VSLJ Sodba II Cp 862/2026

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremeni tako, da se glasi:

   "Ugotovi se, da je tožeča stranka A. A., EMŠO: 0000 lastnik severnega dela nepremičnine parc. št. 24/6 ob meji z nepremičnino parc. št. 21/1 k. o. X. po celotni dolžini vse do v naravi obstoječe ograje, kar je v izvedenskem mnenju in elaboratu z identifikacijsko številko 0000 za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru, označeno s parcelnima številkama 24/11 in 24/10 k. o. X., do celote."

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I. točki izreka glede parcele 002 in v III. točki izreka) potrdi.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 739,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev.

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo ugotovilo, da je tožnik lastnik severnega dela nepremičnine parc. št. 24/6 ob meji z nepremičnino parc. št. 22/1 X po celotni dolžini vse do v naravi obstoječe ograje, kar je v izvedenskem mnenju in elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru označeno s parcelno številko 24/11,  do celote (prvi odstavek I. točke izreka); v presežku (to je glede parcelne številke 24/10¹) je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka). B. B. je dovolilo vstop v pravdo namesto sedaj pokojne toženke C. C. (II. točka izreka) ter toženi stranki naložilo, da tožeči stranki povrne stroške pravdnega postopka v znesku 5.649,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik smiselno izpodbija zavrnilni del I. točke izreka (drugi odstavek I. točke izreka), toženca pa ugodilni (ugotovitveni) del I. točke izreka (prvi odstavek I. točke izreka) in odločitev o stroških v III. točki izreka.

3. Tožnik v pritožbi vztraja pri svoji dobroverni lastniški posesti tudi glede parcele 24/10, ki v naravi predstavlja ozek pas oz. zelenico. Poudarja, da toženec niti tožnikovi pravni prednici niso tožniku nikoli povedali, da je toženec ograjo premaknil za cca 30 cm bolj v svoje zemljišče, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo. Tega tudi ni zatrjeval in dokazal. Tako so bili tožnikova pravna prednica kot tudi tožnik in njegovi družinski člani prepričani, da je ograja postavljena v skladu s sodno poravnavo in da predstavlja skupno ograjo, ki razmejuje zemljišči. Tožnik in njegovi družinski člani so od postavitve ograje leta 1986 oz. 1987 dalje dobroverno uživali celotno površino zemljišča vse do ograje, tega jim nihče ni oporekal, tudi toženec ne - od postavitve ograje je opustil vsakršno posest na drugi strani ograje vse do motilnega dejanja septembra 2017 (po odstranitvi smrek in dela žičnate ograje). Toženčeva hči B.B. je ovrgla navedbe toženca, da je ves čas hodil na drugo stran ograje in izkazoval posest tega ozkega dela zemljišča. Okoli leta 2000 postavljena betonska plošča je bila izvedena z odmikom od postavljene ograje iz razloga, da je ostal ozek pas (kanal) za odvod meteornih voda (saj na vasi tedaj še ni bilo urejene kanalizacije). Tudi ta kanal je imel vse do leta 2017 v celoti v posesti tožnik s svojo družino. Toženčev razlog za odmik ograje ne more držati (da bo lahko hodil po svojem), saj po tako ozkem pasu ni možno hoditi ali z njim karkoli početi brez posega na sosednje zemljišče. Poleg tega je toženec po svojem zetu prosil tožnika za dovoljenje za hojo po drugi strani ograje zaradi zamenjave mreže, v sodni poravnavi pa si je celo zadržal pravico, da lahko hodi na drugo stran zaradi vzdrževanja vrtne ograje. Šele julija 2019 je tožnik ob meritvah geodeta D. D. izvedel, da je toženec ograjo premaknil za več, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku (tudi glede parcele 24/10), oz. podredno, naj se sodba v tem delu razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico.

