945. člen OZ

Pri pogodbenem prostovoljnem zavarovanju odgovornosti se zavarovanec po svoji presoji (avtonomni volji) zavaruje pred odškodninskimi zahtevki oškodovancev. Pri tem zavarovanju prevladuje interes zavarovatelja, to je subjekta, ki je odškodninsko odgovoren oškodovancu, ne pa interes oškodovanca. V tem pogledu se prostovoljno pogodbeno zavarovanje odgovornosti loči od obveznega zavarovanja. Zato ima pri prostovoljnem zavarovanju odgovornosti zavarovalnica tudi vse ugovore, ki jih ima v zvezi s pogodbo proti tistemu, s katerim je sklenila zavarovalno pogodbo.

Kot prostovoljni gasilec (čeprav neoperativni in uradno ne na intervenciji) bi tožnik moral poznati pravila gasilskega delovanja in bi zato lahko pričakoval, kar velja tudi za običajnega laika, da se zaradi neuporabe gasilske opreme izpostavlja veliki nevarnosti in možnosti poškodbe. Ker je ta rizik zavestno sprejel in ni sledil povelju vodje akcije, katerega nedopustnega ravnanja ni izkazal, je podan izključitveni razlog iz Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti.

Odločilni vzrok za nastalo škodo so bile napake samega ostrešja, ki so bile posledica njegove nepravilne izdelave, ne pa teža snega. Če bi bilo ostrešje pravilno izdelano, do obravnavane škode ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje je pri svoji presoji prezrlo 945. člen OZ, po katerem zavarovalnica ne odgovarja za škodo na zavarovani stvari, ki izvira iz njenih napak, razen če je bilo drugače dogovorjeno. Škoda, ki izvira iz stvari same, se namreč ne šteje za zavarovalni primer. To pomeni, da toženka tožniku ne dolguje zahtevanega plačila, saj njena pogodbena obveznost ni nastala. Neutemeljen je tudi tožnikov očitek toženki, da se pred sklenitvijo zavarovalne pogodbe ni dovolj skrbno prepričala o stanju zavarovane stvari. Tožnik svoje odgovornosti za škodo, ki izvira iz napak njegove stvari, ne more prevaliti na toženko, ker slednja v zavarovalni pogodbi te obveznosti ni prevzela nase.

Nosilni argument sodbe pritožbenega sodišča predstavlja ugotovitev, da ni podana delodajalčeva odškodninska odgovornost. Predlagatelj ni konkretno pojasnil, kakšno sporno pravno vprašanje naj bi v zvezi s tem nastalo, kot tudi ne, v čem naj bi bila podana neenotnost sodne prakse.

Zavarovalnica je za izplačilo odškodnine zavezana le, če je zavarovanec za škodo odgovoren, pri čemer je odgovornost zavarovalnice v vsakem primeru omejena z odgovornostjo zavarovanca; ta se presoja po merilih za odgovornost, ki jih določa odškodninsko pravo, t. j. po pravilih, ki urejajo razmerje med zavarovancem in oškodovancem. Oškodovanec npr. proti zavarovalnici nima zahtevka, če je odškodnino že prejel ali je bila škoda nadomeščena na podlagi kakšne druge reparacije. Ker se je tožeča stranka nasproti svojemu delodajalcu odpovedala vsem zahtevkom, delodajalčeva odškodninska odgovornost ne obstaja. Če ni delodajalčeve odškodninske odgovornosti, slednja ne obstaja niti proti zavarovalnici (toženi stranki), pri kateri je ta riziko zavarovan.