UPRS Sodba I U 60/2021-24

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odobril pravni posel na podlagi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča z dne 27. 11. 2019, ki jo je podal A. A. kot prodajalec in izjave o sprejemu ponudbe z dne 19. 12. 2019, ki jo je sprejel B. B., katere predmet je med drugim kmetijsko zemljišče s parc. št. 2920-del k.o. ..., za kupnino v znesku 5.076,00 EUR (1. točka izreka odločbe), zavrnil zahtevo tožnika za odobritev pravnega posla (2. točka izreka odločbe), zavrgel vlogo za odobritev pravnega posla za zemljišče s parc. št. 2920-del k.o. ... in odločil, da stroški postopka za izdajo te odločbe niso bili zaznamovani (3. in 4. točka izreka odločbe).

2Prvostopenjski organ je v zvezi z odločitvijo, sprejeto z izpodbijano odločbo, navedel, da je iz potrdila o namenski rabi zemljišča z dne 20. 8. 2019 razvidno, da se del zemljišča nahaja v območju kmetijskih zemljišč, zato zanj veljajo določbe o prometu Zakona o kmetijskih zemljiških (ZKZ). Pisno izjavo o sprejemu ponudbe sta podala B. B., ki uveljavlja predkupno pravico kot kmet mejaš, in tožnik, ki uveljavlja predkupno pravico kot drug kmet. Organ je v spis pridobil odločbo o statusu kmeta za B. B. z dne 12. 2. 2020 in odločbo o statusu kmeta z dne 7. 6. 2019 za tožnika. Organ je tudi razpisal ustno obravnavo, pridobil tudi pravnomočni sklep o dedovanju po pok. C. C. B. B. je predkupno pravico uveljavljal že ob sprejemu ponudbe, tj. 19. 12. 2019, na ustni obravnavi 5. 6. 2020 pa tudi pojasnil, da bo postal lastnik zaščitene kmetije, del katere sta zemljišči, ki mejita na prodajano zemljišče. B. B. torej šteje kot kmet mejaš. Premoženje C. C. je prešlo s smrtjo na njegove dediče, tudi na B. B., izdan je bil sklep o dedovanju, ki je potrdil njegovo predkupno upravičenje. Zahtevo tožnika je zato zavrnil. V delu, ki se nanaša na stavbno zemljišče, je zahtevo zavrgel.

3Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnika in povrnitev stroškov postopka.

4Tožnik je vložil tožbo in v njej navedel, da v času med 3. 12. 2019 in 2. 1. 2020, ko je bilo mogoče veljavno sprejeti ponudbo, B. B. ni imel statusa kmeta in ni bil lastnik mejnih parcel. Na ustni obravnavi je celo izjavil, da bo predvidoma postal lastnik teh nepremičnin. Drži, da je B. B. kasneje pridobil status kmeta in postal lastnik mejnih parcel, vendar se zastavlja vprašanje, kdaj mora prejemnik ponudbe doseči privilegiran položaj, da lahko uspešno uveljavlja prednostno predkupno pravico. Na to vprašanje organa nista odgovorila, tožnik pa meni, da je odgovor najti v tretjem odstavku 21. člena ZKZ, po katerem je pravni posel sklenjen z odložnim pogojem odobritve s strani upravne enote, ko upravna enota sprejme izjavo o sprejemu ponudbe. Tako je zapisal tudi prvostopenjski organ (zadnji odstavek na 4. strani). Postopek odobritve pravnega posla ni namenjen temu, da se enemu od kandidatov omogoči naknadno pridobivanje pravnega statusa, ki mu prinaša privilegiran položaj v razmerju do drugih kupcev. Vprašanje torej je, ali je B. B. pravno veljavno sploh uveljavljal predkupno pravico, kot tudi, ali se njegov kasneje pridobljen pravni položaj – status kmeta mejaša lahko upošteva za presojo pogodbe, katere sklenitev zakon določa za čas, ko B. B. še ni bil mejaš. Pridobitev statusa kmeta in lastnika mejnih parcel je bila na dan veljavnega sprejema ponudbe bodoče negotovo dejstvo. V tem primeru ni mogoče šteti, da je bil B. B. že ob sprejemu ponudbe lastnik meječega zemljišča. Zakon o dedovanju določa le trenutek prehoda lastninske pravice in s tem sistem ipso iure pridobitve zapuščine, za razliko od t.i. ležeče zapuščine. Ob smrti zapustnika ni vnaprej znano in jasno, kdo bo pridobil lastninsko pravico na zapuščini. S tem želi tožnik opozoriti, da pridobitev lastninske pravice B. B. ni bila vnaprej znana. Sicer pa tudi drugi pogoj ni bil izpolnjen. B. B. je šele naknadno (1. 2. 2020) pridobil status kmeta. Tožnik je predlagal, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi in vpogledu v upravni spis tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

