VSL sodba II Cp 2858/2013

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v V. točki izreka delno spremeni tako, da se prisojena odškodnina za stroške mesečne nege in oskrbe za čas od vključno junija 2009 do oktobra 2010 zniža za 300,00 EUR mesečno (skupaj za 5.100,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in se zato v prvih trinajstih alinejah znesek 1.406,72 EUR nadomesti z zneskom 1.106,72 EUR, v naslednjih štirih alinejah pa se znesek 1.403,30 EUR nadomesti z zneskom 1.103,30 EUR.

II. Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti pritožbene stroške v znesku 782,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno plačilo dalje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožnikovemu odškodninskemu zahtevku. Toženki je (po ustavitvi postopka zaradi delnega umika tožbe in dovolitvi spremembe tožbe) naložilo, da mora tožniku plačati 18.450,00 EUR in zakonske zamudne obresti v višini 5.017,81 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.11.2010 dalje. Za stroške nege in oskrbe je tožniku prisodilo po 1.406,72 EUR mesečno za čas od vključno junija 2009 do junija 2010, po 1.403,30 EUR za čas od vključno julija 2010 do junija 2011 in po 1.401,93 EUR mesečno za čas od vključno julija 2011 do decembra 2011, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. dne v mesecu. Poleg tega je naložilo toženki, da mora tožniku od 1.1.2012 dalje plačevati 122,59 EUR mesečne rente z obrestmi. Višji odškodninski zahtevek je zavrnilo, prav tako tožnikov zahtevek za plačilo odvetniških stroškov v višini 1.840,00 EUR z obrestmi. Nazadnje je sklenilo, da stranki krijeta sami svoje stroške postopka.

2Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki, ki se sklicujeta na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava, dolžnik pa tudi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe, toženka pa odločitev o plačilu mesečnih stroškov za nego in oskrbo tožnika. Obe pravdni stranki predlagata ustrezno spremembo sodbe, tožnik pa podrejeno tudi njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3Tožnik v pritožbi očita sodišču prve stopnje, da mu je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso prisodilo bistveno prenizko odškodnino. Ta ustreza znesku 68 povprečnih plač v državi, tožnik pa bi bil glede na težo in naravo svoje poškodbe upravičen do odškodnine v višini več kot 200 povprečnih plač. Ponovno našteva poškodbe, ki jih je utrpel in njihove posledice. Poudarja, da je bilo njegovo zdravljenje težko, zahtevno in zelo dolgotrajno, povezano s takšnimi bolečinami in nevšečnostmi, da jih je skoraj nemogoče v celoti opisati. Ker je bil pred nesrečo v glavnem zdrav, se ne strinja z oceno glede svoje preostale življenjske dobe. Če ne bi bilo nesreče, bi še danes lahko živel polno življenje, potoval, opravljal razna dela, se gibal, sam skrbel zase in za svojo družino. Po nesreči se njegovo življenje vrti v krogu postelje in invalidskega vozička. Tožnik je odvisen od tuje pomoči in popolnoma nesposoben za samostojno življenje. Oporeka ugotovljenemu znesku stroškov za nego in oskrbo, saj so ti v resnici višji, njegov zahtevek iz tega naslova pa je bil tudi pravočasen. Pri izračunu rente je sodišče zagrešilo očitno napako, saj prisojeni znesek ne pokriva niti stroškov potrebne strokovne obravnave tožnika. Sodišče bi moralo strošek oskrbe v domu zmanjšati za 25%, kar bi bilo še primerljivo s stroški oskrbe v domačem okolju. Odvetniški stroški za izplačilo nespornega zneska odškodnine so bili brez dvoma potrebni, saj tožnik drugače do odškodnine ne bi prišel. Sodišče je pravno pomembna dejstva ocenilo pristransko in v tožnikovo škodo, zato je prišlo tudi do zmotne uporabe materialnega prava. Poleg tega je opustilo materialno procesno vodstvo. Ugotovitve sodišča v izpodbijani sodbi so protispisne, njen izrek nasprotuje razlogom, ob tem razlogi o odločilnih dejstvih niso navedeni ali so si med seboj v nasprotju, zato sodbe ni mogoče preizkusiti.

