VSL Sodba I Cp 1343/2018

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dopustilo spremembo tožbe z dne 25. 2. 2016 in ugotovilo, da je tožnik na podlagi priposestvovanja lastnik zahodnega dela parcele št. 641 k.o. X, t.j. dela, ki je v elaboratu za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru z dne 27. 8. 2017 izvedenca mag. J. D., predviden kot nova nastala parcela z rezervirano parc. št. 641/3 k.o. X. Tožencema je v nerazdelno plačilo naložilo stroške pravdnega postopka v znesku 2.890,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Toženca zoper sodbo vlagata pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očitata zmotno ugotovitev, da je tožnik, sam oziroma preko svojega pravnega prednika, izvrševal zakonito in dobroverno posest od 6. 6. 1958 dalje. Tožnik konkretnejših trditev o tem, kdaj je njegov oče pridobil posest spornega dela nepremičnine, ni podal. Niti ni navedel, da naj bi že pravni prednik njegovega očeta v enakem obsegu uporabljal in imel v posesti sporni del nepremičnine. Predložitev sklepa o dedovanju, na podlagi katerega je dedoval tožnikov oče, je bistvena za kvalifikacijo posesti tožnikovega očeta na delu nepremičnine kot dobroverne in zakonite. Po določilih Občnega državljanskega zakonika (ODZ) se je morala zakonita in dobroverna posest opirati na veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Sklep o dedovanju O 128/76 ni mogel predstavljati takšnega pravnega naslova, saj parc. št. 641 k.o. X v sklepu ni bila navedena. Kljub morebitni tožnikovi posesti dela nepremičnine, te posesti ni mogoče šteti za dobroverno in zakonito. Tožnik lastninske pravice na tem delu zemljišča zato ni mogel priposestvovati. Tožnik dejansko uveljavlja drugačen potek meje med parcelama št. 641 in 691 k.o. X. Gre torej za sporno mejo med tema dvema parcelama in za ugotovitev lastninske pravice iz naslova priposestvovanja na vmesnem prostoru, to je za ugotovitev močnejše pravice. Tožnik bi moral vložiti predlog za sodno ureditev meje, o katerem bi se odločalo v nepravdnem postopku. Tožnik je podpisal zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku z dne 1. 6. 2010, v katerem je navedeno, da so se vsi prisotni lastniki strinjali z urejenimi mejami in njihovo označitvijo v naravi. S podpisom zapisnika je tožnik dejansko manifestiral svoje zavedanje o tem, do kje sega njegova parcela. Enako velja tudi za evidentiranje GERK-ov. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo izpovedbam prič B. F., D. K. in F. K. B. F. ni mejaš, pač pa lastnik oddaljenejše parcele, ki je zgolj od daleč videl dogajanje na spornem delu zemljišča. F. K. je takoj pokazal potek posestne meje po rdeči črti na predočeni fotografiji, kljub temu, da naj bi bilo stanje na terenu sedaj spremenjeno. To vzbuja dvom, da je bila priča poučena glede vsebine svojega pričanja. Na drugi strani je bilo sodišče prve stopnje toliko bolj neprizanesljivo pri oceni izpovedb prič tožencev.

3Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, skupaj s stroškovno posledico.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnik na podlagi določil o priposestvovanju uveljavlja obstoj lastninske pravice na delu nepremičnine parc. št. 641 k.o. X, katere solastnika sta toženca. Tožnik in njegov pravni prednik sta bila prepričana, da sporni del zemljišča pripada njuni parc. št. 691 k.o. X. Uživala sta ga zakonito in v dobri veri, toženca in njuni pravni predniki pa temu niso nasprotovali. Toženca sta ugovarjala, da tožnik dela spornega zemljišča ni imel v kontinuirani posesti. Uporabljala sta ga toženca in njuna družina. Tožnik ni bil v dobri veri, saj je bil seznanjen s potekom meje med parcelama št. 641 in št. 691 k.o. X. Njegova posest tudi ni bila zakonita.

6Na podlagi 1460. do 1464. paragrafa ODZ ter 28. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) je sodišče prve stopnje presodilo, da so izkazane vse predpostavke priposestvovanja. Priposestvovalna doba je tekla v obdobju od 6. 6. 1958 do 6. 6. 1978 oziroma najkasneje od 19. 8. 1976 do 19. 8. 1996. Tožnik je tako pridobil lastninsko pravico na spornem delu nepremičnine parc. št. 641 k.o. X.

7Dejstvo, da tožnik ni predložil sklepa o dedovanju, ki bi izkazoval posest njegovega očeta na delu spornega zemljišča, za predmetni postopek ni bistveno. Lastninske pravice tožnika in pred tem njegovega očeta na parcelah št. 686, 690 in 691 k.o. X, ki so sosednje parceli št. 641 k.o. X, toženca nista prerekala. Lastninsko stanje navedenih parcel torej ni bilo sporno, tožnik pa je zatrjeval, da sta bila z očetom ves čas prepričana, da sporni del zemljišča pripada parceli št. 691 k.o. X. Začetek teka priposestvovalne dobe tožnik niti ni vezal na trenutek, ko je njegov oče parcele podedoval, temveč na datum svojega rojstva (6. 6. 1958). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje pa je tožnik sporni del zemljišča priposestvoval tudi v primeru, če je priposestvovalna doba pričela teči šele s tožnikovim prevzemom kmetije 19. 8. 1976 (pravnomočnost sklepa o dedovanju O 128/76).