5Toženka je v odgovoru na tožbo najprej opozorila na Načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS z dne 6. 4. 2012. Po ustaljeni sodni praksi mora kupec pogoje za predkupno pravico izpolnjevati tudi v trenutku sklenitve pravnega posla, čeprav je ta sklenjen pod odložnim pogojem. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da ima B. B. status kmeta, pri čemer je odločba o statusu kmeta ugotovitvena odločba. Glede na 41. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ) so neutemeljene tožbene navedbe, da se dejstvo pridobitve lastninske pravice na meječem zemljišču ne more upoštevati pri preverjanju pogojev za odobritev pravnega posla. Predlagala je zavrnitev tožbe.

6Stranka z interesom B. B. je v odgovoru na tožbo prerekal vse navedbe tožnika. Iz odločbe Upravne enote Ljubljana, št. 330-1663/2014-8 z dne 20. 1. 2015 (ki jo je priložil k odgovoru), izhaja, da je imel status kmeta že tedaj in da je nosilec kmetijskega gospodarstva. Tudi odločba z dne 12. 2. 2020 samo potrjuje dejstvo, da se še vedno šteje za kmeta. V zvezi s pridobitvijo lastninske pravice na mejnih zemljiščih se je skliceval na 41. člen SPZ. Zapustnik je umrl 15. 2. 2019, kar pomeni, da je pridobil predkupno upravičenje že znatno pred njegovim uveljavljanjem. Drugostopenjski organ se je opredelil do tega vprašanja (drugi odstavek 5. stran). Skliceval se je še na navedbe drugostopenjskega organa na str. 5, tretji odstavek. Pomembno tudi je, da je stranka z interesom predlagal prekinitev postopka do zaključka zapuščinskega postopka. Predlagal je zavrnitev tožbenega zahtevka.

7Stranka z interesom A. A. odgovora na tožbo ni podal.

8Sodišče uvodoma navaja, da je senat sodišča s sklepom, I U 60/2021 z dne 31. 5. 2022, odločil, da v zadevi sodi sodnik posameznik (tretja alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1). Gre za vprašanje zakonitosti odločbe o odobritvi pravnega posla in ugovore, o katerih se je izrekla že sodna praksa, zaradi česar je senat sklenil, da so v zadevi pogoji za odločanje po sodniku posamezniku podani.

9Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo 5. 7. 2022, na katero je pristopil pooblaščenec tožnika ter stranki z interesom A. A. ter B. B., toženka ni pristopila, je pa opravičila svoj izostanek z naroka. Prisotne stranke sestavi sodišča niso ugovarjale. Tožnik je vztrajal pri svoji tožbi, navedel, da je stališče toženke o deklaratornem učinkovanju odločbe o priznanju statusa kmeta napačno. Opozoril je na prepozno predloženo odločbo o priznanju statusa kmeta za B. B., izdano v leto 2015, kot dodatno pa izrazil dvom, da jo je možno upoštevati za priznanje statusa kmeta za leto 2019. Menil je tudi, da je sklicevanje stranke z interesom B. B. na predlog za mirovanje postopka (točno: prekinitev postopka) brezpredmetno, ker ne gre za primer iz 153. člena ZUP. Vztrajal je pri ostalih navedbah. Stranka z interesom B. B. je še dodal, da ima status kmeta od leta 2014, od 2011 je nosilec kmetijskega gospodarstva, vpisan je v ustreznih evidencah. Navedel je okoliščine, ki so privedle k kasnejšemu zaključku zapuščinskega postopka. Tožnik je te navedbe prerekal kot novote. Priglasil je stroške postopka.

10Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo in pregledalo vso listinsko dokumentacijo, ki se nahaja v upravnem spisu, ter zavrnilo vpogled v odločbo o priznanju statusa kmeta za B. B., št. 330-1663/2014-8 z dne 20. 1. 2015. Ta dokazni predlog stranke z interesom B. B. je zavrnilo, ker se je na to odločbo stranka z interesom skliceval že v pritožbenem postopku, vendar je ni predložil. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Stranka z interesom ni upravičil, zakaj te odločbe ni predložil že v upravnem postopku, zato je sodišče pri obravnavanje tožbe v tem upravnem sporu ne more upoštevati.

K I. točki izreka:

11Tožba ni utemeljena.

