VSL sodba II Cp 2420/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoj strošek pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da ji tožena stranka plača znesek 10.250,00 EUR iz naslova utrpele premoženjske škode in znesek 10.000,00 EUR iz naslova utrpele nepremoženjske škode zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.335,85 EUR.

2Tožena stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je prvi članek temeljil na resničnih dejstvih in da zato ni šlo za protipravno ravnanje toženke. Iz članka, ki ga je objavil Zdravstveni inšpektorat RS, izhaja, da so belgijski organi za nadzor varnosti igrač prepovedali trženje nekaterih sestavljivih podlog, zato ne drži zaključek sodišča, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je šlo le za nekatere izdelke. Članek Zdravstvenega inšpektorata RS je za razliko od toženkinega članka resnično objektiven. Iz samih člankov izhaja, da sta Belgija in nato še Francija prepovedali prodajo tistih podlog, ki so vsebovale prekomerne količine škodljivih snovi, ne pa na splošno vseh izdelkov. Toženka bi morala počakati, da bi se pri nas opravili testi in šele nato začeti z opozarjanjem. Članek z dne 13. 12. 2010 je imel za cilj željo po senzaciji. Toženka je objavila informacije, ki so bile iztrgane iz konteksta in tako je pri bralcu ustvarila vtis, da so v Belgiji prepovedali čisto vse preproge - sestavljenke zaradi vsebnosti formamidov, in da bi zaradi tega morala to prepovedati tudi Slovenija. Sodišče je tudi napačno uporabilo previdnostno načelo. V skladu z Direktivo 2009/48/EC izhaja, da lahko v skladu s tem načelom organi za nadzor trga sprejmejo ustrezne začasne ukrepe za prepoved ali omejitev dostopnosti igrače na nacionalnem trgu, igračo umaknejo s trga ali jo odpokličejo. Ker tožena stranka ni organ za nadzor trga, uporaba previdnostnega načela zanjo ni predvidena. V obravnavanem članku toženka dejstva ni v celoti preverila, niti po minimalnih standardih. Sklicevala se je na tuje članke, ki so bili objavljeni po izvedenih testih. Toženka bi lahko pozvala vse uvoznike, proizvajalce in distributerje, da ji predložijo dokazila o varnosti sestavljivih prilog, ki jih tržijo, ker tega ni storila, je ravnala protipravno. Toženka je v članku tudi posplošeno navedla, da podpira stališče, da bi se potrošniki nakupu preprog popolnoma odpovedali. Pri tem ni navedla, ali je preverila, ali so v teku kakšne raziskave s tega področja, ali so bile mogoče že izvedene in kaj so pokazale. Toženka bi morala dokazati, da je ravnala z dolžno skrbnostjo. Toženka ni preverjala točnost zbranih informacij. Sama bi morala prej opraviti teste, ki bi pokazali, ali izdelki, ki se prodajajo v Sloveniji, vsebujejo formamid nad zakonsko dovoljeno vrednostjo, ali pa pozvati uvoznike, proizvajalce in distributerje k predložitvi dokazila o varnosti teh izdelkov. Šele potem bi lahko objavila članek, v katerem bi delila ustrezne vrednostne sodbe in komentarje. Trditev toženke, da je navajala to, kar je pisalo v tujih člankih, ne opravičuje njenega poslanstva. Ker toženka ni uspela dokazati, da je ravnala z vso potrebno skrbnostjo, ki se od nje pričakuje, je podana njena krivda za nastalo škodo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Tožeča stranka v tej pravdi zahteva povrnitev premoženjske škode in nepremoženjske škode zaradi posega v njen ugled in dobro ime, ki ji je nastala, kot navaja, zaradi neresničnih trditev o proizvodu, ki ga distribuira na slovenskem trgu in ki so vplivale na njen tržni položaj tako, da se je prav zaradi očitanih neresničnih trditev zmanjšala njihova prodaja. Po trditvah tožeče stranke ji je navedeno škodo povzročila tožena stranka. Ta je potrošniška organizacija s ciljem, kot sama navaja, informiranja in osveščanja potrošnikov o njihovih pravicah in njihovem uveljavljanju (1). Gre za temeljni cilj potrošniške politike, kot ga opredeljujejo različne mednarodne organizacije in integracije (2). Po trditvah tožeče stranke naj bi bila protipravnost ravnanja tožene stranke v zavajanju potrošnikov z navajanjem neresničnih podatkov o vsebnosti formamida v sestavljenih podlogah (puzzle – mats) in škodljivosti te snovi.

5Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati neresničnosti toženkinih trditev. Zaradi nedokazanosti protipravnosti kot enega od elementov odškodninske obveznosti, toženi stranki ni mogoče očitati odškodninskega delikta iz materialnopravnih določil 177. in 183. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki sta predstavljali materialno pravno podlago odločanja v tej pravdni zadevi.

6Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja nesporen zaključek, da je tožena stranka na svoji spletni strani v prispevku „Pred decembrskimi nakupi igrač – v Belgiji prepovedane t.i. puzzle – preproge“ (prispevek je bil objavljen 13. decembra 2010) objavila informacijo, ki jo je prejela od evropske potrošniške organizacije BEUC, ki je bila objavljena tudi v drugih evropskih javnih medijih (Euronews), da je Belgija prepovedala prodajo vseh „puzzle preprog“ zaradi vsebnosti formamidov, da je sporna sestavina preprog formamid raztopina, ki se uporablja v proizvodnem procesu, da ostanki teh kemikalij v izdelku ostanejo za vedno, ter da se v telo lahko absorbirajo skozi kožo ali z dihanjem, da strokovnjaki svetujejo, da otroci tem snovem ne bili smeli biti izpostavljeni, da je Belgija prva država, ki je prepovedala prodajo teh preprog, da kršitelje lahko doleti kazen in da bodo v prihodnje na trgu lahko le izdelki, za katere bo proizvajalec dokazal, da vsebujejo le sledi nevarnih kemikalij. Hkrati je tožena stranka potrošnikom svetovala, da se nakupu tovrstnih izdelkov odpovedo. Hkrati je toženka v navedenem prispevku še navedla, da so se pri centru X, našemu največjemu trgovcu z igračami, odločili, da preproge – sestavljanke preventivno umaknejo iz prodaje ter da jih pošljejo na preizkus v Zdravstveni zavod Maribor, od izdelovalcev pa zahtevali, da jim dostavijo natančne rezultate preizkusov. Sodišče je še ugotovilo, da je enako informacijo in v istem času objavil tudi Zdravstveni inšpektorat RS, ki je navedel, da so belgijski organi za nadzor varnosti igrač prepovedali trženje nekaterih sestavljivih podlog, da so testirali 36 izdelkov in pri večini ugotovili neskladnosti, predvsem zaradi vsebnosti formamida. Gospodarske subjekte, ki tržijo tovrstne igrače, je omenjeni inšpektorat pozval na njihov prostovoljen umik oziroma odpoklic. V drugem prispevku je isti inšpektorat pozval uvoznike, proizvajalce in distributerje, da predložijo dokazilo o varnosti sestavljivih podlog, ki jih tržijo oziroma dokazilo, da se v njihovi proizvodnji ne uporablja formamid in hkrati, da v primeru, če omenjenih zagotovil ni, da predložijo analizne izvide oziroma oceno tveganja, ki dokazuje, da so omenjene substance prisotne v takšnih količinah, da ne predstavljajo tveganja za zdravje. Sodišče je še ugotovilo, da je tožena stranka 15. 2. 2011 v objavi na internetni strani povzela analizo Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor oziroma oceno zdravstvenega tveganja, narejeno za vzorec sestavljive podloge „Puzzle pena Baby Unikatoy“. Povzela je prvi odstavek navedene ocene, iz katerega izhaja, da omenjeni vzorec glede na izmerjeno vrednost formamida „700 ml/kg ali 0,07 % ne predstavlja resne nevarnosti za zdravje otrok, glede na trenutno veljavna in znana strokovna spoznanja ter podan namen in način uporabe“, in njen zadnji odstavek, „da ne glede na to opozarjajo, da je pri otrokih potrebno zmanjšati izpostavljenost substancam, ki so uvrščene v skupino CMR substanc, na najmanjšo možno raven. Dokler ne bodo opravljene ocene tveganja, ki bodo pokazale, kakšne so lahko dejanske posledice uporabe igralnih podlog, ki vsebujejo formamid, za zdravje otrok in katere so tiste osebnosti formamida v igralnih podlogah, ki ne predstavljajo tveganja za zdravje in varnost otrok, zato priporočamo uporabo primernejših topil/mehčal pri proizvodnji izdelkov/igrač namenjenih za otroke.“ Iz navedenih dejanskih ugotovitev izhaja, da je tožeča stranka prodajala izdelek, ne da bi vedela, ali vsebuje formamid in v kakšni količini. Analizo je dala opraviti šele po toženkinem obvestilu potrošnikov in obvestilu Zdravstvenega inšpektorata RS. Navedena analiza Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor je pokazala vsebnost škodljivega formamida, vendar v takšni količini, da glede na trenutno veljavna in znana strokovna spoznanja ter namen in način uporabe ne predstavlja resne nevarnosti za zdravje otrok. Hkrati je omenjeni Zavod v svoji oceni dal priporočilo proizvajalcem, da do dokončne ocene tveganja, substanc, ki so uvrščene v skupino CMR, ne uporabljajo.