4Toženka v svoji pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da so stroški nege in pomoči, ki so jo tožniku nudili družinski člani, znašali 1.122,02 EUR mesečno. Za triurno strokovno pomoč in nego na domu bi zadoščalo 570,06 EUR mesečno. Metodologija, ki jo je uporabila izvedenka, je povsem nesprejemljiva. Ceniki zavodov za nego in oskrbo starejših občanov ne morejo biti merilo za vrednotenje pomoči, ki jo nudijo družinski člani v primeru bolezni. Gre za ustanove, ki svoje cenike oblikujejo po tržnih kriterijih, njihove ocene pa so obremenjene s stroški dela, režijskimi stroški in dajatvami zaposlenih. Izvedenka ob zaslišanju ni znala razumljivo in sprejemljivo pojasniti posameznih postavk. Za toženko so sporne postavke za dieto, spremstvo tožnika v času, ko ni bil pokreten, ter pedikuro in frizerske storitve, saj bi te tožnik uporabljal tudi v primeru, če bi bil zdrav. Sicer pa tožnik ni nikoli zatrjeval, da bi družinski člani izvajali storitve po cenah, ko so navedene v izvedenskem mnenju, ki zato ne more nadomestiti neobstoječe trditvene podlage. Običajna pomoč med družinskimi člani se ne vrednoti kot tržna storitev. Gotovo je tožnikovo stanje zahtevalo veliko truda njegove žene in hčere, kar pa je v skladu s sodno prakso treba ovrednotiti na običajni način, torej v višini 3,00 do 5,00 EUR za uro efektivnega dela. Toženka zato meni, da bi moralo sodišče tožbeni zahtevek iz tega naslova v celoti zavrniti. Posebej poudarja, da sodišče pri odmeri višine mesečnih stroškov za nego in oskrbo v obdobju od 1.6.2009 do 31.10.2010 ni upoštevalo dejstva, da je toženka tožniku iz tega naslova že plačala 5.100,00 EUR oziroma po 300,00 EUR za obdobje sedemnajstih mesecev, kar bi sodišče moralo v vsakem primeru odšteti.

5Tožnikova pritožba ni utemeljena, toženkina pritožba pa je delno utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je pravilno in celovito ugotovilo dejansko stanje, svojo sodbo pa je oprlo na ustrezno izbrano materialnopravno podlago. Nobene pomembne okoliščine, ki bi lahko vplivala na drugačno odločitev o tožnikovi pravici do odškodnine, ni spregledalo. Zbrane dokaze je vestno, skrbno in razumno ocenilo. Svoje dejanske in pravne zaključke pa je v izpodbijani sodbi utemeljilo z izčrpnimi, jasnimi in prepričljivimi razlogi, ki jih ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

7Tožnik s posplošenim pritožbenim očitkom o domnevno pristranski dokazni oceni in opustitvi materialnega procesnega vodstva ne more uspeti. V obrazložitvi sodbe ni nikakršnega notranjega protislovja, sodba pa tudi nima nobene pomanjkljivosti, ki bi lahko onemogočila njen pritožbeni preizkus. Absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), na katero meri tožnikova pritožba, torej ni podana. V postopku na prvi stopnji pa ni bilo niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

8Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo so bile upoštevane vse zatrjevane dejanske okoliščine primera, ki so jih potrdili tudi izvedenci medicinske stroke. Ponovno naštevanje tožnikovih poškodb in njihovih posledic v pritožbi je zato odveč. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo stopnjo in trajanje prestanih in bodočih tožnikovih telesnih in duševnih bolečin ter strahu. Ustrezno je ovrednotilo tudi vrsto, naravo in težo tožnikovih poškodb, zahtevnost in dolgotrajnost njegovega zdravljenja, s tem povezane zaplete in številne hude nevšečnosti, obseg tožnikove funkcionalne prizadetosti in tožnikovo starost ob poškodbi. Pri tem se ni moglo izogniti oceni pričakovane tožnikove življenjske dobe in njenemu vplivu na višino odškodnine. Tožnik je bil v času nezgode že upokojenec, star 71 let. Nobenega dvoma ni, da so ga posledice poškodbe izjemno prizadele, sploh ker je bil pred nezgodo še dokaj zdrav in precej vitalen. Jasno pa je, da bi mlajši oškodovanec v enakem primeru trpel bistveno daljše, če že ne tudi hujše duševne bolečine zaradi zmanjšanja svoje življenjske aktivnosti kot tožnik. Po presoji pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina v skupni višini 70.850,00 EUR (od tega 18.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 2.600,00 EUR za strah, 4.250,00 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti in 46.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) ni prenizka, ampak ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine. Sodišče prve stopnje je pri njeni odmeri upoštevalo predpisane kriterije iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter pravilno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti. Pritožbeni očitek, da sodišča v podobnih primerih prisojajo oškodovancem bistveno višje odškodnine, ni utemeljen. Judikata, na katera se sklicujeta tožnik (VS 002480 in VS 001941), namreč za primerjavo nista uporabna. V obeh primerih sta bila oškodovanca ob nezgodi bistveno mlajša od tožnika, posledice njunih poškodb pa hujše od tožnikovih.

9Po presoji pritožbenega sodišča prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo (upoštevaje toženkino delno plačilo in njegovo valorizacijo) predstavlja pravično zadoščenje za tožnikovo trpljenje, s tem pa bo dosežen tudi namen odškodnine, zato ni razlogov za njeno spremembo oziroma zvišanje.

10Pravilna in zakonita je tudi odločitev o tožnikovi premoženjski škodi. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo zahtevek za povrnitev tistih stroškov za tožnikovo nego in oskrbo, ki so nastali pred junijem 2009. Tožnik je namreč tožbo v tem delu umaknil, ponovno pa je zahteval plačilo šele decembra 2012, zato zastaranje kljub tožbi ni bilo pretrgano (prvi odstavek 366. člena OZ). Dejstvo, da se tožnik še vedno zdravi zaradi posledic poškodbe, pa na zastaranje tega zahtevka nima nobenega vpliva.

11Sodišče prve stopnje je ob pomoči izvedenke in po prostem preudarku pravilno ocenilo tudi višino tožnikove škode iz naslova stroškov za njegovo nego in oskrbo. Tožnik izpodbija odločitev o tem zahtevku le za obdobje od januarja 2012 dalje, ko se je preselil v Dom starejših občanov, medtem ko toženka nasprotuje prisojeni odškodnini za čas od vključno junija 2009 do decembra 2011. Obe pravdni stranki pa v pritožbi predvsem ponavljata svoje trditve in ugovore, ki jih je prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje. Nobenega dvoma ni, da je oskrba nepokretnega bolnika na lastnem domu dražja in kvalitetnejša od oskrbe v domu starejših občanov, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba. Znesek 1.692,08 EUR mesečno glede na obseg tožnikovih potreb, zahtevnost njegove nege in splošno znana cenovna razmerja, ni niti najmanj pretiran. Toženkina teza, da bi za tožnikovo nego zadoščale tri ure dnevno, je očitno nerealna. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, da tak bolnik potrebuje 24-urno nego in nadzor. Neutemeljeni so tudi toženkini pomisleki glede cene tovrstnih storitev. Sodišče je izvedensko mnenje in cenike zavodov za nego in oskrbo starejših občanov uporabilo zgolj kot izhodišče za svojo presojo. Res so cene institucionalnih storitev obremenjene z dodatnimi stroški in dajatvami, vendar je na drugi strani domača oskrba kvalitetnejša. Dieta takšnega bolnika je specifična in ne zadošča zgolj opustitev uporabe začimb, kot meni pritožba. Tudi pedikura in urejanje pričeske je za takšnega invalida, kot je tožnik, bistveno zahtevnejša kot pri zdravih in gibalno neoviranih ljudeh, zato je ustrezno višja tudi cena takšne storitve. Končno toženka neupravičeno odreka tožniku povračilo za stroške, ki se nanašajo na njegovo spremstvo. Pravico do socialnih stikov in druženja imajo tudi nepokretni oškodovanci, vsaj v takšnem obsegu, kot je to primerno za njihovo hitrejše zdravljenje in rehabilitacijo. Končno ni sprejemljivo niti toženkino zavzemanje za plačilo tuje pomoči v običajni višini treh do petih evrov na uro. Tožnik v spornem obdobju pač ni bil običajen bolnik. Nasprotno, njegova nega in oskrba je v tem času zahtevala izjemne napore njegovih domačih, ki so mu nudili svojo pomoč.