12Predmet spora je odločitev prvostopenjskega organa o odobritvi pravnega posla na podlagi ponudbe za prodajo kmetijskega zemljišča z dne 27. 11. 2019, ki jo je podal A. A. kot prodajalec in izjave o sprejemu ponudbe z dne 19. 12. 2019, ki jo je sprejel B. B., katere predmet je med drugim kmetijsko zemljišče s parc. št. 2920-del k.o. ..., za kupnino v znesku 5.076,00 EUR in zavrnitvi zahteve tožnika za odobritev pravnega posla.

13Tožnik odločitvi ugovarja v bistvenem iz dveh razlogov: - da stranka z interesom B. B. v času sprejema ponudbe ni imel statusa kmeta in - da ni bil lastnik mejnih zemljišč s parc. št. 2922/2 in 2914/10, k.o. ....

14V smislu tega zakona (tj. ZKZ - op. sod.) je kmet fizična oseba: - ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka; - ki je družinski član osebe iz prejšnje alinee, če opravlja kmetijsko dejavnost na kmetiji kot edino oziroma glavno dejavnost in je za to ustrezno usposobljena. Kmetijska dejavnost se šteje za edino in glavno dejavnost v primerih, določenih v prejšnjem členu; - ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobivala pomemben del dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč; - ki da izjavo na zapisnik pri upravni enoti, da bo sama ali s pomočjo drugih obdelovala kmetijska zemljišča, za katera izkaže, da jih bo pridobila, da bo iz kmetijske dejavnosti na teh zemljiščih pridobivala pomemben del dohodka in izpolnjuje pogoje glede usposobljenosti iz tretjega odstavka tega člena (prvi odstavek 24. člena ZKZ). Za kmetijsko dejavnost se šteje vse kmetijske dejavnosti po predpisih o standardni klasifikaciji dejavnosti. Kot pomemben dohodek iz kmetijske dejavnosti se po tem zakonu šteje vrednost kmetijskih pridelkov na kmetiji, vključno s prihodki iz naslova ukrepov kmetijske politike in iz naslova državnih pomoči v gospodarskem letu pred ugotavljanjem pogojev, ki dosega najmanj 2/3 letne poprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji v istem obdobju (drugi odstavek 24. člena ZKZ). Če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet oziroma samostojni podjetnik posameznik oziroma ali je pravna oseba kmetijska organizacija, odloča o tem upravna enota na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga fizična oseba, samostojni podjetnik posameznik oziroma kmetijska organizacija uporabljajo (šesti odstavek 24. člena ZKZ).

15Kot izhaja iz podatkov spisa, se je prvostopenjski organ pri priznanju statusa kmeta B. B. oprl na odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 330-188/2020-6 z dne 12. 2. 2020, iz katere izhaja, da se B. B. šteje za kmeta fizično osebo.

16Uvodoma je treba poudariti, da je odločba o priznanju statusa kmeta deklaratorne narave, ki pravno učinkuje ex tunc, tj. od tedaj, ko so nastala dejstva, ki so po zakonu pomembna za nastanek (ugotovljenega) pravnega stanja (statusa kmeta). Tožnik zato nima prav, da organ te odločbe ne bi smel upoštevati, ker naj bi šlo za retroaktivno učinkovanje odločbe. To stališče sodišča je potrjeno tudi z upravnosodno prakso (sodbe, I U 114/2017, III U 55/2018, U 2270/2006).

17Pritrjuje pa sodišče tožniku (in s tem tudi odgovarja na njegove navedbe), da morajo dejstva, na podlagi katerih sprejemnik ponudbe uveljavlja predkupno pravico (ter jih v vsakem primeru, če so sporna, mora izkazati šele v postopku za odobritev pravnega posla, saj postopek s ponudbo, ki se zaključi z obvestilom upravne enote sprejemnikom ponudbe in prodajalcu o tem, kdo je v roku za sprejem ponudbe sprejel ponudbo, ne vključuje izkazovanja okoliščin, na katere sprejemnik ponudbe opira zatrjevanje svoje predkupne pravice), obstajati že v času sprejema ponudbe. Predkupna pravica se namreč izčrpa z nakupom kmetijskega zemljišča, zato morajo okoliščine, ki so podlaga za zaključek o obstoju predkupne pravice, v času sklenitve kupne pogodbe (že) obstajati. To pomeni, da mora stranka z interesom B. B. šteti za kmeta že ob sprejemu ponudbe za nakup predmetnega kmetijskega zemljišča, kot pravilno ugovarja tudi tožnik.

