VSM Sodba I Cp 262/2021

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da odslej glasi:

"I. Tožbeni zahtevek je po temelju v celoti utemeljen.

II. O višini tožbenega zahtevka bo sodišče odločalo po pravnomočnosti vmesne sodbe."

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožniku) znesek 18.474,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2014 dalje do plačila ter ji v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti njene stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka I izreka). Posledično je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožnik dolžan v roku 15 dni toženki povrniti pravdne stroške v višini 4.193,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (točka II izreka).

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. in 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko.

3Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le – te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana nobena izmed uradoma upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6Pritožbeno nesporno je, da je bil tožnik kot voznik osebnega vozila Mercedes Benz GLK 250 CDI udeležen v prometni nezgodi z dne 21. 9. 2014, ki jo je sam povzročil tako, da je na avtocesti št. A4 Slivnica – Draženci – Gruškovje ob 20.15 uri iz neznanega razloga zavil levo iz prehitevalnega pasu in s sprednjim levim bokom zadel ter drsel po jekleni varnostni ograji na levi strani smernega vozišča, nato pa osebno vozilo preusmeril desno, kjer je s sprednjim desnim delom osebnega vozila čelno trčil še v jekleno varnostno ograjo na desni strani smernega vozišča v smeri proti Hajdini. Prav tako je pritožbeno nesporno, da je bil navedeno osebno vozilo v času škodnega dogodka zavarovano pri toženki po polici za avtomobilsko zavarovanje št. 1317172 z dne 26. 5. 2014 (priloga spisa A4), ki vključuje zavarovanje avtomobilskega kaska, in sicer po splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-13 (priloga spisa B3).

7Toženka je, v skladu s 5. točko prvega odstavka 5. člena splošnih pogojev AK-13 in 922. členom ter 944. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), podala ugovor zavarovalnega kritja, s katerim trdi, da je tožnik škodo naklepno povzročil, trditveno in dokazno breme v zvezi z izgubo zavarovalnih pravic je na toženki (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP), kot to pravilno izpostavlja pritožba.

8Toženka po mnenju sodišča druge stopnje ni uspela dokazati, da je tožnik namerno povzročil obravnavno prometno nezgodo.

9Pregled zadeve pokaže, da je sodišče prve stopnje v postopek pritegnilo kar tri sodne izvedence cestnoprometne stroke, in sicer (1) dr. I.P., (2) mag. F.J. in (3) mag. B.Ž. Zadnja dva sodna izvedenca je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo tudi soočilo, pri čemer je prvi sodni izvedenec dr. I.P. tekom sodnega postopka umrl.

10V tej zvezi sodišče druge stopnje zavrača neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje, v nasprotju z 254. členom ZPP, v postopek pritegnilo drugega sodnega izvedenca cestnoprometne stroke mag. F.J. Toženka se z izvedenskim mnenjem prvega izvedenca ni strinjala in je predlaga njegovo zaslišanje, sodišče prve stopnje pa zaradi smrti slednjega ni moglo zaslišati, kot to določata drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP, zato je v postopek utemeljeno pritegnilo drugega sodnega izvedenca mag. F.J. Z izvedenskim mnenjem tega se ni strinjal tožnik, ki je predlagal pritegnitev novega izvedenca, zato je nato sodišče prve stopnje v postopek utemeljeno pritegnilo še tretjega sodnega izvedenca cestnoprometne stroke mag. B.Ž. Sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe opredelilo do vseh treh izvedeniških mnenj in pojasnilo razlike med njimi, zato ni podana s pritožbo očitana absolutna bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11Kot to zapiše sodišče prve stopnje (13. in 14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) so vsi trije sodni izvedenci zaključili, da je potek prometne nezgode, kot ga trdi tožnik tehnično mogoč in da so vtoževane poškodbe osebnega vozila (na levem boku in desno spredaj) lahko nastale v obravnavani prometni nezgodi. Glede na navedeno in med pravdnima strankama nesporno dejstvo, da se je prometna nezgoda nedvomno zgodila (slednje izhaja tudi iz policijskega zapisnika), sodišče druge stopnje zaključuje, da je tožnik uspel dokazati temelj tožbenega zahtevka, toženka pa ni uspela dokazati, da je tožnik prometno nezgodo povzročil naklepno, s čimer bi izključila zavarovalno kritje. Naklepa tožnika ni potrdil noben izmed sodnih izvedencev, niti policija, ki je obravnavala predmetno nezgodo. Zgolj pomislek sodnega izvedenca mag. B.Ž., da je takšen potek prometne nezgode nenavaden, ne zadostuje za izključitev zavarovalnega kritja, saj je tudi ta izvedenec izrecno zapisal, da je takšen potek prometne nezgode, kot ga zatrjuje tožnik, glede na vse okoliščine, tehnično mogoč. Takšnega stališča ne more omajati niti dejstvo, da je tožnik v trenutku trka in drsanja po levi zaščitni ograji reagiral tako, da je močno zavrl in volan obrnil maksimalno desno, kar naj bi bilo po mnenju izvedenca nenavadno, saj kaže na neko zavestno ravnanje oziroma reakcijo. Vsak voznik v trenutku prometne nezgode hipno reagira drugače, zato se sodišče druge stopnje ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da gre za neprimerno reakcijo voznika s 40 letnimi vozniškimi izkušnjami (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

12Vse ostale okoliščine, ki sodišču prve stopnje vzbujajo dvom v to, da je šlo za nenamerno nesrečo (sklenitev dveh kupoprodajnih pogodb za vozilo, okoliščine popravila vozila po predhodni prometni nezgodi z dne 28. 3. 2014, skladnost poškodb po obeh prometnih nezgodah, dvom v odpravo vseh poškodb iz nesreče z dne 28. 3. 2014, itd.), pa za presojo temelja tožbenega zahtevka niso relevantne, saj jih lahko sodišče prve stopnje upošteva le pri presoji višine vtoževane zavarovalnine, o kateri bo odločalo v nadaljevanju sojenja.

13Sodišče prve stopnje ni zagrešilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je v 11. točki obrazložitve zgolj zapisalo, da iz izvedenskih mnenj izhaja, da pri obravnavani prometni nezgodi niso nastale nobene sledi zaviranja ali drsenja, kar pa samo po sebi še ne pomeni, da tožnik dejansko ni (intenzivno) zaviral, kot to sodišče prve stopnje pojasnjuje v nadaljnji točki obrazložitve izpodbijane sodbe, saj se tudi pri tem zgolj sklicuje na izvedensko mnenje mag. B. Ž.

14Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku po temelju v celoti ugodilo (1 alineja 358. člena ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).