4. Toženca v odgovoru na tožnikovo pritožbo nasprotujeta pritožbeni navedbi, da je nova postavljena ograja predstavljala skupno mejo med zemljiščema. Toženec je namreč ograjo prestavil za skoraj 2 m. Utemeljujeta nedobrovernost tožnikove pravne prednice in tožnika (vedela sta za obstoj mejnikov; večji premik ograje je bil viden s prostim očesom; tožnik je pri betoniranju dvorišča pred 15 leti med škarpo in betoniranim delom pustil prostor; pričanje E. E., da je toženec glede večjega premika ograje razlagal že 20 let nazaj in da je urejal polmetrski pas; tožnik ni nikoli užival in imel v posesti tega polmetrskega pasu). Vztrajata pri ugovoru že razsojene stvari glede dela zemljišča, zaradi česar ponovna pravda ni mogoča. Predlagata zavrnitev pritožbe in naložitev pritožbenih stroškov tožniku.

5. Toženca v pritožbi poudarjata, da nikoli nista oporekala veljavnosti dogovora iz sodne poravnave. Sta pa menila, da gre za že razsojeno stvar (res iudicata), o kateri ponovna pravda ni mogoča. Predmet tožbenega zahtevka je namreč identičen predmetu v 2. točki sodne poravnave z dne 13. 11. 1986 in tožnik zato nima pravne koristi za vložitev tožbe, zato bi moralo sodišče tožbo že ob predhodnem preizkusu zavreči. Izpolnjene so kar tri procesne predpostavke za zavrženje tožbe po 274. členu ZPP. Tožnik bi svojo korist lahko oz. moral doseči z izvršitvijo sodne poravnave. Izpolnjena sta tudi pogoj objektivne in pogoj subjektivne identitete za res iudicata. O tem ugovoru strank sodba nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Po drugi strani pa ravno dejstvo, da se sodna poravnava ni realizirala, kaže na nedobrovernost tožnika. Tožnik in njegova pravna prednica sta vedela, da do vrnitve dela parcele 24/2 v zapuščino po pokojnem F. F. in do izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila C. C. v korist tožnikove pravne prednice ni prišlo, kar dokazuje vsebina sklepa o dedovanju z dne 16. 12. 1986. Posledično je tožnikova pravna prednica vedela tudi, da ni podedovala severnega dela parcele 24/2, zaradi česar pa ni bila dobroverna posestnica. Tudi glede (ne)dobrovernosti tožnika so razlogi v sodbi pomanjkljivi. Sodba tudi glede tega nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti nejasni in pomanjkljivi. Ker bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti, bi moralo tožniku naložiti v plačilo tudi vse pravdne stroške tožencev. Sicer pa je stroškovna odločitev napačna tudi v primeru pravilnosti (delne) ugoditve tožbenemu zahtevku: 1) za toženca namreč ni bilo sporno, da 1,5 m širok in približno 20 m dolg pas zemljišča ni njegov, saj je bil predmet sodne poravnave, ki ji toženca nista nasprotovala; 2) prvotna tožnica je bila tista, ki ni opravila geodetske odmere, kot se je zavezala; 3) toženčeve trditve o odmiku ograje leta 1986 za več kot 1,5 m so bile resnične. Ni se torej mogoče strinjati s stališčem sodišča, da je bila tožba potrebna. Prvotna tožnica bi morala namesto pravde sprožiti zapuščinski postopek oz. predlagati izdajo dodatnega sklepa po pok. možu  F. F.. Poleg tega je pri odmeri stroškov treba upoštevati načelo potrebnosti, vsi priglašeni stroški pa niso bili takšni (nepotrebne pripravljalne vloge, stroški za prvega izvedenca, ker tožnik kasneje ni želel skleniti sodne poravnave). Pritožbenemu sodišču predlagata, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne tudi glede severnega dela parcele 24/6 in tožniku naloži v plačilo vse pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Tožnik v odgovoru na pritožbo tožencev meni, da se toženca s pritožbo zavzemata samo proti stroškovnim posledicam sodbe. Opozarja na dejstvo, da sodna poravnava ni izvršljiva in da sam ni tisti, ki bi lahko naročil parcelacijo po sodni poravnavi, ampak bi lahko parcelacijo naročila samo toženca kot zemljiškoknjižna lastnika spornega dela parcele. Vztraja pri stališču glede svoje in predničine dobroverne in zakonite posesti spornega dela zemljišča vse od leta 1986. Za nepomembno označuje dejstvo, ali je toženec ograjo prestavil za cca 30 cm bolj v svoje, kot je bilo to določeno s sodno poravnavo. Pomembna je določba drugega odstavka 3. člena sodne poravnave, po kateri meja skladno s poravnavo poteka po zunanjem robu novo zgrajene vrtne ograje, gledano s tožnikove (tu: toženčeve) parcele. Pred vložitvijo tožbe sta bila toženca brez uspeha pozvana k realizaciji sodne poravnave. Tožba je bila potrebna, saj drugače toženec (pravilno: tožnik) skupaj s svojo pravno prednico ne bi mogel doseči, da postane zemljiškoknjižni lastnik spornega dela zemljišča. Predlaga zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico.

7. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožbe tožencev pa ni utemeljena.

8. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev lastninske pravice na severnem delu parcele 24/6 (prej 24/2),² katere solastnika sta toženca (tožnikova brat in nečakinja). Trdi, da sta imela njegova pravna prednica (mati), kasneje pa tudi on, sporni del nepremičnine v dobroverni in zakoniti posesti vse od leta 1987, ko je toženec prestavil vrtno ograjo v skladu s sklenjeno sodno poravnavo. Zanika toženčevo izvajanje posesti spornega dela nepremičnine vse do motilnih dejanj v letu 2017. Toženec se v pravdi brani zlasti z ugovori: - da je bilo o stvari že pravnomočno odločeno (res iudicata oz. res transacta) in da zato ta pravda sploh ni potrebna, - zanika dobroverno posest tožnikove pravne prednice in tožnika, ter - zatrjuje svojo posest ozkega pasu ob vrtni ograji, saj je ograjo premaknil še za nekoliko več (o,3 - 0,6 m), kot je bilo določeno s sodno poravnavo (1,5 m).

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožnik po določilih ZTLR³ in SPZ⁴ priposestvoval le en del spornega severnega dela parcele 24/6 (parcelo 24/11), zaradi česar je njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo le glede te parcele. Odločitev sodišča temelji na naslednjih ugotovitvah: - da so resnične toženčeve trditve o tem, da je leta 1986 ograjo odmaknil za več kot 1,5 m, - da ozkega pasu zemljišča, ki v naravi predstavlja zelenico med betoniranim dvoriščem in postavljeno ograjo (parcela 24/10), prvotna tožnica in tožnik nista zabetonirala, - da je imel tožnik parcelo 24/11 ves čas v dobroverni posesti vse od leta 1986 naprej, medtem ko glede parcele 24/10 ni bil v dobri veri oz. je bil v zmoti, da sporno zemljišče predstavlja tudi pas zelenice.

   Posebej glede pritožbe tožencev

10. Toženca izpodbijani sodbi očitata nejasne oz. pomanjkljive razloge o odločilnih dejstvih. Kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, to sicer deloma drži, vendar pa so razlogi sodbe konsistentni in preverljivi ter kot taki še omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti. Zato očitana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

11. Toženca imata prav, ko sodišču prve stopnje očitata, da se ni opredelilo do enega od njegovih ključnih ugovornih razlogov - to je do ugovora pravnomočno razsojene stvari (res iudicata).⁵ Ker gre za ugovor pravne narave, to pomanjkljivost lahko namesto njega odpravi pritožbeno sodišče. Ta ugovor ni utemeljen. V konkretnem primeru bi lahko šlo kvečjemu za ugovor, da je bila o isti stvari že sklenjena sodna poravnava (torej ugovor res transacta, ne res iudicata). Pri presoji tega ugovora je treba poleg tožbenega predloga upoštevati tudi razmerje, na katerem temelji tožba. Za ugotovitev identičnosti predmeta spora in predmeta sodne poravnave sta po eni strani bistvena tožbeni predlog in izrek sodne poravnave ter po drugi strani identičnost dejanskih tožbenih navedb in dejanske podlage sodne poravnave v trenutku njene sklenitve, ker se na ta trenutek vežejo njeni učinki. Šele dejanska podlaga sodne poravnave in dogovor o pravnih posledicah omogočata individualizacijo določenega predmeta poravnave ter njegovo primerjavo z novo uveljavljenim tožbenim zahtevkom.⁶ Tožnik v tej pravdi svojega tožbenega zahtevka ne utemeljuje zgolj z dejstvom sklenjene sodne poravnave, temveč tudi s sklicevanjem na okoliščine, nastale po sklenitvi te sodne poravnave - to je zlasti na svojo in predničino dobroverno in zakonito posest spornega severnega dela parcele 24/2 (kasneje 24/6) vse od toženčeve prestavitve vrtne ograje v letu 1987 do toženčevih motilnih ravnanju v letu 2017. Dejanska podlaga sodne poravnave iz leta 1986 in dejanska podlaga tožbenih navedb v tej zadevi torej nikakor nista enaki.

