VSL sodba II Cp 504/2014

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati prvi tožnici in drugemu tožniku odškodnino, in sicer vsakemu 10.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, ter v informativnemu tedniku X. objaviti sodbo, izdano v tej pravdni zadevi (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta tožnika dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 2.540,65 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožujeta tožnika. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo pritožbenih stroškov tožnikov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče priznava, da iz članka „Y.“ izhaja, da sta tožnika prišla do stanovanja nezakonito, čeprav je to v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi. Sodišče je nato zaključilo, da protipravnost ni podana, ker je avtor imel utemeljene razloge, da je verjel v resničnost tistega, kar je zapisal. Vendar pri tem sodišče ni naredilo dokazne ocene, saj ni analiziralo uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče ni upoštevalo potrdila družbe L., iz katerega izhaja, da je drugi tožnik sporno stanovanje kupil in plačal, ter neprerekanih trditev, da gre za njegovo posebno premoženje. Sodišče je nekritično sledilo izpovedbi novinarja A. Č., ki je zainteresiran za izid postopka in ki si je enostavno izmislil svoj vir informacij. Skliceval se je na to, da mu je zgodbo pripovedoval S. Š., ki je eden od urednikov tožene stranke, njemu pa pokojni D. S., kateremu naj bi o tem povedala prva tožnica. Prva tožnica pokojnemu D. S. tega seveda ni povedala, pokojna oseba pa žal ne more pričati. Prav tako nekritično je sodišče sledilo priči A. T., ki tožnikov v času sklepanja pogodbe sploh ni poznal. Navedena priča je neverodostojna, saj je izrazito lažniva, škodoželjna in sovražno nastrojena proti tožnikoma. Sodišče je zato zmotno ugotovilo dejansko stanje. Za trditve, s katerimi se tožnici očita kaznivo dejanje oziroma se jo povezuje s kaznivim dejanjem družbe P. in njenimi okostnjaki, ter trditve, da je bilo stanovanje pridobljeno na bojnem polju v času menedžerskega prevzema družbe P., tožena stranka ni imela nikakršne podlage niti ni novinar upravičeno verjel zapisanim trditvam, saj je stanovanje kupil drugi tožnik in ga tudi plačal. Tožena stranka je vedela, kdo je lastnik, pa pri njem ni preverila informacije, kar dokazuje, ali da je bila tožena stranka malomarna, kar ni verjetno, ali da tožena stranka namerno ni želela kontaktirati lastnika, ker bi ji slednji potrdil to, kar so novinarji vedeli, in sicer, da je lastnik stanovanja drugi tožnik, in potem ne bi mogla postavljati neresničnih in žaljivih trditev. V obeh primerih je zaključek sicer enak, to je, da je tožena stranka ravnala protipravno. O stanovanju drugega tožnika tožena stranka sicer sploh ne bi smela poročati, saj slednji ni javna oseba in zato javnost ni imela pravice do teh informacij. Glede na vse navedeno ne drži, da gre pri obravnavanem članku za kritiko tožničinega dela in informiranje javnosti, pač pa za zavajanje javnosti z neresničnimi informacijami oziroma z neresničnimi navedbami o dejstvih. Materialnopravno zmoten je nadalje zaključek sodišča, da izrazi „gospodarica L. imperija“, „da tožnica laže“ in „da je razvpita“ niso zaničevalni oziroma žaljivi, saj gre za izraze, ki pomenijo negativne vrednostne sodbe, ki presegajo pravno dopustno kritiko. Sodišče je nadalje napačno povzelo zaslišanje drugega tožnika, saj je s svojimi besedami povedal, kaj ga je prizadelo in kakšne duševne bolečine je trpel. Poleg tega je ugotovitev sodišča, da je bil drugi tožnik vidno prizadet, protislovna z ugotovitvijo, da ni podana škoda. Obrazložitev glede drugega tožnika je sicer tudi pomanjkljiva, saj sodišče ni pojasnilo, ali je zahtevek zavrnilo, ker tožnik ni utrpel škode ali zato ker ni podana protipravnost ravnanja. Tudi izrazi, da je tožnica „J. odpadnik“, da je „Padli angel, ki čaka na vnovično zmago J., da bi se lahko spet prisesala na državno korito“ in da je „ustvarila tajkuna B. Š.“ so neresnični, žaljivi in pomenijo napad na osebnost tožnice. Gre za izraze, s katerimi so bile prestopljene meje dopustnega. Zaključki sodišča glede škode so napačni in protispisni. Priglašata pritožbene stroške.

3Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnika v tej pravdi zahtevata plačilo odškodnine in objavo sodbe od izdajatelja časopisa X. (tožene stranke), ker naj bi bilo s tremi članki, ki so bili objavljeni v navedenem časopisu(1), poseženo v njuno čast in dobro ime ter pravico do zasebnosti.

6Pri presoji dopustnosti posegov v čast in dobro ime je odločilno tehtanje med varstvom časti in dobrega imena na eni ter svobodo novinarskega poročanja na drugi strani. V odsotnosti posebnih določb v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ) je sodna praksa napolnila kriterije za presojo z upoštevanjem kazenskopravnih določb, ki razmejujejo dopustne posege v navedeni osebnostni dobrini od nedopustnih. Skladno s tretjim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) je protipravnost izključena, če se kdo o kom žaljivo izrazi med drugim pri opravljanju časnikarskega poklica, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja. Upoštevaje četrti odstavek 160. člena KZ-1 pa je protipravnost dejanja, ki predstavlja žaljivo obdolžitev, izključena, če storilec dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju citiranih zakonskih določb in relevantne sodne prakse po presoji pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da zapisi v treh spornih člankih ne predstavljajo nedopustnega posega v čast in dobro ime tožnikov.

7V zvezi s spornimi navedbami v članku „Y.“ je sodišče prve stopnje pojasnilo, da iz članka ne izhajajo izrecne trditve o nezakoniti pridobitvi stanovanja(2), vendar bi iz konteksta celotnega članka povprečen bralec to lahko razbral. Na podlagi ugotovitve, da je imel avtor članka A. Č. utemeljene razloge, da je verjel v resničnost tistega, kar je zapisal, je zaključilo, da protipravnost ni podana. Navedeno ugotovitev tožnika izpodbijata, vendar po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu vestna, skrbna in analitično sintetična, kot to veleva 8. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pritožbeno sodišče pa jo tudi objektivno ocenjuje kot razumno in prepričljivo. Sodišče prve stopnje je imelo podlago za navedeni zaključek predvsem v prepričljivi izpovedbi avtorja članka A. Č.., ki je pojasnil, da je imel svoje vire za sporne trditve, ki jih je poimensko navedel, da je povzel druge medije, ki so o sporni temi že pisali, ter da je poskušal pred objavo informacijo preveriti pri tožnici, ki pa na njegova vprašanja ni odgovorila. Ne drži zato pritožbena navedba, da tožena stranka ni ponudila nobenega dokaza v tej smeri. Prav tako se ni moč strinjati s pritožbenim očitkom, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbi avtorja članka A. Č., saj iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bil Č. ocenjen kot verodostojen, ker je bila njegova izpovedba podprta tudi z listinskimi dokazi (glede tega, da je povzel druge medije, ki so o spornem stanovanju že pisali) ter z izpovedbo prve tožnice (o tem, da mu je odgovorila, da s stanovanjem nima nič). Ob upoštevanju, da je bil pretežen (bistven) del njegove izpovedbe skladen z ostalimi dokazi, tožnika ne moreta vzbuditi dvoma v njegovo verodostojnost z navedbami, da se je skliceval na vir, ki je z njim povezan, ter na osebo, ki je že pokojna. Pritožbeno sodišče se nadalje ne strinja s pritožbeno navedbo, da bi moral avtor članka preveriti informacije, ki so bile objavljene, tudi pri drugemu tožniku, saj je vedel, da je on lastnik stanovanja. Ker je bila v ospredju obravnavanega članka prva tožnica in ker se z drugim tožnikom, ki je sicer zemljiškoknjižni lastnik stanovanja, članek dejansko ne ukvarja, saj ga omenja zgolj kot moža prve tožnice in opisuje njegovo nepremično premoženje, razvidno iz javno dostopnih podatkov(3), kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, avtor članka ni bil dolžan preverjati spornih trditev tudi pri drugemu tožniku, temveč je dolžni skrbnosti zadostil že s tem, ko je poizvedbo opravil pri prvi tožnici. Slednja bi morala biti kot javna oseba ter ob dejstvu, da so o sporni temi, za katero je po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje obstajal upravičen interes javnosti do obveščenosti, mediji že poročali, bolj pripravljena pojasniti okoliščine v zvezi s pridobitvijo in lastništvom stanovanja. Ker pa ni odgovorila na novinarjeva vprašanja oziroma je odgovorila, da s stanovanjem nima nič, kar ob neizpodbijani ugotovitvi, da je njegov lastnik njen mož in da se je tožnica zadrževala v tem stanovanju, širše gledano ne more držati, je novinar, ki je imel določene vire za objavljene informacije, ostal v dopustnih mejah svobode novinarskega izražanja, ko je napisal članek, iz katerega je moč razbrati, da je prva tožnica pridobila sporno stanovanje nezakonito ter da je bila postavljena na laž.

