143. člen SPZ

Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati. Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.

Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati (245. člen ZIZ). Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.

Predlog se zavrne.

Dolžnika neutemeljeno navajata, da je bila lastninska pravica na nepremičninah prenesena po začetku izvršilnega postopka in da zato izvršba na nepremičnine ni dovoljena. Bistveno je, kdaj je prišlo do vpisov v zemljiško knjigo.

Izpodbijani sklep je pravilen že zato, ker sodišče ni sklenilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, kar je pogoj za prekinitev postopka. Višje sodišče pa se strinja tudi s tem, da gre zgolj za pravno vprašanje, ki niti ni posebej zapleteno in ga zato lahko samo reši sodišče prve stopnje. Tako iz 170. člena ZIZ kot iz 143. člena SPZ izhaja, da nastane hipoteka na podlagi sodne odločbe - sklepa o izvršbi - z vpisom v zemljiško knjigo. Ker torej sklep o izvršbi ni bil predložen zemljiškoknjižnemu sodišču zaradi vpisa zaznambe izvršbe, s katerim bi tožeča stranka pridobila hipoteko na nepremičninah, že pred začetkom stečajnega postopka, tožeča stranka na navedenih nepremičninah ni pridobila zastavne pravice. S tem tudi ni pridobila pravice do prednostnega poplačila iz določenega premoženja dolžnika, kar pomeni, da nima ločitvene pravice v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZFPPIPP.

V že zaključenih izvršilnih postopkih je prišlo do prodaje nepremičnine na prisilni javni dražbi. Že pred tem je bila v zavarovanje terjatve na nepremičnini, njenih sestavinah in pritiklinah, ustanovljena hipoteka, in sicer z zaznamovanjem sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Ni dvoma, da so imeli predmeti hladilnega sistema v skladu s splošnim prepričanjem (vsaj) status pritikline. Tako so z unovčenjem hipoteke delili usodo glavne stvari (nepremičnine). Tudi v skladu z načelom pravne varnosti se je lahko kupec upravičeno zanesel na dejstvo, da je kupil nepremičnino, vključno s hladilnim sistemom panelov, vrat in agregatov, ki je bil tedaj vanjo montiran.

Prodaja nepremičnine, s katero želi porok (tožeča stranka) doseči vnaprejšnje zavarovanje svoje bodoče in negotove terjatve, ki jo bo imel v primeru izpolnitve poroštvene obveznosti do dolžnika (tožene stranke), med pravdo ni ovira, da se pravdni postopek konča med istima strankama.

Zemljiškoknjižno sodišče je pravilno uporabilo določbe 86. člena in naslednjih ZZK-1, ki se nanašajo na zaznambo izvršbe in vknjižbo hipoteke po uradni dolžnosti. Gre za prisilno hipoteko (glej še 143. člen SPZ), za katero soglasje lastnika nepremičnine (dolžnika v postopku izvršbe) ni potrebno.

Zemljiškoknjižno sodišče je v konkretni zadevi pravilno uporabilo določbe 86., 87. in 88. člena ZZK-1, ki se nanašajo na vpis zaznambe izvršbe in vknjižbo hipoteke po uradni dolžnosti. Gre za prisilno hipoteko (glej še 143. člen SPZ), za katero soglasje lastnika nepremičnine (dolžnika v postopku izvršbe) ni potrebno. Ker je po podatkih spisa sodišče obvestilo in listino, ki predstavlja podlago za vpis, prejelo 14.3.2016, je pravilno odločeno, da dovoljeni vpis učinkuje od tega dne. V zemljiškoknjižnem ugovornem postopku se ne uporablja določba 57. člena ZIZ.

Hipoteka (in s tem ločitvena pravica) na podlagi sodne odločbe po 143. členu Stvarnopravnega zakonika nastane z vpisom v zemljiško knjigo. Dokler ni vpisa, upnik v izvršilnem postopku ni pridobil hipoteke na nepremičnini in s tem tudi ne pravice do prednostnega poplačila iz te nepremičnine.

V času, ko je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev, je že veljal novi drugi odstavek 216. člena ZFPPIPP; novela ZFPPIPP-F, je tudi le eksplicitno uredila namero zakonodajalca, ki je ostala nespremenjena. Vlagatelj izpodbija pravnomočni sklep o ustavitvi postopka zavarovanja s predhodno odredbo in razveljavitvi v tem postopku opravljenih dejanj. Pri tem ne zatrjuje, da bi bila zaradi izpodbijane odločitve izbrisana upnikova že vknjižena hipoteka oziroma da bi njegova že priznana terjatev postala ponovno sporna. Posledica ustavitve postopka zavarovanja je bila torej zgolj v tem, da ne obstaja več predhodna odredba in da tudi ne bo odločeno o ugovorih zoper to odredbo. Ker za samo hipoteko in terjatev izpodbijana odločitev ni imela neposrednih posledic, odgovor Vrhovnega sodišča na pravno vprašanje iz zahteve ni odločilen.