12. Toženca tudi neutemeljeno oporekata potrebnosti tožbe oz. pravnemu interesu tožnika za vložitev tožbe. Bistvenega pomena za presojo teh dveh ugovorov je odgovor na vprašanje, kakšen je bil pravni učinek sklenjene sodne poravnave. V zvezi s tem pa je treba ugotoviti, da 1) sodna poravnava iz leta 1986 ni bila neposredno izvršljiva (zgolj na njeni podlagi tožnik oz. prej njegova pravna prednica nista mogla doseči vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo) ter 2) da ta sodna poravnava dejansko ni bila nikoli izvršena do konca (tožnikova pravna prednica in toženec sta vsak v skladu s svojo zavezo poskrbela le za prestavitev ograje, medtem ko je vpis tožnikove pravne prednice kot nove lastnice dela parcele v zemljiško knjigo izostal⁷). Krivda za to pa ni bila na tožnikovi pravni prednici oz. tožniku (kot je zmotno ocenilo sodišče prve stopnje), temveč (kot v odgovoru na pritožbo tožencev pravilno poudarja tožnik) na tožencu in njegovi sedaj že pokojni ženi. Kot zemljiškoknjižna lastnika parcele 24/2 (kasneje 24/6) sta bila namreč onadva tista, ki bi morala naročiti parcelacijo, na podlagi katere bi nastala novo odmerjena parcela, pri kateri bi se lahko vpisala lastninska pravica tožnikove pravne prednice oz. kasneje tožnika. Glede na besedilo sodne poravnave (zlasti njeno 13. točko) tožnikova pravna prednica vpisa lastninske pravice na spornem delu nepremičnine tudi ne bi mogla doseči zgolj s svojo večjo aktivnostjo v zapuščinskem postopku po pok. možu F. F. Upoštevaje navedeno tožbe ni mogoče niti deloma zavreči s sklicevanjem na neobstoj pravne koristi tožnika za vložitev tožbe. V nasprotnem primeru bi tožnik brez svoje krivde ostal brez sodnega varstva za uveljavitev svojih pravic (kršitev 23. člena URS⁸).

13. Glede na pritožbeno poudarjanje tožencev, da nista nikoli oporekala veljavnosti dogovora iz sodne poravnave, ni razumljivo vztrajanje pri neutemeljenosti celotnega tožbenega zahtevka - torej tudi glede ugotovitve tožnikove lastninske pravice na parceli 24/11. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je imel tožnik parcelo 24/11 ves čas v dobroverni posesti vse od leta 1986 naprej, to pa za toženca tudi ni bilo sporno.

14. Ne drži, da sámo dejstvo, da se sodna poravnava ni realizirala, kaže na nedobrovernost tožnika oz. njegove pravne prednice. Toženca se v zvezi s tem sklicujeta na vsebino sklepa o dedovanju po pokojnem C. C. z dne 16. 12. 1986, pri čemer tega sklepa sodišču v tem postopku sploh nista predložila niti navedla, kdaj točno je izpolnil svojo obveznost po sodni poravnavi (v tem sklepu o dedovanju bi bila lahko vrnitev dela zemljišča 24/2 v zapuščino omenjena šele po toženčevi dejanski prestavitvi vrtne ograje). Ob tem tudi ni zanemarljivega pomena dejstvo, da v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja zemljiška knjiga še ni imela takšnega in tolikšnega pomena, kot ga je pridobila kasneje in ga ima sedaj. Zemljiškoknjižno stanje je bilo pogosto neurejeno oz. neusklajeno z dejanskim. Zgolj iz razloga, ker se ni uspela vknjižiti kot zemljiškoknjižna lastnica spornega dela zemljišča, tožnikovi pravni prednici D. C. ni mogoče očitati, da tudi ni bila dobroverna posestnica tega zemljišča. Kvečjemu bi bilo mogoče slabo vero očitati tožencu, ki je vrtno ograjo prestavil v svojo škodo (to je za več, kot mu je velevala sodna poravnava), potem pa si je, kot je pokazal izveden dokazni postopek, začel šele po 30 letih lastiti ozek pas zemljišča, za katerega se je pri prestavitvi ograje sam prikrajšal.