8Ker že pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imel avtor članka utemeljene razloge verjeti v resničnost spornih trditev, predstavlja zadostno podlago za zaključek o dopustnem izvrševanju svobode novinarskega izražanja, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati do navedb tožeče stranke, da so sporne trditve o nezakoniti pridobitvi stanovanja neresnične. Tožnika zato ne moreta uspeti s pritožbenimi navedbami, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, dokazna ocena pa je pomanjkljiva, ker sodišče ni upoštevalo neprerekanih trditev in dokazov, iz katerih naj bi izhajalo, da je drugi tožnik kupil in plačal sporno stanovanje ter da gre za njegovo posebno premoženje. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje povsem po nepotrebnem še navrglo, da je A. T., zaslišan kot priča, potrdil sume, o katerih je tožena stranka pisala v spornem članku, glede na to, da ni ugotavljalo resničnosti spornih trditev. Upoštevaje navedeno in ker se sodišče prve stopnje sicer ni oprlo na izpovedbo omenjene priče, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na pritožbene navedbe, da gre za neverodostojno pričo.

9V dopustnih mejah je avtor članka z naslovom „Y.“ izvrševal svobodo novinarskega izražanja tudi, ko je zapisal, da je prva tožnica „razvpita“, saj gre, kot je pravilno ocenilo že sodišče prve stopnje, za publicistično izrazoslovje, ki ob upoštevanju tožničine poslovne kariere, povezane z javnimi funkcijami, zaradi katere se je pogosto pojavljala v medijih, ni žaljivo. Prav tako dopustna je uporabljena besedna zveza „gospodarica L. imperija“, saj ne predstavlja napada na osebnost prve tožnice, hkrati pa je glede na to, da je imela prva tožnica v okviru L. visoke funkcije ter da je bila tesna sodelavka nekdanjega predsednika uprave L. in predsednica nadzornega sveta častnika Z., ki je bil v večinski lasti L., zanj obstajala zadostna dejanska podlaga. Sodišče prve stopnje je sicer na podlagi vsebine celotnega članka in izvedenih dokazov tudi pravilno zaključilo, da je bil namen članka le informiranje javnosti ter kritika tožničinega dela.

10Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno presodilo, da tudi s spornimi navedbami v članku „K.“ (gre za izraze: „razvpita“, „J. odpadnik“ ter „Padli angel, ki čaka na vnovično zmago J., da bi se lahko spet prisesala na državno korito“, ki so za prvo tožnico sicer precej trdi in neugodni), ni bila prekoračena meja svobode izražanja mnenj, ki gre novinarjem pri opravljanju njihovega dela. Ob upoštevanju celotnega članka, ki se ne osredotoča le na prvo tožnico, temveč govori tudi o drugih javnih osebah blizu bivše P. in Z. vlade ter o njihovi poslovni dejavnosti po prenehanju javnih funkcij(4), pri čemer gre za tematiko, glede katere obstoji upravičen interes javnosti do obveščenosti, izpovedbe avtorja članka I. K., iz katere izhaja, da s povzetimi navedbami ni želel žaliti prve tožnice, ter da je imel avtor utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v spornem pisanju ni zaslediti namena zaničevanja, temveč, da je šlo za sprejemljivo kritiko (tožničinega ravnanja/delovanja, pa tudi drugih javnih oseb, ki so bili v Sloveniji na oblasti) ter publicistično izrazoslovje. V zvezi z navedbami, da je prva tožnica „ustvarila tajkuna B. Š.“, ki jih je razumeti prej kot trditev kot pa za vrednostno sodbo, pa je pravilno ocenilo, da je novinar podal svoje videnje zadeve ter da je utemeljeno verjel v njihovo resničnost, glede na to, da je bila prva tožnica državna sekretarka in predsednica nadzornega sveta Kad-a, ki je L., ki jo je vodil B. Š., prodala svoje deleže v M. in Z., ter da je bila tesna sodelavka B. Š.

11Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da tožena stranka z obravnavanimi članki ni nedopustno posegla niti v pravico do zasebnosti tožnikov. Na podlagi neizpodbijane ugotovitve, da je prva tožnica dlje časa opravljala vrsto pomembnih javnih funkcij, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je javnost imela upravičen interes, da pride do informacij glede njenega osebnega premoženja, še posebej tistega, ki naj bi ga pridobila v času, ko je opravljala pomembne javne funkcije ali neposredno po tem. Prav tako ni prišlo do nedopustnega posega v pravico do zasebnosti drugega tožnika, ki sicer ni javna oseba, saj je v člankih „X.“ in „Ž.“ omenjen zgolj kot mož prve tožnice, ki pa je javna oseba, objavljeni pa so tudi zgolj javno dostopni podatki o njegovem premoženju.(5) V zvezi s pritožbeno navedbo, da javnost iz razloga, ker je stanovanje dejansko posebno premoženje drugega tožnika in ne prve tožnice, ni imela upravičenega interesa do informacij v zvezi s tem stanovanjem, ter da je bilo zato protipravno poseženo v zasebnost drugega tožnika, pritožbeno sodišče še dodaja, da če bi sprejeli takšno razlogovanje, bi smeli novinarji poročati o premoženju oseb, ki opravljajo pomembne javne funkcije, le, če bi z gotovostjo vedeli, da je premoženje last te osebe, kar pa bi bilo v nasprotju s svobodo novinarskega izražanja.

12Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da protipravnost ravnanja kot element odškodninske odgovornosti v zvezi z nobenim izmed treh obravnavanih člankov ni podana. Ker morajo biti za utemeljenost tožbenega zahtevka predpostavke odškodninske odgovornosti podane kumulativno, se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do pritožbenih navedb, s katerimi tožnika izpodbijata zaključke sodišča prve stopnje glede škode.

13Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14V pritožbenem postopku tožnika nista uspela, zato krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Gre za članke z naslovi: „X“, „Ž“ in „K“.

(2) Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje sicer v 14. točki obrazložitve sodbe navedlo, da se obema tožnikoma očita nezakonita pridobitev stanovanja, vendar iz celotne obrazložitve sodbe (zlasti 16. točke sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sporni članek omenja drugega tožnika zgolj kot moža prve tožnice in opisuje njegovo nepremično premoženje, razvidno iz javno dostopnih podatkov, ter da o njem ni napisano ničesar žaljivega) izhaja pravilen zaključek, da ti očitki letijo le na prvo tožnico.

(3) Njemu se v članku ne očita storitve kaznivega dejanja oziroma se ga ne povezuje s kaznivim dejanjem.

(4) Uporabljeni izrazi se nanašajo tudi na druge osebe, omenjene v članku, in ne le na prvo tožnico.

(5) V članku „K“ drugi tožnik ni omenjen.