VSL Sodba II Cpg 257/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Uvodno pojasnilo

1Predmet tožbenega zahtevka je seštevek zneskov iz desetih razdelilnikov v skupni višini 1.514,16 EUR s pripadki. S temi razdelilniki tožnica kot upravnica podzemne garaže v A. v Ljubljani od toženke zahteva plačilo stroškov upravljanja, obratovanja in vzdrževanja v obdobju od januarja 2020 do oktobra 2020.

Izpodbijana sodba

2Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo (I. točka izreka) in odločilo, da mora toženka plačati tožnici 724,98 EUR pravdnih stroškov s pripadki (II. točka izreka).

3V dokaznem postopku je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je toženka lastnica devetih garažnih boksov v podzemni garaži v A. na naslovu ... in skladišča na ..., oboje v Ljubljani, (2) da je upravnik stanovanjskih delov stavbe na teh dveh ulicah družba S. d.d., (3) da se vtoževani računi nanašajo na upravljanje, obratovanje in vzdrževanje garažnih boksov in skladišča, (4) da se posamezne podzemne garaže nahajajo tudi na delih, ki niso vpisani pod stanovanjsko stavbo na omenjenih naslovih, ampak se nahajajo tudi pod cestami, pločniki in atriji, (5) da so lastniki posameznih delov celotne podzemne garaže 1. 4. 2008 z več kot 50 % solastniških deležev s tožnico sklenili pogodbo o upravljanju (v nadaljevanju: Pogodba), (6) da je celotna podzemna garaža tehnično in instalacijsko ločena od stanovanjskih objektov v naselju A., (7) da ima toženka do svojih garažnih boksov in skladišča dostop samo skozi tisti del garaže, ki ni vpisan pod stanovanjsko stavbo.

4Upoštevajoč ta dejstva je v celoti ugodilo toženemu zahtevku, svojo sodbo pa oprlo na posamezna določila SPZ, SZ-1, Pogodbe in Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb.

Pritožba toženke

5Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

6Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

O odločitvi o pritožbi

7Pritožba ni utemeljena. Na posamezne pritožbene navedbe je odgovorjeno v nadaljevanju.

Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti

8Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

Odgovori na posamezne pritožbene navedbe

9Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, kršilo strankino pravico do izjave, je pritožnica utemeljila z navedbo, da je sodišče odločilo na podlagi trditev pravdnih strank, zaradi česar je predlog za izvedbo predlaganih dokazov zavrnilo.

10Ta pritožbeni očitek je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve sicer res zapisalo, da je o pravno relevantnih dejstvih presodilo na podlagi trditev pravdnih strank in predloženih dokazov. Če bi zapisalo, da je odločilo zgolj na podlagi trditvene podlage pravdnih strank, bi utegnil biti ta pritožbeni očitek, to je očitek absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, celo utemeljen. Trditvena podlaga tožeče stranke praviloma ne zadošča za odločitev o tožbenem zahtevku. Zadošča le takrat, kadar je tožba neodpravljivo nesklepčna. V takem primeru sodišče zavrne tožbeni zahtevek brez izvajanja dokazov. Sicer pa je trditvena podlaga pomembna za presojo sklepčnosti tožbe. Čim sodišče presodi, da je tožba sklepčna, o čemer v tej pravdi ni bilo dvoma, pa odločitev o tožbenem zahtevku ni odvisna od navedb, pač pa od uspeha celotnega dokaznega postopka, torej od presoje, katera v trditveni podlagi pravdnih strank zatrjevana dejstva sodišče šteje za dokazana.¹ Sicer pa je sodišče prve stopnje v 8. točki obrazložitve zapisalo tudi, da je odločilo na podlagi predloženih dokazov² ter obširno pojasnilo, katere dokazne predloge je zavrnilo in zakaj. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje o pravno relevantnih dejstvih odločilo na podlagi trditev pravdnih strank, torej ni utemeljen.

11Pritožbeno stališče, da se lahko pogodba o upravljanju sklene le za celotno stavbo in ne le za del stavbe, le delno drži. V 21. točke obrazložitve je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da lahko etažni lastniki v večstanovanjski stavbi imenujejo več upravnikov, češ da taka zakonska prepoved ne izhaja iz nobenega materialnopravnega določila. Vendar tudi tudi to stališče sodišča prve stopnje le delno drži. Ne drži v situaciji, ko bi etažni lastniki istega večstanovanjskega objekta s skupnimi deli, namenjenimi uporabi vseh stanovanj v tem objektu, želeli imeti več upravnikov.

12K vsaki stanovanjski stavbi sodijo tudi skupni deli³, ki so solastnina vseh etažnih lastnikov posameznih delov (skupni deli), ali solastnina nekaterih etažnih lastnikov posameznih delov (posebni skupni deli). Pravice in obveznosti etažnih lastnikov na skupnih delih so praviloma sorazmerne z njihovimi solastniškimi deleži (115. člen SPZ). Za določitev upravnika večstanovanjske stavbe je potrebno soglasje solastnikov, ki imajo več kot polovico solastniških deležev glede na večstanovanjsko stavbo (prvi odstavek 25. člena v zvezi s prvim odstavkom 25.a člena SZ-1. Ker lahko vsak posamezni etažni lastnik le takrat, kadar upravnik ni določen v nepravdnem postopku predlaga določitev upravnika (tretji odstavek 118. člena SPZ), bi sodišče v primeru, da stanovanjska stavba kot zaključena celota s posameznimi skupnimi in posebnimi deli že ima upravnika, tak predlog etažnega lastnika zavrglo.

13Sicer pa je sodišče prve stopnje v nadaljevanju obrazložitve (22. točka) ugotovilo, da ima celotna podzemna garaža skupne ter od stanovanjskih prostorov večstanovanjskih stavb ločene instalacije za elektriko, vodo, prezračevanje in da se v celotni podzemni garaži med drugim nahajajo tudi skupni prostori in skupni gradbeni elementi, ki predstavljajo skupne dele večstanovanjske stavbe. Zato je pravilno presodilo, da v tej situaciji ni ovir, da stanovanjski del stavbe z vsemi pripadajočimi skupnimi in posebnimi prostori upravlja en upravnik, podzemni del zgradbe, ki predstavlja zaključno funkcionalno celoto, pa čeprav vsebuje iste ID znake kot nadzemni del, pa drug upravnik.

14Sodba sodišča prve stopnje I Pg 381/2020, na katero se v prid pravilnosti svojega stališča sklicuje pritožnica, pa pritožbenega sodišča ne veže⁴.

Zaključek

15Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče niti v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP,⁵ je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

16Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

¹ Primerjaj 8. člen ZPP.
² To je listin, ki jih je citiralo v 6. točki obrazložitve.
³ Tretji odstavek 3. člena SZ-1: skupni deli so skupni prostori in zemljišča, skupni gradbeni elementi in skupne inštalacije, naprave ter oprema.
⁴ Sicer pa je bila prav ta sodba s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 259/2021 z dne 24. 5. 2021 razveljavljena in vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.
⁵ Pri čemer so vse zgoraj povzete protislovnosti zaradi daleč preobsežne obrazložitve v tej nezapleteni pravni zadevi le navidezne. Če bi bila sodba skoncentrirana zgolj na sporna, torej na odločilna dejanska in pravna vprašanja, do zgoraj opisanih navideznih protislovnosti ne bi moglo priti. Sodišče prve stopnje je namreč potem, ko je sprva izpostavilo nedorečeno spodnjo premiso in jo apliciralo na zgornjo premiso, v nadaljevanju obrazložitve na konkretno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo vsa relevantna postopkovna in materialno pravna določila.