Napako, do katere je prišlo, bi bilo potrebno odpraviti v zemljiškoknjižnem postopku, z zakonom dopuščenimi pravnimi sredstvi. V izvršilnem postopku, v katerem je izvršilno sodišče glede na prirejeno razmerje izvršilnega in zemljiškoknjižnega postopka vezano na stanje v zemljiški knjigi, omenjene napake ni mogoče sanirati.

Izstavitev zemljiškoknjižne listine bi pritožnica lahko zahtevala le v primeru obstoja pogodbene hipoteke ali prisilne hipoteke, ki nastane na podlagi sodne odločbe z vpisom v zemljiško knjigo, ne pa na podlagi zakonite hipoteke, ki nastane v trenutku, ko so izpolnjeni pogoji, ki jih predpisuje zakon

Tožnica in razvezani zakonec sta glede sporne nepremičnine sklenila pravni posel (sporazum o delitvi skupnega premoženja), ki izkazuje tudi zemljiškoknjižno dovolilo tožnici za vpis njene lastninske pravice v zemljiško knjigo, tožnica pa ima sporne nepremičnine v posesti, zato so določena stvarno pravna upravičenja s sklenitvijo pogodbe prešla na tožnico, s čimer je tožnica izkazala stvarno pravna upravičenja, ki preprečujejo izvršbo. Gre za lastninsko pravico v pričakovanju, ki preprečuje izvršbo. Na zemljiškoknjižno stanje in zaupanje v zemljiškoknjižne podatke lahko sklicuje le tisti, ki je pridobil pogodbeno zastavno pravico, ne pa tisti, ki je zastavno pravico pridobil šele ob zaznambi sklepa o izvršbi v zemljiško knjigo.

V konkretni zadevi toženka hipoteke ni pridobila s pravnim poslom, temveč z vknjižbo na podlagi odločbe sodišča, zaključek o toženkini (ne)dobrovernosti tudi po presoji revizijskega sodišča ne more vplivati na (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka. Dobra vera se domneva. Dobrovernost pravne osebe se presoja po dobri veri organov in drugih oseb, za katere je glede na njihovo področje pomembno, da stvar pripada pravni osebi (46. člen SPZ), pri čemer je presoja dobrovernosti odvisna od védenja ključnih oseb v pravni osebi.

V postopku zavarovanja se zastavna pravica na nepremičnini, ki je vpisana v zemljiško knjigo, pridobi z vknjižbo. Vknjižba hipoteke pa se lahko dovoli le na podlagi pravnomočnega sklepa o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, s katero je izvršilno sodišče odredilo vknjižbo te zastavne pravice. Konec postopka v postopku zavarovanja je torej podan takrat, ko vknjižba zastavne pravice v zemljiški knjigi postane pravnomočna in ne morda s pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju.

Na podlagi nepravnomočnega sklepa o dovolitvi zavarovanja z vknjižbo zastavne pravice se dovoli predznamba, na podlagi pravnomočnega sklepa, pa vknjižba hipoteke. Določb ZZK-1 o zaznambi (nepravnomočnega) sklepa o izvršbi, s katerim je izvršilno sodišče dovolilo izvršbo na nepremičnino, ki ima za posledico pridobitev hipoteke, ni mogoče smiselno uporabiti za vknjižbo hipoteke na podlagi sklepa o dovolitvi zavarovanja z vknjižbo zastavne pravice. Določbe 86. do 88. člena in 90. člena ZZK-1 se nanašajo izključno na zaznambo izvršbe in na vknjižbo na njeni podlagi pridobljene hipoteke in jih ni mogoče širiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnica ob splošnem stvarnopravnem načelu o domnevi dobre vere (9. člen SPZ) ni dokazala, da toženec, ob sklenitvi pogodbe o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na podlagi sporazuma strank v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, ni bil v dobri veri.

Vknjižba hipoteke se dovoli na podlagi pravnomočnega sklepa o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini, s katerim je izvršilno sodišče odredilo vknjižbo te zastavne pravice.

Sodba je bila izdana v postopku izpodbijanja dolžnikovega pravnega dejanja. Vendar pri tem ne gre za vzpostavitev poplačilne pravice v smislu 1. odst. 128. člena SPZ, torej za ugotovitev obstoja zastavne pravice na nepremičnini S.K. v korist zavarovalnice. S sodbo je namreč slednja pridobila le pravico predlagati izvršilni postopek za poplačilo svoje terjatve na nepremičninah, ki niso več v dolžnikovem premoženju. Šele z izdajo sklepa o izvršbi in ob njegovi zaznambi v zemljiški knjigi pa bo mogoče po uradni dolžnosti dovoliti tudi vknjižbo hipoteke.