuje omilitve za obravnavani prekršek predpisane glavne sankcije globe.

7Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče skladno z določbo tretjega odstavka 163. člena ZP-1 razsodilo, kot je navedeno v izreku te sodbe in je pritožbo pritožnika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, pri čemer je obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot strošek pritožbenega postopka zaradi enakih razlogov kot sodišče prve stopnje ocenjujoč, da bi njeno plačilo ogrozilo njegovo vzdrževanje (peti odstavek 144. člena ZP-1).