VSK Sodba I Cp 895/2015

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 1.278,43 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje.

1Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijano sodbo odločilo: - da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati prvo tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) znesek v višini 13.225,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2013 dalje do plačila in drugo tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnica) znesek v višini 13.225,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.12.2013 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo (I. točka izreka); - višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in - o stroških postopka odločilo, da je tožena stranka dolžna tožečima strankam povrniti pravdne stroške v višini 2.4012,15 EUR v roku 15 dni, po preteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti plačila. Navedena zneska je sodišče tožnikoma prisodilo na podlagi 180. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ker je njuna mati umrla zaradi posledic poklicnega mezotelioma, perikarda in peritoneja, do katerega je prišlo zaradi izpostavljenosti azbestu, ko je delala pri toženki.

2Zoper I. in III. točko navedene sodbe se pritožuje toženka po pooblaščencu, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da se v izpodbijanem delu sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožnikoma naloži plačilo pravdnih stroškov, podrejeno predlaga, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo sojenje. Meni, da je odškodnina absolutno previsoka. V postopku ni bilo z ničemer izkazano, da bi bile duševne bolečine, kot posledica izgube bližnjega, kaj hujše od običajne žalosti in duševnih bolečin, ki so pričakovane in običajne ob izgubi bližnje osebe, kar ne dovoljuje odmere tako visoke odškodnine. Izpostavlja, da se pri odmeri odškodnin upošteva morebitna prikrajšanja na negmotnem področju, ki nastanejo šele s smrtjo in po smrti bližnjega, kjer pa spet ni bilo ugotovljeno, da bi smrt pokojne pustila dlje časa kakšne hujše in daljše intenzivne duševne bolečine. Tožnikoma je bilo zaradi smrti pokojne nedvomno hudo, vendar velja izpostaviti, da sta bila tožnika v času smrti matere stara 51 in 53 let, da gre za odrasli osebi, ki sta si že dolgo pred tem ustvarili svoji družini in sta se že več kot pred 30 leti odselila od tožnice. To, da sta tožnika nekaj mesecev pred smrtjo nudila pokojni nego, pomoč in oskrbo, in da jima je bilo ob pogledu na bolezen pokojne težko pri srcu, kar izpostavlja sodišče, pa ne vpliva na odmero odškodnine, saj se ne tiče obdobja po smrti. Treba je upoštevati, da je bila pokojna ob smrti v 76. letu starosti, kar pomeni, da je dosegla pričakovano povprečno življenjsko starost, v kateri se smrt starša pričakuje. Ni šlo za kakšen nepričakovan dogodek. Da tožnika še danes obiskujeta grob pokojne, pa je tudi nekaj povsem običajnega in ne pomeni, da naj bi še danes trpela kakšne duševne bolečine. Sodišče je pri odmeri odškodnine tudi zmotno upoštevalo, da naj bi bila tožnika azbestna bolnika, kar naj bi še povečalo njuno podoživljanje in intenzivnost bolečine. V svojih vlogah nista zatrjevala in izkazala, da naj bi zaradi tega imela kakšne večje in daljše bolečine. Tega tudi nihče ni ugotovil, sodišče pa zato nima ustreznih znanj. V tem delu je prišlo do kršitve razpravnega načela in gre tudi za bistveno kršitev določb postopka. Sicer pa to tudi ne bi moglo biti upoštevno, saj na odmero odškodnine ne more vplivati morebitno njuno zdravstveno stanje in morebitne bolečine zaradi njune morebitne bolezni. Sodišče prve stopnje je zmotno pripisalo težo okoliščini, da naj bi tožnikoma za mezoteliomom umrl stric, saj v postopku nihče ni zatrjeval in izkazal, da naj bi tožnika imela kakorkoli opraviti s smrtjo njunega strica. Poudarja še, da tožnika zaradi smrti pokojne nista zatrjevala, da bi potrebovala kakšno psihiatrično obravnavo, da sta jemala kakšne tablete za lajšanje duševnih bolečin in da zaradi tega ne bi mogla opravljati vsakodnevnih nalog. Prav tako prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse v podobnih primerih. Tako je bilo otrokoma zaradi smrti očeta priznana odškodnina v višini 4.381,57 EUR (II Ips 142/2009 z dne 2.2.2013). V obravnavani zadevi pa sta bila tožnika v času smrti odrasli osebi, ki nista imela nikakršnih težav in posledic, razen običajnih duševnih bolečin. Tožnikoma bi glede na navedeno pripadala največ polovica tega, kar jima je prisodilo sodišče, pa še to pod pogojem, da bi se pri njiju pojavile in razvile kakšne večje zdravstvene težave. V zvezi z materialno škodo pa navaja, da so le pogrebni stroški izkazani z računom, vsi ostali stroški pa niso z ničemer izkazani. Sodišče ne more "čez palec" domnevati in sklepati, kakšni naj bi bili običajni in verjetni stroški. Tudi sodišče samo navaja, da tožnika na zaslišanju nista niti z gotovostjo vedela, koliko naj bi plačala. V kolikor bi res nastal kakšen strošek, bi tožnika za zaslišanje predlagala izvajalce storitev (natakarja, trobentača), kar pa nista storila. Glede na to, da je toženka že v odgovoru na tožbo prerekala te trditve in zneske, bi sodišče moralo v celoti zavrniti zneske iz naslova pevcev, trobentača in pogostitve. Vse to velja tudi za domnevne potne stroške in število voženj, saj tudi te niso podprte z nikakršno dokumentacijo. Izkazano tudi ni, kateri od tožnikov naj bi te stroške sploh plačal. O tem je izpovedoval le tožnik, da bi prišlo do kakšne cesije, ni bilo zatrjevano.

