VSL Sodba II Cp 91/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan tožnici plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 142,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 139341/2016 z dne 29. 12. 2016, po katerem mora toženec tožnici plačati 1.133,71 EUR z obrestmi in stroški, v prvem in tretjem odstavku izreka ostane v veljavi. Tožencu je naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka tožnici v znesku 310,47 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo se pritožuje toženec zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 458. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico za tožnico. V pritožbi navaja, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb, da računov, naslovljenih na pokojno T. T., sploh ni prejel, zaradi česar jih tudi ni mogel plačati. Upravnik bi kot dober in skrben gospodar moral ugotoviti razlog za to, vendar tega ni storil. Nasprotuje zaključku sodišča, da je dolžan tožnici plačati vse obratovalne stroške, saj so bili računi naslovljeni na ime pokojne T. T., torej je tožnica plačala dolg za katerega je vedela, da ni njen, ni pa si pridržala pravice zahtevati nazaj. Zato bi sodišče moralo odločiti na podlagi 191. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) in v skladu s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani 650/2015. Za uveljavitev verzijskega zahtevka na podlagi 197. čl. OZ bi morala tožnica izkazati, da je bil toženec obveznost dolžan izpolniti na podlagi zakona, vendar pa takšna zakonska obveznost toženca ne obstaja. Odločitev sodišča, da je predmetno stanovanje v skupni lasti toženca in J. J. je namreč v nasprotju z zakonom in sodno prakso, saj iz sklepa o dedovanju D 273/2013 z dne 18. 2. 2014 izhaja, da sporna nepremičnina ni bila predmet dedovanja po pokojni T. T., sodišče pa je napačno uporabilo 132. čl. Zakona o dedovanju (ZD). Iz tega izhaja, da toženec in njegova sestra J. J. nista pridobila lastninske pravice na predmetnem stanovanju. Ker toženec ni etažni lastnik, ga tudi pogodba o upravljanju ne zadeva, nanj pa niso prešle niti druge obveznosti pokojne, kot to zmotno zaključuje sodišče v izpodbijani sodbi.

3Tožnica je na pritožbo obrazloženo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj jo zavrne in tožencu naloži plačilo njenih pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku.

6Sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kot to zatrjuje pritožnik. Preizkus izpodbijane sodbe je mogoč, saj ta vsebuje zadostne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih, vključno z dejstvi, pomembnimi za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje se sicer res ni opredelilo do trditev toženca v zvezi s prejemom računov, ki so bili naslovljeni na pokojno T. T., vendar to ni odločilno dejstvo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi natančno pojasnilo razloge za ugotovljeno dejansko stanje, na podlagi katerega je sprejelo pravilne materialnopravne zaključke. Dokazni zaključki sodbe sodišča prve stopnje pa se v sporih majhne vrednosti skladno s 1. odst. 485. čl. ZPP ne morejo izpodbijati.

7Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v zvezi s predhodnim vprašanjem glede dedovanja predmetne nepremičnine, ki v naravi predstavlja stanovanje, in posledično etažnega lastništva. Kot neutemeljene zavrača pritožbene navedbe, ki so v bistvenem enake ugovorom toženca v postopku na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec sin pokojne T. T., ki je stanovanje dobila na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 15. 10. 1993. Kljub temu, da iz sklepa o dedovanju D 273/2013 z dne 18. 2. 2014 izhaja, da sporna nepremičnina ni bila predmet dedovanja po zapustnici, je na njej skladno s 132. čl. ZD in 41. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) v trenutku smrti zapustnice nastala dediščinska skupnost med njenimi dediči (1. odst. 145. čl. ZD). Ker sta toženec in njegova sestra J. J. na podlagi sklepa o dedovanju D 273/2013 edina dediča po zapustnici, sta na nepremičnini pridobila skupno lastninsko pravico. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da sta toženec in J. J. s trenutkom smrti zapustnice postala skupna lastnika spornega stanovanja, posledično pa tudi skupna lastnika etažne enote. V skladu z navedenim so neutemeljene pritožbene navedbe, da toženec na stanovanju ni pridobil lastninske pravice, ker sklep o dedovanju tega ne določa. Prav tako pritožnik s citirano sodno prakso v zvezi z učinki sklepa o dedovanju ne more uspeti, saj obravnava drugačno dejansko stanje in lastninsko pravico presoja z davčnega vidika.

8Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Skladno z 2. odst. 72. čl. SPZ skupni lastniki odgovarjajo za obveznosti, ki nastanejo v zvezi s skupno stvarjo. Sodišče prve stopnje je v 21. tč. izpodbijane sodbe natančno pojasnilo, da pravno podlago za plačilo stroškov upravljanja predstavlja Pogodba o upravljanju, za povračilo obratovalnih stroškov pa 197. čl. OZ v zvezi 30. čl. Stanovanjskega zakona (SZ-1). Toženec je kot dedič zapustnice postal skupni lastnik sporne nepremičnine in etažni lastnik, zato ga na podlagi 30. čl. SZ-1 bremeni plačilo vseh stroškov upravljanja ter drugih stroškov, ki izvirajo iz večstanovanjske stavbe. Kot etažnega lastnika ga zavezuje tudi Pogodba o upravljanju. Zavrniti je zato treba pritožbene navedbe, da toženec nima zakonskih obveznosti za plačilo oziroma povrnitev stroškov tožnici, ker ni etažni lastnik. V konkretnem primeru je neuporabljiva tudi v pritožbi uveljavljena sodna praksa v zvezi z najemom poslovnih stavb. Sodišče je tako pravilno zaključilo, da je toženec dolžan plačati tožnici stroške upravljanja in ji povrniti, z njene strani plačane, stroške obratovanja.

9Pritožbeni očitki so torej vsi neutemeljeni oz. neupoštevni. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

10Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspešne pritožbe in povrniti tožnici pritožbene stroške (1. odst. 154. čl. ZPP), v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče je stroške odmerilo skladno z določili ZPP in Odvetniško tarifo. Tožnici je priznalo 250 točk za odgovor na pritožbo in materialne stroške v višini 5 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znese 117,05 EUR. Na ta znesek je sodišče obračunalo še 22 % DDV v višini 25,75 EUR. Skupni znesek priznanih pritožbenih stroškov tožnice tako znaša 142,80 EUR.