8Sklep o dedovanju O 128/76 z dne 29. 7. 1976, na podlagi katerega je tožnik po svojem očetu podedoval parcele št. 686, 690 in 691 k.o. X, predstavlja temelj za zakonito in dobroverno posest na delu sporne parcele. Eden od načinov pridobitve lastninske pravice je dedovanje (prim. 39. in 41. člen Stvarnopravnega zakonika - SPZ oz. 20. člen ZTLR oz. 424. paragraf ODZ). Tožnik je podedoval parcelo št. 691 k.o. X, za katero je bil prepričan, da vsebuje tudi del parcele št. 641 k.o. X. V kolikor bi tožnikovo prepričanje držalo, bi na podlagi sklepa o dedovanju pridobil tudi obravnavani del zemljišča. Za zakonitost tožnikove posesti tako ni potrebno, da bi sklep o dedovanju O 128/76 izrecno vseboval parcelo št. 641 k.o. X.

9Tožnik pravice na spornem zemljišču ne uveljavlja na podlagi močnejše pravice. Zatrjuje priposestvovanje lastninske pravice na delu nepremičnine, ki zemljiškoknjižno ni njegova last. Gre za spor o lastništvu dela nepremičnine, ki je klasični lastninski spor, o katerem se odloča po pravilih pravdnega postopka.

10Podpis zapisnika v mejnem ugotovitvenem postopku tožniku ne onemogoča vložitve lastninske tožbe. Urejena meja med parcelama pravdnih strank ne pomeni, da je urejeno tudi lastništvo. Da se po dokončnosti odločbe o evidentiranju urejene meje v katastru ne sme več odpirati vprašanj o lastnini na parcelah, med katerimi je meja evidentirana kot urejena, je določal Zakon o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE). V tem delu je bil zakon razveljavljen s sprejemom SPZ (prim. 273. člen SPZ). Zakon o evidentiranju nepremičnin (ZEN), ki je nasledil ZENDMPE, takšne določbe nima. Tudi če je meja že določena v mejnem ugotovitvenem postopku, je po sedanji ureditvi dopustno sprožiti lastninski spor (ki bo na to urejeno mejo sicer vplival). Sodelovanje tožnika in podpis zapisnika v mejnem ugotovitvenem postopku je potrebno v lastninskem sporu na podlagi priposestvovanja presojati v okviru tožnikove dobrovernosti. V trenutku, ko je bil tožnik seznanjen s potekom katastrske meje, je njegova dobroverna posest spornega dela zemljišča prenehala. Ker pa se je priposestvovalna doba v obravnavanem primeru iztekla najkasneje 19. 8. 1996, tožnikovo sodelovanje v mejnem ugotovitvenem postopku leta 2010 ni vplivalo na njegovo priposestvovanje lastninske pravice na delu parcele št. 641 k.o. X. Navedenega ne spreminja niti dejstvo, da tožnik pri evidentiranju GERK-ov ni navedel površine, ki jo vtožuje v predmetnem postopku.

11Pritožba izpodbija oceno sodišča prve stopnje glede verodostojnosti prič. V ZPP je sprejeto načelo proste dokazne ocene, po katerem sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP). To pomeni, da je sodnik tisti, ki ocenjuje dokaze, pri čemer ni vezan na nobena zakonska pravila o dokazni moči posameznih dokaznih sredstev. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi natančno podalo razloge za (ne)upoštevanje izpovedb posameznih prič. Verodostojnost posamezne priče je ocenilo na podlagi njene izpovedbe, kot tudi izpovedb preostalih prič in listinskih dokazov. Z oceno vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj je presodilo, da so priče B. F., D. K. in F. K. verodostojne, saj niso sorodstveno povezane s pravdnimi strankami in tako zainteresirane za izid pravde. Njihove izpovedbe so bile jasne, prepričljive in brez večjih zapletanj. Iz razlogov, ki jih je v 21. točki izpodbijane odločbe navedlo že sodišče prve stopnje, tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v verodostojnost priče F. K.. Nasprotno se je izkazalo pri pričah H. C., T. B., M. C. in U. C. Iz prepisa zvočnega posnetka (list. št. 99 do 106 spisa) izpovedbe H. C. izhaja, da je bilo njeno pričanje raztreseno, nekonsistentno in mestoma nasprotujoče. Na izpovedbo T. B. se sodišče prve stopnje pravilno ni oprlo, ker ni imela vedenja o pravnorelevantnih dejstvih primera. Izpovedbi M. in U. C. pa sta se glede dejanskega stanja v relevantnem časovnem obdobju razlikovali od izpovedb ostalih udeležencev v postopku. To nakazuje, da bistvenih razmer na zemljišču nista poznala, temveč sta z izpovedbami želela pomagati tožencema. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje podani dokazni oceni sodišča prve stopnje.

12Ker pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).