12Utemeljen pa je toženkin pritožbeni ugovor, da bi sodišče pri presoji odškodnine iz tega naslova za čas od vključno junija 2009 do oktobra 2010 moralo upoštevati njeno nakazilo v višini 5.100,00 EUR. Toženka je namreč tožniku za obdobje navedenih 17 mesecev novembra 2010 že plačala po 300,00 EUR mesečno, kar med pravdnima strankama ni sporno. Od prej navedenega mesečnega zneska stroškov za tožnikovo nego in oskrbo je treba poleg dodatka za pomoč in postrežbo, ki ga je tožnik prejemal od ZPIZ, odšteti tudi navedeno toženkino nakazilo, saj je v tem obsegu tožnikova terjatev zaradi delne izpolnitve že prenehala. Sodišče druge stopnje je zato toženkini pritožbi delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo ustrezno spremenilo tako, da je prisojene zneske za čas do vključno oktobra 2010 znižalo za 300,00 EUR mesečno. V preostalem toženkina pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče zavrnilo.

13Neutemeljena pa je tudi tožnikova pritožba glede prisojene rente za čas od vključno januarja 2012 dalje. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi sprejemljivo pojasnilo, zakaj je pri odmeri višine rente izhajalo iz polovične cene domske oskrbe. Ker tožnik v postopku na prvi stopnji ni obrazloženo nasprotoval toženkinemu ugovoru, da bi tudi doma vsaj toliko namenil za stroške gospodinjstva in prehrane, se zdaj v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da naj se strošek oskrbe v domu zniža le za četrtino. Sicer pa sodišče prve stopnje pri izračunu rente ni zagrešilo nobene računske napake, tudi ne takšne, kot jo poskuša prikazati tožnik v pritožbi. Izpodbijana odločitev glede rente je tako pravilna in zakonita.

14Končno tožnik neupravičeno nasprotuje zavrnitvi zahtevka za odvetniške stroške, ki so mu nastali v zvezi z uveljavljanjem odškodnine pred pravdo. Gotovo so bili ti stroški potrebni, da je tožnik dosegel izplačilo nespornega dela odškodnine, vendar so ti izdatki del pravdnih stroškov (prvi odstavek 151. člena ZPP) in ne škoda, kot mu je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

15Pritožbeni preizkus je tako pokazal, da je tožnikova pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo, izpodbijano sodbo pa je v nespremenjenem delu potrdilo.

16Uspeh pravdnih strank v postopku kljub delni spremembi prve sodbe ostaja približno enak. Sodišče druge stopnje zato ni posegalo v stroškovno odločitev, ki jo vsebuje izpodbijana sodba. Tožnik, ki je s pritožbo propadel, mora kriti sam tudi svoje pritožbene stroške. Poleg tega mora toženki povrniti sorazmeren del njenih stroškov za pritožbo (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s drugim odstavkom 154. člena istega zakona). Sodišče jih je odmerilo na podlagi Odvetniške tarife in Zakona o sodnih taksah s taksno tarifo, upoštevaje znesek 5.100,00 EUR, za kolikor je toženki uspelo znižati prisojeno odškodnino. Toženkini pritožbeni stroški znašajo skupaj 782,40 EUR, obsegajo pa sodbo takso (432,00 EUR) in nagrado (350,40 EUR) za pritožbeni postopek. Če bo tožnik s plačilom stroškov zamujal, bo po poteku izpolnitvenega roka toženki dolgoval še zamudne obresti.