18Iz obrazložitve odločbe z dne 12. 2. 2020 (po kateri se B. B. šteje za kmeta) med drugim izhaja, da je stranka z interesom B. B. 20. 1. 2020 vložil zahtevek za preverjanje pogojev kmeta fizične osebe, nadalje da kmetijo uporablja kot drugačen uporabnik kmetijskih zemljišč, da je nosilec KMG-MID ......, ki ima v uporabi 30,5670 ha kmetijskih zemljišč, da na kmetijskem gospodarstvu redijo govedo, da je izpolnjen pogoj glede pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti, da se ukvarja s kmetijstvom najmanj pet let in ima tako dovolj delovnih izkušenj na kmetiji, kar je razvidno iz odločbe upravne enote, št. 330-1663/2014-8 z dne 20. 1. 2015, da se šteje za kmeta. Glede na to, da so dejstva, ki izhajajo iz obrazložitve odločbe z dne 12. 2. 2020 (kot npr. izdana odločba z dne 20. 1. 2015, da stranka z interesom B. B. šteje za kmeta, višina pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti za leto 2019) dejstva, ki so nedvomno obstajala že v času sprejema ponudbe (hkrati gre za dejstva, ki so po zakonu relevantna za nastanek statusa kmeta - prvi in drugi odstavek 24. člena ZKZ), je prvostopenjski organ mogel in smel šteti, da B. B. status kmeta (v času sprejema ponudbe) izpolnjuje.

19V zvezi z neizkazovanjem lastništva mejnih zemljišč s parc. št. 2922/2 in 2914/10, k.o. ..., stranke z interesom B. B. v času sprejema ponudbe, pa sodišče uvodoma ugotavlja, da je stranka z interesom na ustni obravnavi dne 5. 6. 2020 pred prvostopenjskim organom, katere predmet je bilo ugotavljanje izpolnjevanja pogojev prednostne predkupne pravice po 23. členu ZKZ, uveljavljal prednostno pravico kot kmet mejaš, v zvezi s tem pa navedel, da '' zapuščinski postopek še ni končan, tudi zaradi epidemije covid-19, vse je sicer dogovorjeno s pravnimi nasledniki po pok. očetu C. C., ki je pokojni od 15. 2. 2019; predvidoma bom jaz postal lastnik celotne kmetije''. Drži torej, da stranka z interesom ni trdil, da bo postal lastnik mejnih zemljišč, temveč, da bo predvidoma postal lastnik, kar pa ne negira dejstva, da je predkupno pravico na tej podlagi, torej kot kmet mejaš, uveljavljal. Nesporno tudi je, da je pok. C. C. (po katerem je stranka z interesom B. B. podedoval med drugim mejni zemljišči) umrl 15. 2. 2019, sklep o dedovanju, IV D 1195/2019, pa je bil izdan 24. 6. 2020.

20Po 41. členu SPZ (na katerega je opozoril tudi drugostopenjski organ) se z dedovanjem pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti. Enako oziroma podobno določa tudi 132. člen Zakona o dedovanju, po katerem pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Glede na povedano (in ob upoštevanju datuma smrti pok. C. C.) je torej nedvomno šteti, da je stranka z interesom B. B. izkazoval status predkupnega upravičenca kmeta mejaša v času sprejema ponudbe. Tožnikov ugovor, da pridobitev lastninske pravice stranke z interesom B. B. ni bila vnaprej znana, tako na odločitev v zadevi ne more vplivati. V zvezi z navedbami o poteku samega postopka, iz katerih smiselno izhaja, da bi bil ta lahko prej zaključen ter da je prišlo do njegovega zavlačevanja (in v posledici do izdaje sklepa o dedovanju pred izdajo izpodbijane odločbe), pa sodišče dodaja, da iz podatkov spisa razviden potek postopka a prima vista ne kaže, da bi organ z vodenjem postopka zavlačeval (še zlasti ob upoštevanje splošno znane situacije v tem času - pandemije oziroma epidemije covid-19 in v tem obdobju sprejetih ukrepov, ki so omejili oziroma celo prepovedali izvajanje uradnih dejanj v upravnih postopkih, ki bi terjali udeležbo strank). Če je tožnik menil nasprotno, je imel na voljo pravna sredstva za njegovo pospešitev (npr. četrti odstavek 222. člena ZUP).

21Sodišče je glede na povedano tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločitve pravilen in zakonit, odločitev pa je pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

22Sodišče je o zadevi odločilo na podlagi opravljene glavne obravnave (51. člen ZUS-1).

K II. točki izreka:

23Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.