    Posebej glede tožnikove pritožbe

15. Tožnik v pritožbi utemeljeno vztraja pri stališču, da je enako kot njegova pravna prednica izvrševal dobroverno lastniško posest tudi na parceli 24/10, ki v naravi predstavlja ozek pas oz. zelenico (meteorni kanal). Glede na zakonsko domnevo dobre vere⁹ sta bila toženca tista, na katerih je bilo trditveno in dokazno breme, da dokažeta nedobrovernost tožnikove pravne prednice oz. tožnika. Tega nista zmogla. V tej pravdi namreč nista pravočasno (do prvega naroka za glavno obravnavo 18. 10. 2018) zatrjevala in posledično tudi ne dokazala, da bi bilo tožnikovi pravni prednici oz. tožniku znano, da je toženec vrtno ograjo premaknil v svojo škodo za več, kot je bilo dogovorjeno s sodno poravnavo. Nekatere okoliščine, ki naj bi kazale na nedobrovernost tožnika in njegove pravne prednice, toženca prvič zatrjujeta šele v pritožbi,¹⁰ ne da bi pojasnila, zakaj se nanje brez svoje krivde nista mogla sklicevati že prej, zato so te njune pritožbene navedbe neupoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Dejstvo, da tožnik ni zabetoniral celotnega zemljišča do ograje, temveč je ob njej pustil ozek zeleni pas, pa spričo njegovih pravočasnih pojasnil, da je bil ta del zemljišča namenjen za odvajanje meteornih voda ter da je moral pri betoniranju dvorišča upoštevati tudi občinski predpis glede gradnje objektov v zadostnem odmiku od meje, deluje dovolj prepričljivo in samo po sebi ne dokazuje njegove nedobrovernosti glede ozkega zelenega pasu (24/10). Vrtna ograja nedvomno predstavlja mejno znamenje (prvi odstavek 80. člena SPZ) in nelogično zveni, da bi tožnikova pravna prednica in tožnik glede na prestavljeno ograjo morala in mogla sklepati, da je dejanska meja s tožencema drugačna - to je že 0,3 do 0,6 m pred prestavljeno ograjo. Dejstvo, da je bil tožnik v opravičljivi zmoti, da sporno zemljišče poleg betoniranega dvorišča obsega tudi ozek pas zelenice, pa kaže na njegovo dobrovernost in ne na nedobrovernost.¹¹ Zaključek sodišča o tožnikovi nedobroverni posesti parcele 24/10 je torej materialnopravno zmoten.

    Glede odločitve o pravdnih stroških

16. Odločitev o stroških pravdnega postopka je pravilna, po ugoditvi tožnikovi pritožbi in spremembi dela sodbe temelji le na drugi zakonski določbi - to je na prvem odstavku 154. člena ZPP (toženca sta v pravdi v celoti propadla, zato sta dolžna kriti vse tožnikove pravdne stroške). Kljub priznanju določenih dejstev (veljavnost sodne poravnave, tožnikovo uživanje zemljišča v obsegu parcele 24/11) sta toženca tožbenemu zahtevku nasprotovala v celoti, pri čemer sta vztrajala tudi v pritožbi, ko sta se sklicevala na nedobrovernost tožnika in njegove pravne prednice ter predlagala zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka. Ker toženca dela zahtevka nista (takoj) pripoznala, zanju ne more veljati ugodna pravna posledica iz 157. člena ZPP (da jima je tožnik (deloma) dolžan povrniti stroške postopka), za kar se smiselno zavzemata v pritožbi. Kot že pojasnjeno, razlogi za to pravdo niso bili (izključno) na strani tožnika, saj ne drži, da bi morala za geodetsko odmero nove parcele poskrbeti prvotna tožnica (tožnikova pravna prednica). Ta pravda pa je bila za tožnika potrebna, saj v nasprotnem primeru zaradi nesodelovanja tožencev ne bi mogel doseči vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Četudi so se toženčeve trditve o odmiku ograje leta 1986 oz. 1987 za več kot 1,5 m v pravdi izkazale za resnične, mu v končni fazi niso bile v korist, saj ne izpodbijejo dejstva, da so dobroverno in zakonito posest vse od prestavitve ograje do leta 2017 tudi na ozkem zelenem pasu izvrševali izključno tožnikova pravna prednica, tožnik in njuni družinski člani.