7Pri ugotavljanju neresničnosti izjave je treba izhajati iz njenega razumevanja, kakršnega bi o izjavi imel povprečen bralec. Za povprečnega bralca ni razlike med informacijo, ki jo je posredovala potrošnikom tožena stranka, in tisto, ki jo je posredoval Zdravstveni inšpektorat RS. Obe obvestili vsebujeta informacijo o nevarnosti formamida v sestavljivih podlogah, informacijo o opravi preizkusa vsebnosti navedene snovi ter enak poziv, in sicer toženke potrošnikom, da naj se nakupu tovrstnih izdelkov odpovedo oziroma Zdravstvenega inšpektorata RS gospodarskim subjektom, ki te izdelke tržijo, da prostovoljno umaknejo oziroma odpokličejo tovrstne izdelke, ki bi lahko škodovali zdravju in varnosti otrok. Pri tem je brezpredmetna pritožbena trditev, da je informacija toženke neresnična zato, ker se ne nanaša le na tiste podloge, ki so vsebovale prekomerno količino škodljivih snovi, saj v času navedenega opozorila stanje na slovenskem trgu sploh ni bilo znano, ker analize vsebnosti teh snovi še niso bile opravljene. Namen obvestila potrošnikom s strani tožene stranke je bil v opozorilu, naj se ne kupuje teh izdelkov, dokler niso opravljeni testi, zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi bilo opozarjanje na mestu šele potem, ko bi bili ti testi opravljeni. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da velja previdnostno načelo zgolj pri ukrepanju nadzornih organov. Enako načelo velja tudi pri opozarjanju potrošnikov prav z namenom njihovega zavarovanja pri kupovanju izdelkov, o katerih nimajo vseh informacij.

8Če informacijam toženke ni mogoče očitati neresničnosti, je brezpredmetno razpravljanje o skrbnosti tožene stranke pri objavi takšne informacije. Pritožbeni očitki, ki se nanašajo na kritiko toženkine skrbnosti pri objavi informacije, so zato neutemeljeni.

9Glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana, zato je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi niso podane bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

10Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (1. odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).

------

(1) Prim. www.spz.si.

(2) dr. Franc Pernek, Mednarodno varstvo potrošnikov, Pravna praksa 1/96, str. 20.