VSL Sodba in sklep I Cpg 684/2018

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba potrdi.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo predlog tožeče stranke za prekinitev postopka, (II.) zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je ločitvena pravica na nepremičninah ID znak: del stavbe X-0000-7 in ID znak: del stavbe X-0000-8, vsaki do 1/4, priznana, (II.) da mora toženec iz vrednosti teh nepremičnin prednostno plačati priznano terjatev tožnika v višini 10.848,71 EUR z zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2016 do plačila, pred plačilom drugih terjatev iz tega premoženja in (III.) da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, (III.) tožeči stranki pa je naložilo v plačilo stroške tožene stranke v višini 763,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2Zoper to odločbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj jo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke.

4Pritožba ni utemeljena.

5Dejansko stanje med pravdnima strankama je nesporno. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom opr. št. VL 113425/2015 z dne 28. 9. 2015, ki je postal pravnomočen 24. 10. 2015 (glede tega datuma je v prvi alineji 5. točke izpodbijane odločbe sodišče prve stopnje pomotoma navedlo isti datum, kot je datum izdaje sklepa o izvršbi, vendar pa ta datum niti ni pomemben za odločitev), zoper toženo stranko dovolilo izvršbo za izterjavo denarne terjatve tožeče stranke v višini 9.129,00 EUR z obrestmi z rubežem in prenosom denarnih sredstev pri organizaciji za plačilni promet, 18. 3. 2016 pa je tožeča stranka vložila predlog za nadaljevanje izvršbe tudi z izvršbo v izreku navedenih nepremičninah. 7. 4. 2016 je Okrajno sodišče v Ljubljani dovolilo nadaljevanje izvršbe na teh nepremičninah, obe nepremičnini je tudi ocenilo in cenilno poročilo 17. 11. 2016 posredovalo tožeči stranki. Nad toženo stranko se je 30. 12. 2016 s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St ... začel stečajni postopek. Izvršilno sodišče je sklep o nadaljevanju izvršbe poslalo v zemljiško knjigo zaradi zaznambe izvršbe šele 28. 7. 2017. Zemljiškoknjižno sodišče je o plombi odločilo 8. 3. 2018 in dovolilo vpis zaznambe sklepa o izvršbi z učinkom od 28. 7. 2017, zoper ta sklep pa je tožeča stranka ugovarjala, tako da še ni pravnomočen.

6Sodišče prve stopnje je tožničin predlog za prekinitev postopka zavrnilo, ker gre za pravno vprašanje, ki ga bo reševalo samo. Tožbeni zahtevek pa je zavrnilo, ker tožeča stranka ni pridobila zastavne pravice pred začetkom stečajnega postopka nad toženo stranko.

7Glede sklepa sodišča prve stopnje, da postopka ne bo prekinilo do odločitve v zemljiškoknjižni zadevi, pritožba navaja le, da iz sodne prakse (sklepa Cst 20/2013) jasno in nedvoumno izhaja, da je ločitveno pravico mogoče pridobiti tudi po začetku stečajnega postopka in bi bilo zato sodišče prve stopnje dolžno prekiniti postopek do pravnomočne odločitve zemljiškoknjižnega sodišča.

8Sodišče odredi prekinitev postopka med drugim, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP). Tožničin predlog je sodišče prve stopnje zavrnilo zato, ker se je odločilo, da bo predhodno vprašanje, ki je zgolj pravno vprašanje, reševalo samo. Izpodbijani sklep je pravilen že zato, ker sodišče ni sklenilo, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja, kar je pogoj za prekinitev postopka. Višje sodišče pa se strinja tudi s tem, da gre zgolj za pravno vprašanje, ki niti ni posebej zapleteno in ga zato lahko samo reši sodišče prve stopnje. Kot se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi, je pravno relevantno vprašanje le, ali je tožeča stranka na dan začetka stečajnega postopka nad toženo stranko že pridobila zastavno pravico na nepremičninah.

