VSL sodba I Cp 1711/2012

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka pravdna stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je ta od tožencev zahteval nerazdelno plačilo 100.000,00 EUR in pravdne stroške, ter mu naložilo, da tožencem povrne 2.724,30 EUR pravdnih stroškov.

2Tožnik sodbo prvostopenjskega sodišča pravočasno izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče spregledalo, da je kot pravni temelj za odškodninsko odgovornost navajal določbo 177. člena OZ in od tožencev terja plačilo odškodnine zaradi njihovih neresničnih trditev, da je pri poslovanju kot direktor E. storil več nepravilnosti in nezakonitosti, kar so navedli v sklepu nadzornega sveta. Navaja, da je tožencem očital, da so sklep posredovali javnosti, pri čemer so mu očitali nezakonito in nepravilno delovanje, čeprav bi kot strokovnjaki morali vedeti, da so te trditve neresnične in neutemeljene, pa tudi sicer je predložil dokaze, ki to potrjujejo. Toženci bi se lahko razbremenili, če bi dokazali, da so glede na vse razpoložljive podatke in dokumente verjeli, da je vse očitane nepravilnosti in nezakonitosti dejansko storil. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Prav tako se toženci v postopku pred sodiščem prve stopnje niso opredelili do njegovih navedb, saj so le pavšalno navajali, da so glede tožnikovega poslovanja kot direktorja ugotovili določene nepravilnosti, ne da bi jih utemeljili, kot se od njih zahteva, pri čemer bi morali dokazati utemeljenost navedb, da bi se razbremenili svoje odgovornosti. Za vsako od 11. točk očitanih nepravilnosti in nezakonitosti, ki so jih navedli v sklepu nadzornega sveta, bi morali navesti, na podlagi katerih dejstev (mnenje, cenitev, poročilo itd.) so lahko utemeljeno sklepali, da predstavljajo nepravilnosti ali celo zakonitosti, česar niso storili. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe, v obeh primerih z ustrezno stroškovno posledico.

3Toženci so na vročeno pritožbo pravočasno odgovorili in kot bistveno navajajo, da so navedbe tožnika glede njegove pravne podlage nerazumljive, saj materialne škode niti ne vtožuje, sicer pa so se izčrpno opredelili tudi do nje in navedbe podkrepili z dokaznimi predlogi. Predlagajo, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, in priglašajo stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožnik sicer navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, vendar podrobnejša analiza pritožbe pokaže, da pritožbeni razlog nepravilnega/nepopolno ugotovljenega dejanskega stanje uveljavlja zgolj pavšalno, ne da bi pri tem konkretizirano izpostavil, s katerimi dejanskimi ugotovitvami se ne strinja in zakaj. Dodatno isto kršitev prvostopenjskemu sodišču očita kot posledico nepravilne uporabe materialnega prava, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve (glej 6. točko te obrazložitve). Dejstva, ki jih je po izvedenem dokaznem postopku, v katerega pravilnost se tožnik v pritožbi ne spušča, ugotovilo sodišče prve stopnje, so naslednja:

* tožnik je bil direktor, toženci pa člani nadzornega sveta E.-a (nesporno);

* E. je javno podjetje v izključni lasti Republike Slovenije (11. točka izpodbijane sodbe);

* toženci so kot člani nadzornega sveta od tožnika kot direktorja že pred spornim dogodkom večkrat zahtevali predložitev dokumentacije (19. točka izpodbijane sodbe);

* tožnik je imel možnost sodelovanja na sejah nadzornega sveta, imel je možnost odgovarjati na vprašanja in pojasnjevati stališča (19. točka izpodbijane sodbe);

* nadzorni svet je 18. 3. 2009 na svoji seji sprejel sklep št. 980, ki se nanaša na obravnavane in sprejete kršitve in nepravilnosti, ki jih je storilo poslovodstvo pri vodenju (18. točka izpodbijane sodbe);

* istega dne je nadzorni svet sprejel tudi sklep št. 981, s katerim je predlagal Vladi Republike Slovenije, naj tožnika odpokliče in razreši s položaja direktorja družbe (18. točka izpodbijane sodbe);

* poročilo, zajeto v sklepu št. 980, sodi v okvir funkcij nadzornega sveta (9. točka izpodbijane sodbe);

* nadzorni svet je bil o ugotovljenih kršitvah in nepravilnostih pri poslovanju dolžan poročati ustanovitelju (19. točka izpodbijane sodbe);

* toženci so glasovali za sklep št. 980 (20. točka izpodbijane sodbe);

* tožnik je bil kot direktor E-a brez razlogov razrešen s strani Vlade Republike Slovenije na podlagi takrat veljavnega statuta E. (11. točka izpodbijane sodbe).

6Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim zaključkom sodišča prve stopnje, da v ravnanju tožencev ni nič protipravnega, protipravnost pa je pogoj sine qua non sleherne odškodninske odgovornosti. Tožnik ne v postopku pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi ne pojasni, kaj v vsebini sklepov št. 980 in št. 981 je takega, kar bi bilo protipravno. Tega tožnik ni storil, čeprav so ga toženci ves čas postopka (v odgovoru na tožbo, pripravljalni vlogi in na naroku) na to opozarjali, pa tudi sodišče prve stopnje ga je v okviru materialnopravdnega vodstva izrecno pozvalo, naj pojasni, v čem vidi protipravno ravnanje tožencev. Tožnik se je na poziv sodišča odzval tako, da je navedel, da so odgovorni zato, ker so glasovali za tak sklep (o tem več v naslednji točki obrazložitve), kar pa seveda ne zadošča. Glasovanje za sklep niti konkretni sklep sam - vsebinsko, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ne pomeni negativne vrednostne ocene o tožnikovem delu. Navedbe, da gre za „nepravilnosti“ in „nezakonitosti“ glede na položaj tožnika (direktor javnega podjetja) ne predstavljajo nedopustnega izrazoslovja, zlasti še zato, ker je tožnik po položaju sodil v krog t. i. relativno javnih oseb. Ustavno sodišče je zapisalo, da človek, ki se odloči za javno funkcijo/nastopanje, vzbuja večji interes javnosti, zato mora to vzeti v zakup(1), teža te okoliščine pa je odvisna tudi od tega, za kakšno stopnjo javne funkcije gre. Večina primerov iz (ustavno) sodne prakse se sicer nanaša na tehtanje pravice posameznika in pravice javnosti do obveščenosti, pri čemer so kršitve v teh primerih večinoma storjene s tiskom, a tam zavzeta materialnopravna stališča veljajo še toliko bolj za to zadevo, ko naj bi poseg v osebnostne pravice predstavljalo (interno) glasovanje za sklep oziroma vsebina tega sklepa, pri prvem tožencu pa še posredovanje vsebine tega sklepa medijem. Slednjega tožnik ni dokazal, saj so toženci vsebino sklepa poslali le ustanovitelju, bistveno pa je, da v vsebini ni nič (objektivno) žaljivega in nasploh nič protipravnega. Ravnanje tožencev ne predstavlja le izpolnitve (zakonske in statutarne) dolžnosti poročanja ustanovitelju. Po prepričanju pritožbenega sodišča so imeli toženci pri poročanju, ker gre za javno podjetje v državni lasti, glede katerega je interes javnosti izrazito močan, kar se tiče poslovanja in ravnanja organov tega podjetja, tudi resen interes v smislu drugega odstavka 177. člena OZ. V prejšnji točki te obrazložitve povzeta dejstva zadoščajo za sklep, da tožnik svojega tožbenega zahtevka ne more uspešno uveljaviti na nobeni določbi OZ. Pritožbeno sodišče tožniku pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje glede na njegove trditve ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, to, da ni izrecno zapisalo, na podlagi katerih določb OZ tožbeni zahtevek ni utemeljen, pa ne predstavlja absolutno bistvene kršitve postopka. Neizpodbijane dejanske ugotovitve zadoščajo, da je pritožbeno sodišče možnost utemeljenosti tožbenega zahtevka na tej podlagi (177. člen OZ) pretehtalo sàmo. Ker so ugotovljena vsa odločilna dejstva, tožnikov tožbeni zahtevek pa tudi na tej podlagi ni utemeljen, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju.

7Pritožbeno sodišče ne glede na povedano pritrjuje tožencem, da je tožnik v tožbi najprej zahteval plačilo materialne in nematerialne škode, nato pa svoje trditve spremenil tako, da je izrecno uveljavljal celotni vtoževani znesek 100.000,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, kar pojmovno izključuje uporabo 177. člena OZ, ki se (kot izhaja iz naslova in besedila tega člena) nanaša le na povrnitev premoženjske škode.

8K materialnopravnim razlogom za zavrnitev tožbenega zahtevka pa pritožbeno sodišče dodaja še naslednje: član organa pravne osebe za razliko od delavca pravne osebe ne more osebno odgovarjati.(2) Ravnanje fizičnih oseb, ki so člani organa, je ravnanje pravne osebe, saj ta svojo voljo oblikuje v organih, katerih člani so fizične osebe. Ker ima pravna oseba svojo voljo, ki jo oblikuje prek svojih organov, je ne le poslovno, temveč tudi civilnopravno deliktno sposobna.(3) Če ima oškodovanec pri škodi, ki jo povzroči delavec pravne osebe, v primeru, da je ta ravnal namerno ali iz hude malomarnosti, možnost, da odškodnino terja tudi neposredno od njega, pa jezikovna primerjava 147. in 148. člena OZ pokaže, da v primeru, da gre za škodo, ki jo je povzročil član organa te pravne osebe, oškodovanec te možnosti nima. Za škodo, ki jo povzročijo člani organa pravne osebe (npr. član nadzornega sveta), vselej deliktno odgovarja pravna oseba(4), ima pa ta možnost, da v primeru, da je oškodovanec škodo od nje uspešno uveljavil, regresno pravico zoper člana organa, ki je ravnal namerno ali iz hude malomarnosti. Član organa pravne osebe lahko oškodovancu neposredno odgovarja le tedaj, ko dejanje ni v zvezi z opravljanjem njegove funkcije. Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje (tudi za za tožnika nesporno) izhaja, da so toženci dejanje povzročili v okviru izvrševanja svoje funkcije člana nadzornega sveta, je njihova neposredna deliktna odgovornost izključena.

9Na podlagi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo. Zavrnitev tožnikovih pritožbenih stroškov je posledica zavrnitve njegove pritožbe, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

-----------------------------------

(1) Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009.

(2) Jadek Pensa, D., Komentar OZ, 1. knjiga, str. 835 in naslednje.

(3) Ibidem.

(4) Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 10. 9. 2012, opr. št. II Ips 111/2009.