VSL sklep I Cp 2799/2014

I. Pritožba in dopolnitev pritožbe tožeče stranke se zavrneta in se v izpodbijanem delu (I. in V. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II., III. in IV. točki izreka spremeni tako, da se zavrnejo zahtevki druge tožnice, ki se glasijo:

„II. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni izročiti drugi tožnici ključe zamenjane ključavnice na vhodnih vratih gostinskega lokala „F.“ na naslovu R..

III. Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje stanje, ki je v zagotovitvi ponovnega delovanja kod alarmne naprave, ki je nameščena v gostinskem lokalu „F.“ na naslovu R.

IV. Tožena stranka se je dolžna vzdržati zamenjave ključavnice na vhodnih vratih gostinskega lokala „F.“ na naslovu R. in spremembe kod alarmne naprave, ki je nameščena v gostinskem lokalu, oziroma na kakršenkoli drug način motiti drugo tožnico v mirni posesti dela nepremičnine z ID znakom 000, ki je v priloženi mapni kopiji označen z rumeno in kjer je druga tožnica opravljala gostinsko dejavnost.“.

III. Dopolnitev pritožbe tožene stranke se zavrže.

IV. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 585,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom najprej zavrglo ugotovitveni zahtevek (pravilno: tožbo v zvezi s tem zahtevkom), da je toženka 27. 1. 2014 z zamenjavo ključavnice na vhodnih vratih in spremembo kode za delovanje alarmne naprave v gostinskem lokalu motila tožnika v njuni mirni posesti. Nato je toženki naložilo, da mora v 8 dneh tožnici izročiti ključe zamenjane ključavnice ter zagotoviti ponovno delovanje kode alarmne naprave, v bodoče pa se vzdržati takih ravnanj in na kakršenkoli drug način motiti drugo tožnico v njeni mirni posesti nepremičnine, kjer je opravljala gostinsko dejavnost. Enakovrstne zahtevke prvega tožnika je sodišče zavrnilo.

2Zoper navedeni sklep sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki, ki sta nato svoji pritožbi še dopolnili. Obe se v pritožbi sklicujeta na vse zakonske pritožbene razloge. Predlagata ustrezno spremembo ali razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Tožnika nasprotujeta zavrženju ugotovitvenega zahtevka, ki sta ga uveljavljala skupaj z dajatvenim zahtevkom oziroma zahtevkom za restitucijo. Menita, da jima je sodišče prve stopnje neupravičeno odreklo pravni interes. Tega nima le tožnik, ki po umiku dajatvenega zahtevka s tožbo zahteva zgolj ugotovitev, da je toženec motil njegovo posest. Nadalje se tožnika ne strinjata z osemdnevnim paricijskim rokom. Nasprotujeta tudi zavrnitvi tožnikovih zahtevkov. Tožnik je ne glede na svoj status upravičen do posestnega varstva, saj ni bilo sporno, da je imel neposredno dejansko oblast nad poslovnim prostorom, ki je predmet pravde, kar je priznavala tudi sama toženka. Tožnik nikoli ni trdil, da mu posestno varstvo pripada kot družbeniku tožnice. Tožnik je bil v času motilnega dejanja poslovodja gostinskega lokala in je tako kot organ pravne osebe izvajal posest, ki mu jo je toženka odvzela.

4Toženka znova poudarja, da tožnik nima aktivne legitimacije za tožbo. Do motenja posesti sploh ni moglo priti, ker je toženka pridobila posest na zakonit način od najemodajalca M. J. in ob tožničinem soglasju. Ključavnico in varnostne kode je zamenjal M. J. in ne toženka. Sodišče je zaslišalo tožnika, ne pa tožničinega zakonitega zastopnika. Tožnica se je sama odpovedala svoji posesti. Če je bivši direktor tožnice zlorabil svoj položaj, tega ni mogoče rešiti v tej pravdi. Sicer pa je bil M. O. 27. 1. 2014 še zakoniti direktor družbe. O prenehanju svoje funkcije ni bil obveščen pred 31. 1. 2014. Sodišče se je v dokaznem postopku spuščalo v vprašanja, ki niso bila pomembna za odločitev. Izvedene dokaze je ocenilo pristransko v korist tožnikov. Poleg tega je bil priča M. M. navzoč pri zaslišanju drugih prič, preden je bil sam zaslišan. V dopolnitvi pritožbe toženka opozarja, da je izpodbijani sklep postal neizvršljiv, ker je toženka po odpovedi najemne pogodbe 1. 8. 2014 gostinski lokal vrnila v posest njegovemu lastniku M. J. in od tedaj dalje sama nima več posesti.

5Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo svoje nasprotnice in predlagata njeno zavrnitev.

6Toženkina pritožba je utemeljena, razen njene dopolnitve, ki je prepozna, medtem ko pritožba tožnikov ni utemeljena.

O pritožbi tožeče stranke:

7Sodišče prve stopnje je tožnikoma upravičeno odreklo pravico do vsebinskega obravnavanja njunega ugotovitvenega zahtevka. Ne glede na odločitev o preostalih zahtevkih, tožnika od ugotovitve, da je toženka motila oziroma odvzela njuno posest, ne moreta imeti nobene koristi. Po prvem odstavku 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je mogoče z (ugotovitveno) tožbo zahtevati samo ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja in (ali) pristnosti oziroma nepristnosti kakšne listine. Sicer pa lahko sodišče v izreku sodne odločbe navede le svojo odločitev o pravnih vprašanjih, medtem ko ugotavljanje dejstev sodi v obrazložitev sodne odločbe. Tožba zaradi motenja posesti ni izjema. Sodišče namreč po 34. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ) z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Tožbeni zahtevek je torej tudi v teh primerih kondemnatorne in ne deklaratorne narave. Zgolj s sklicevanjem na drugačno oziroma neenotno sodno prakso in pomisleke nekaterih pravnih teoretikov o tem vprašanju tožnika ne moreta izkazati svojega pravnega interesa za ugotovitveni del tožbe. Odločitev o njenem zavrženju je pravilna, zato jo je sodišče druge stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

8Pravilna pa je tudi odločitev o zavrnitvi tožnikovih preostalih zahtevkov. Res je bil tožnikov položaj, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, še najbolj podoben položaju imetnika stvari po 26. členu SPZ. Tožnika v tem primeru ni mogoče obravnavati kot posestnika. Najemno pogodbo za sporni gostinski lokal je namreč 15. 8. 2012 sklenila tožnica in ne tožnik. Tožnica je bila tista, ki je v najetem prostoru opravljala svojo gospodarsko dejavnost in izvrševala s tem povezana posestna dejanja. Tožničin poslovodja oziroma direktor in s tem njen zakoniti zastopnik pa je bil M. O. Tožnik kot poslovodja gostinskega lokala sploh ni bil organ pravne osebe, čeprav to trdi v pritožbi. Dejanske oblasti nad najetim prostorom ni izvajal v svojem imenu, ampak za tožnico. Ni pomembno, kakšen položaj mu je priznavala toženka. Posest ima namreč lahko le pravna oseba, ne pa organi pravne osebe ali družbeniki. Tožnik zato ni upravičen do zahtevanega posestnega varstva. Sodišče prve stopnje je pri presoji tožnikove aktivne legitimacije pravilno uporabilo materialno pravo. Nobenega odločilnega dejstva ni spregledalo, niti ni zagrešilo kakšne uradoma upoštevne procesne kršitve, drugih pa tožnika ne uveljavljata. Sodišče druge stopnje je zato njuno pritožbo tudi v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvi sklep (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi tožene stranke:

9Tudi toženka je, tako kot sta to storila tožnika, svojo pritožbo dopolnila. Ker je izpodbijani sklep prejela 15. 7. 2014, bi to lahko storila le do vključno 25. 8. 2014, ko se je pritožbeni rok iztekel. Ker je dopolnitev pritožbe poslala sodišču šele 6. 9. 2014, torej prepozno, jo je sodišče druge stopnje na podlagi 1. točke 365. člena v zvezi z drugim odstavkom 343. člena ZPP zavrglo in se omejilo na obravnavanje (prvotne) pritožbe.

10Pritožbeni preizkus je pokazal, da toženka sodišču prve stopnje neupravičeno očita bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Z domnevno preširoko zastavljenim dokaznim postopkom pač ni mogoče kršiti pravil o krajevni pristojnosti niti prekoračiti tožbenega zahtevka. Svoje dvome o nepristranskosti sodnice pa bi morala toženka v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP uveljavljati najpozneje do konca glavne obravnave in ne šele v pritožbi.

11Dejansko stanje je bilo v postopku na prvi stopnji celovito in pravilno ugotovljeno. Res pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, saj imajo ugotovljena dejstva drugačne pravne posledice od tistih, ki izhajajo iz izpodbijanega sklepa.

12Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je toženka prevzela posest spornega gostinskega lokala 27. 1. 2014 na podlagi najemne pogodbe z M. J., ki je nepremičnino kupil v izvršilnem postopku. Kdo je zamenjal ključavnico na vhodnih vratih in spremenil kodo za delovanje alarmne naprave, v tem primeru niti ni bistveno. Pri presoji, ali je s tem prišlo do samovoljnega in protipravnega posega v tožničino posest, namreč ni mogoče spregledati dejstva, da je M. J. in posredno toženki prepustila posest sama tožnica oziroma M. O.kot njen zakoniti zastopnik. Ta je za dejstvo, da ga je tožnica razrešila že 21. 1. 2014, po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje izvedel šele 31. 1. 2014, istega dne pa je bil sklep o razrešitvi in imenovanju novega tožničinega direktorja objavljen v sodnem registru. Takšen vpis po prvem odstavku 8. člena Zakona o sodnem registru (ZSReg) nasproti tretjim osebam učinkuje šele od dneva objave. Toženki zato ni mogoče očitati, da je ravnala samovoljno in protipravno, ko je prevzela posest, saj tožnica ni dokazala, da je toženka takrat, torej 27. 1. 2014, že vedela za razrešitev M. O. Zaradi negativnega publicitetnega učinka vpisa v sodni register se lahko subjekt vpisa proti tretjemu sklicuje na vpisane podatke in na vsebino listin, na katerih temeljijo vpisi, šele potem, ko se vpis teh podatkov ali predložitev listin sodnemu registru objavi (četrti odstavek 8. člena ZSReg). Tožnico torej zavezujejo pravna dejanja, ki jih je v njenem imenu opravil M. O.v obdobju od njegove razrešitve do objave vpisa tega dejstva v sodni register, čeprav mu je sicer (v njunem notranjem razmerju) upravičenje za zastopanje prenehalo že pred vpisom. Odobritev zastopanja, ki jo predpisuje prvi odstavek 73. člena Obligacijskega zakonika (OZ), na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje, v tem primeru ni bila potrebna. Tožničino voljo je v razmerju do tretjih oblikoval in izražal M. O. kot njen zakoniti zastopnik. Tudi če je vedel, da ne uživa več tožničinega zaupanja, ta okoliščina ne more bremeniti toženke, kljub dejstvu, da naj bi bila z njim neformalno povezana, kot je zaključilo sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku. Brez pomena pa je tudi očitek izpodbijanega sklepa toženki, da se ni uprla zamenjavi ključavnice in varnostnih kod in da zavrača vrnitev posesti. V obravnavanem primeru na teh dejstvih ni mogoče graditi toženkine pasivne legitimacije, ker se je tožnica, kot že navedeno, sama odpovedala svoji posesti oziroma je to v njenem imenu storil M. O., ki jo je 27. 1. 2014 še veljavno zastopal.

13Sodišče prve stopnje bi torej ob pravilni uporabi materialnega prava moralo tudi tožničin tožbeni zahtevek v dajatvenem delu zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato ugodilo toženkini pritožbi ter izpodbijani sklep ustrezno spremenilo na podlagi 3. točke 365. člena ZPP.

O stroških postopka:

14Delna sprememba prvega sklepa bi pritožbenemu sodišču v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP narekovala novo odločitev tudi o stroških prvostopenjskega postopka. Ker pa te izpodbijani sklep ne vsebuje, je odločilo le o stroških pritožbenega postopka. Tožnika, ki sta s svojo pritožbo propadla, do njihovega povračila nista upravičena. Povrniti pa morata toženkine pritožbene stroške (prvi odstavek 154.člena ZPP). Sodišče jih je odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Zakonom o odvetniški tarifi, pri tem pa upoštevalo samo toženkine stroške za pritožbo. Stroške za prepozno dopolnitev pritožbe in vsebinsko prazen odgovor na pritožbo tožnikov, ki ni ničesar prispeval k odločitvi o tej pritožbi, mora toženka kriti sama, ker niso bili smotrni. Toženkini pritožbeni stroški tako obsegajo nagrado za pritožbo (312,00 EUR – tar. št. 3210), administrativne in potne stroške (20,00 EUR – tar. št. 6002), 22 % DDV in sodno takso za pritožbo (180,00 EUR – tar. št. 1121), kar skupaj znaša 585,04 EUR. Če bosta tožnika zamujala s plačilom, bosta od navedenega zneska dolgovala toženki še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ v zvezi s 313. členom ZPP).