9Na vsa vprašanja, ki jih tožnica izpostavlja v pritožbi, je popolnoma, pravilno in v celoti odgovorilo že sodišče prve stopnje. Višje sodišče se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje in jih sprejema tudi kot svoje razloge. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa višje sodišče še dodaja:

10Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnica, za obravnavano zadevo ni uporabna. V zadevi Višjega sodišča v Ljubljani Cst 20/2013 je bilo dejansko stanje povsem drugačno. Ni šlo za to, da bi tamkajšnji upnik zastavno pravico pridobil šele po začetku stečajnega postopka. Zastavna pravica je bila pridobljena pred začetkom stečajnega postopka, le kot lastnik te nepremičnine je bil po začetku stečajnega postopka vknjižen stečajni dolžnik.

11V zadevi Višjega sodišča v Kopru CDn 149/2013 je šlo za to, da je za odločanje v zemljiškoknjižnem postopku oziroma za učinke vpisa pomembna plomba, ki jo zemljiškoknjižno sodišče vpiše takrat, ko prejme sklep o izvršbi. Iz zadeve Višjega sodišča v Mariboru I Cp 2017/2009 pa izhaja zgolj to, da mora izvršilno sodišče sklep o izvršbi poslati zemljiškoknjižnemu sodišču takoj po izdaji sklepa o izvršbi, ne pa šele po pravnomočnosti tega sklepa. Nobena od teh odločb pa ni bila izdana v primerljivi zadevi, pri čemer je v tej zadevi, kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, pomembno zgolj to, ali je zemljiškoknjižno sodišče prejelo sklep o izvršbi pred začetkom stečajnega postopka ali po njem. Tako iz 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ kot iz 143. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, na katera se je pravilno sklicevalo že sodišče prve stopnje, izhaja, da nastane hipoteka na podlagi sodne odločbe – sklepa o izvršbi – z vpisom v zemljiško knjigo. Dejstvo, da bi moralo izvršilno sodišče sklep o izvršbi takoj poslati zemljiški knjigi, pa tega ni storilo, na odločitev v tej zadevi ne vpliva. Predlog zemljiški knjigi je bil podan šele 28. 7. 2017, to pa je že po začetku stečajnega postopka, ko je bil izvršilni postopek že tako ali tako prekinjen (tretji odstavek 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Ker torej sklep o izvršbi ni bil predložen zemljiškoknjižnemu sodišču zaradi vpisa zaznambe izvršbe, s katerim bi tožeča stranka pridobila hipoteko na nepremičninah, že pred začetkom stečajnega postopka, tožeča stranka na navedenih nepremičninah ni pridobila zastavne pravice. S tem tudi ni pridobila pravice do prednostnega poplačila iz določenega premoženja dolžnika, kar pomeni, da nima ločitvene pravice v skladu s prvim odstavkom 19. člena ZFPPIPP.

12Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje tudi na pričakovalne pravice, kot jih je opredelilo ustavno sodišče v svojih odločbah. Pri tem pa spregleda, da se te nanašajo zgolj na pravno poslovno pridobitev lastninske pravice, nikakor pa ne na prisilno hipoteko, pridobljeno v postopku izvršbe.

13Z izpodbijano sodbo pa tudi ni prišlo do kršitve ustavne pravice do zasebne lastnine. Dejstvo je, da do začetka stečajnega postopka tožeča stranka še ni pridobila zastavne pravice na nepremičninah, napak izvršilnega sodišča pa ni mogoče sanirati v škodo premoženja tožene stranke in njenih upnikov.

14Izpodbijana odločba je zato pravilna. Ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločbo (353. člen ZPP).

15Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato bo morala na podlagi 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Stroškov odgovora na pritožbo pa ni mogoče šteti za potrebne v smislu 155. člena ZPP, zato jih bo morala tožena stranka kriti sama.