373. člen OZ

Solidarna obveznost je ena in preneha s plačilom enega od solidarnih dolžnikov. V primeru, ko tožeča stranka izpolnitev denarnega zahtevka terja od več solidarno zavezanih tožencev, je v sodni praksi utrjeno stališče, da solidarna obveznost tožencev izhaja iz porabe besedne zveze, da so toženci solidarno dolžni plačati uveljavljeni denarni znesek. Če tekom postopka poseže vmes pravnomočna sodba zoper enega solidarnega dolžnika, nato pa se vodi postopek zoper drugega solidarnega dolžnika in sta oba ločeno obsojena kot samostojna dolžnika, obstaja nevarnost, da v izvršilnem postopku upnik doseže izvršbo zoper oba v celoti. Zaradi tega sodišče, ki sodi v zadevi pozneje, upošteva že pravnomočno sodbo zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik.

Tožeča stranka, ki je Pogodbo o nagradi sklenila v času veljavnosti Zakona o denacionalizaciji in Zakona o slovenskem odškodninskem skladu, bi nezmožnost vračila v naravi morala predvideti (glede na dejstvo, da je v eni izmed nepremičnin tudi muzej, pa morebiti celo pričakovati). Zavedati bi se morala tudi režima plačevanja odškodnine v obveznicah SOS in vštevanje obresti pri izračunu nagrade izrecno določiti že v sami Pogodbi o nagradi. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu VSRS III Ips 25/2014. Za vštevanje obresti bi torej bil potreben izrecen dogovor pogodbenih strank, ki bi moral biti sklenjen v pisni obliki (8. člen Tarife o odvetniških storitvah).

Pojem preplačila, kot izhaja iz določb 97. in 97. a člena ZDavP-2, je ožji, kot ga razume revidentka. Preplačilo pomeni, da je davčni zavezanec plačal davčno obveznost, ki je ni bil dolžan plačati, torej obveznost, ki ni nastala oziroma ne izhaja ne iz odmerne odločbe oziroma drugega akta davčnega organa niti iz predloženega davčnega obračuna ali njegovega popravka. Plačilo že ugotovljene oziroma nastale, a še nezapadle davčne obveznosti, pa ni preplačilo, ki bi davčnemu organu omogočalo postopanje po 97. oziroma 97. a členu ZDavP-2, ampak pomeni le to, da zavezanec s plačilom te obveznosti ni v zamudi.

Res je sicer, da je bilo predlagateljici s sklepom N 9/2016 naloženo, da nasprotni udeleženki odškodnino za razlaščeni nepremičnini plača v roku 30-tih dni po njegovi pravnomočnosti in da v času vložitve predloga in času, ko je o njem odločalo sodišče prve stopnje, pravnomočnost še ni nastopila. Vendar pa to ne pomeni podlage za zaključek, da nasprotna udeleženka s tem, ko ni sporočila računa, kamor bi ji predlagateljica lahko nakazala odškodnino, ni prišla v upniško zamudo. Obveznost plačati odškodnino namreč ni zapadla šele s pravnomočnostjo sklepa N 9/2016, ampak najkasneje s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi. To je tudi razlog, da je predlagateljica zamudne obresti dolžna plačati že od takrat dalje. Drugi razlog pa je splošno pravilo, zapisano v 373. členu OZ, ki določa, da upnik predčasne izpolnitve denarne obveznosti ne sme odkloniti. Zgolj to, da je o denarni obveznosti odločeno s sodno odločbo, uporabe tega pravila ne izključuje.

Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je na predlog tožene stranke znesek iz naslova preveč izplačanih dnevnic v vtoževanem obdobju (ki ga je izračunal sodni izvedenec finančne stroke) odštelo od zneskov neto razlik v plači in razlik povrnitve stroškov za prevoz na delo in z dela, ki jih je tožena stranka tožniku obračunala in izplačala v prenizkih mesečnih zneskih v spornem obdobju. S tem je dejansko prišlo do delnega pobotanja teh terjatev, kljub temu, da za to niso bili izpolnjeni pogoji po 136. členu ZDR. V kolikor je tožena stranka menila, da je tožnik iz naslova preveč izplačanih dnevnic prejel višje zneske od tistih, ki bi mu na podlagi Uredbe o plačilu stroškov za službena potovanja v tujino pripadali, bi lahko te preveč izplačane dnevnice v tem individualnem delovnem sporu uveljavljala od tožnika bodisi z nasprotno tožbo bodisi s procesnim pobotnim ugovorom. Ni bilo podlage za valorizacijo zneska, ki mu ga je tožena stranka izplačala na podlagi pravnomočne sodbe. S tem, ko je tožena stranka delno izpolnila svojo obveznost do tožnika s plačilom spornega zneska, ni nastopil primer, kot ga opredeljuje 372. člen OZ niti ni prišlo do predčasnega

Glede na to, da je davčni organ sporazumni kompenzaciji medsebojnih obveznosti odrekel veljavnost na davčnopravnem področju zgolj iz razloga, ker določena terjatev ni bila zapadla, drugih razlogov, zakaj pobotanje na davčnopravnem področju ni upoštevno, pa ne navaja, je po presoji revizijskega sodišča napačno uporabil materialno pravo.