114. člen SPZ

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Logičen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da darilna pogodba iz leta 1973 predstavlja pravno podlago le za nastanek etažne lastnine na stanovanju v prvem nadstropju, ne pa tudi za novo nastalo etažo, ki v času sklenitve darilne pogodbe ni obstajala. Ker sta tožnici utemeljevali nastanek dejanske etažne lastnine tudi na mansardnem stanovanju v tretji etaži (le) na darilni pogodbi, morebitne druge pravne podlage pa nista zatrjevali, je sodišče prve stopnje v tem delu tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali odločba, s katero upravni organ v postopku obnove delitve etažne lastnine odpravi prejšnjo odločbo, s katero je bila etažna lastnina razdeljena in na tej podlagi vpisana lastninska pravica v korist novih lastnikov, predstavlja odločbo drugega državnega organa na podlagi 39. člena SPZ.

Za presojo spornih stanovanjskih pogodb z učinkom originarne pridobitve lastninske pravice za tožnike (kar tožniki s tožbenim zahtevkom uveljavljajo) je najprej bistveno ali so bile sklenjene po določbah 118. člena SZ. S SZ je bila ukinjena družbena lastnina na stanovanjih.

Breme dokaza, da so izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji za vpis spremembe podatkov v kataster stavb, je na ramenih vlagatelja zahteve. Lastnik, ki meni, da dejanska površina (dela) stavbe ne ustreza površini, vpisani v kataster stavb, ima na podlagi določil ZEN možnost pri geodetski upravi vložiti zahtevo za spremembo podatkov o površini (dela) stavbe. Ker tožnik zahteve za spremembo površine dela stavbe ni vložil, je geodetska uprava ravnala pravilno, ko je njegovo zahtevo za delitev tega dela stavbe zaradi znatnih ugotovljenih odstopanj v površinah delov stavbe zavrnila.

Predlagatelji predlagajo postopek po ZVEtL, predno je pričel veljati ZVEtL-1. Po ZVEtL-1 bi lahko predlagali vpis posameznih delov stavbe (kleti). Odločitev sodišča, da šteje, da je etažna lastnina na podlagi dogovora že popolnoma vzpostavljena in da zato zavrne predlog, je preuranjena. Sodišče mora najprej pozvati predlagatelje, da pojasnijo, kateri deli niso vpisani in nato odloči, ali je etažna lastnina že vzpostavljena, ali gre za postopek za dokončanje etažne lastnine.

Etažna lastnina je predmet razpolaganja kot celota. Zaradi tega pritožbeno sodišče soglaša s pritožbeno kritiko, da je v konkretnem primeru tožena stranka iz svojega posebnega etažnega dela naredila štiri nove posebne etažne dele. S to delitvijo skupni del ni mogel nastati (niti ni bila v sodnem postopku uveljavljena ničnost enostranskega pravnega posla v delu, ki se nanaša na opredelitev etažnega dela ID 6 kot posebnega dela). Da bi nastal skupni del, bi moral lastnik posebnega dela št. 1 prenesti etažni delež v (posebni) skupni del, s čimer bi morali soglašati tudi ostali relevantni etažni lastniki (drugi odstavek 113. člena SPZ). To pa pomeni, da v konkretnem primeru etažni del ID 6 ni mogel postati (posebni) skupni del nepremičnine ipso iure, na kar utemeljeno opozarja obravnavana pritožba.

Terjatev skupnosti lastnikov ni mogoče enako obravnavati kot terjatev upravnika, saj se v bistvenem razlikujeta. Presoja sodišč, da terjatev skupnosti lastnikov ni mogoče subsumirati pod 6. točko prvega odstavka 355. člena OZ, je pravilna.

Etažna lastnina je predmet razpolaganja le v celoti, kar pomeni, da ni izvedljivo razpolaganje s stanovanjem kot predmetom etažne lastnine po njegovih fizičnih nesamostojnih delih. V kolikor z določeno nepremičnino ni možno razpolagati, takega dela nepremičnine tudi ni možno zahtevati v izročitev s tožbo.

V skladu z drugim odstavkom 29. členom SZ-1 je za spremembo v razmerju med skupnimi in posameznimi deli ter spreminjanje rabe skupnih delov potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov. V kolikor med etažnimi lastniki ni doseženo tovrstno soglasje lahko v skladu z četrtim odstavkom 29. člena SZ-1 etažni lastniki, ki imajo več od polovice solastniških deležev na skupnih prostorih predlagajo, da o poslu odloči sodišče v nepravdnem postopku.