17. Pritožbeni očitek tožencev o nepotrebnosti nekaterih pravdnih stroškov ni utemeljen. Več pripravljalnih vlog sta vložili obe pravdni stranki, toženca pa niti ne konkretizirata, katere od tožnikovih pripravljalnih vlog naj bi bile po njunem mnenju nepotrebne. Sodišče je tožniku utemeljeno priznalo tudi stroške za prvega izvedenca geodetske stroke, saj tudi stroški, povezani z neuspelo poravnavo v tem postopku, spadajo med pravdne stroške,¹² torej se o njih (kot praviloma) odloči po uspehu.

    Sklepno

18. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti (5. alineja 358. člena ZPP), pritožbo tožencev pa je v celoti zavrnilo, saj njuni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

    Glede odločitve o pritožbenih stroških

19. Zaradi uspeha s pritožbo je tožnik upravičen tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka, to je do stroškov pritožbe in stroškov argumentiranega odgovora na pritožbo, medtem ko sta toženca dolžna vse svoje stroške pritožbenega postopka (za pritožbo in odgovor na pritožbo) kriti sama (prvi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP in prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožniku pripadata nagrada za pritožbo in nagrada za odgovor na pritožbo, obe v višini 375 točk (Tar. št. 22/1 v zvezi s Tar. št. 19/1 Odvetniške tarife (OT)), upravičen pa je tudi do povrnitve izdatkov za stranko (materialnih stroškov) v višini 2 % (15 točk), kar skupaj znaša 765 točk in upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR ustreza 459 EUR. Temu znesku je treba prišteti še 22 % DDV na odvetniške storitve in izdatke (100,98 EUR) ter sodno takso v višini 180 EUR, tako da vsi tožnikovi stroški pritožbenega postopka skupaj znašajo 739,98 EUR. V primeru zamude s plačilom teh stroškov toženca tožniku dolgujeta tudi zakonske zamudne obresti, ki začnejo teči od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

-------------------------------
¹ V nadaljevanju pritožbeno sodišče opušča navedbo katastrske občine, ker gre pri vseh omenjenih parcelah za isto katastrsko občino.
² Ta sporni severni del parcele 24/6 se je z geodetsko odmero v tem postopku razdelil na novi parceli 24/10 in 24/11.
³ Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.
⁴ Stvarnopravni zakonik.
⁵ V sodbi je sodišče prve stopnje pojasnilo le, zakaj je bila v predmetni zadevi potrebna vložitev tožbe (zadnji odstavek 9. točke obrazložitve), s čimer se je opredelilo do tožnikovega pravnega interesa za tožbo.
⁶ Glej sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 813/2008 z dne 20. 11. 2008.
⁷ Obstoječi lastnik nepremičnine je tisti, ki da dovoljenje za vpis novega lastnika v zemljiško knjigo (primerjaj 21. in 22. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK)). Katera od strank (tožnikova pravna prednica ali toženec in njegova žena) je dolžna poskrbeti za vpis v zemljiško knjigo in na kakšen način, v sodni poravnavi ni bilo določeno.
⁸ Ustava Republike Slovenije.
⁹ Glej tretji odstavek 72. člena ZTLR, sedaj 9. člen SPZ.
¹⁰ Npr. da sta vedela za obstoj mejnikov; da je bil večji premik ograje viden s prostim očesom; da je toženec glede večjega premika ograje razlagal že 20 let nazaj in da je urejal polmetrski pas.
¹¹ Nedobrovernost se kaže v tem, da je posestnik vedel ali mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen SPZ).
¹² Glej drugi odstavek 159. člena ZPP - analogija s poskušeno, a neuspelo sodno poravnavo pred vložitvijo tožbe.