3Tožnika sta podala odgovor na pritožbo, v katerem konkretizirano izpodbijata pritožbene navedbe in predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglašata stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo: - da je mati tožnikov umrla v starosti 75 let, in sicer je bil vzrok njeni smrti razširjeni mezoteliom porebernice, perikardu in perioteneju, ki ga je povzročil azbestni prah, ki mu je bila izpostavljena na delovnem mestu pri toženki; - da sta bila tožnika v času smrti matere odrasli in samostojni osebi, stara 51 oz. 53 let; - da sta tožnika v času hude bolezni za mater skrbela najprej sama in to 24 ur na dan, kasneje pa sta jo hodila v dom v obiskovat in hranit; - da sta tožnika mater vozila na vse potrebne preglede; - da so bili zelo povezana družina.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prisojena odškodnina za nematerialno škodo, upoštevaje zgoraj ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba ne prereka in sodno prakso v podobnih primerih, odmerjena pravilno, v smislu prvega odstavka 180. člena OZ. Pri tem ne gre spregledati, da daje zakon pravico do odškodnine vsem otrokom, ne glede na njihovo starost. Zato so brezpredmetne pritožbene navedbe, ki izpostavljajo starost tožnikov in njune matere v času njene smrti. Pri odmeri pravične odškodnine sta bili upoštevani tudi obe načeli, tako načelo individualizacije odškodnine kot načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prisojena odškodnina (slabih 12 povprečnih plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji¹, v nadaljevanju: plač) je namreč ustrezno umešča med zneske odškodnin, ki so bili v sodni praksi prisojeni v vrednostno primerljivih primerih (ko so bili otroci pokojnih že osamosvojeni in so živeli ločeno od staršev; primerjaj odločbe: VS RS II Ips 11/2007 - 13 plač, II Ips 549/2008 - 14,3 plač, II Ips 1160/2008 - 14,8 plač in VSK I Cp 414/2015 - 13 plač) in torej ne drži pritožbena navedba, da prisojena odškodnina odstopa od sodne prakse v podobnih primerih. Zato pritožba s svojimi pritožbenimi navedbami ne more omajati izpodbijane odločitve. Tega ne uspe niti z izpostavljanjem odločbe VS RS II Ips 142/2009, v kateri je bila hčerki umrlega, ki je bila osnovnošolka, res priznana odškodnina v višini približno 8 plač, vendar pri tem v celoti spregleda ostale odločbe, v katerih so bile prisojene precej višje odškodnine otrokom, ki so še živeli s straši in bili od njih odvisni (II Ips 880/2009 - 16,8 plač, II Ips 399/2006 in II Ips 1022/2007 - 20 plač). Navedene odločitve ne uspe izpodbiti niti z izpostavljanjem, da tožnika nista zatrjevala, da trpita hujše bolečine tudi zaradi tega, ker sta sama azbestna bolnika, kar je sodišče upoštevalo pri odločitvi. Upoštevaje zgoraj ugotovljeno relevantno dejansko stanje, je namreč prisojena odškodnina primerna, kar potrjujejo tudi odškodnine prisojene v podobnih primerih². Glede na navedeno ostale pritožbene navedbe ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi, zato ne terjajo odgovora pritožbenega sodišča.

7Sodišče je tožnikoma prisodilo tudi odškodnino za stroške povezane s pogrebom njune mame, in sicer v višini 2.168,35 EUR (v kar so všteti pogrebni stroški v višini 1.638,35 EUR, stroški pevcev v višini 100,00 EUR in stroški trobentača v višini 80,00 EUR ter stroški pogostitve v višini 350,00 EUR (za 30 do 35 ljudi)), pa tudi stroške povezane z zdravljenjem v višini 282,68 EUR oz. vsakemu 1.225,51 EUR, o kateri sta izpovedala tožnika.

8Pritožba ne prereka, da sta tožnika za pogreb najela tako pevce, kot trobentača in pogrebce tudi pogostila, prav tako ne zatrjuje, da gre za stroške, ki niso krajevno običajni. Da gre za krajevno običajne stroške nima pomislekov niti pritožbeno sodišče. Pritožba torej v tem delu ne more omajati prepričljivih razlogov sodišča, podanih v 15. točki obrazložitve.

9Stroške prevozov sta tožnika v svoji vlogi z dne 3.5.2015 natančno specificirala tako datumsko kot krajevno (listovna št. 36) in zaslišana te navedbe potrdila - mamo sta skupaj vozila, saj je mama pri prevozih potrebovala pomoč, stroške sta imela oba. Glede na navedeno je odločitev pravilna in je pritožba ne more omajati.

10Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem ugodilnem delu in stroškovni odločbi potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11Ker je tožeča stranka podala odgovor na pritožbo, ji je tožena stranka dolžna povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 1.278,43 EUR in predstavljajo nagrado za postopek s pravnimi sredstvi, zastopanje več strank, materialne stroške in 22% DDV.

¹ Ta je bila na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje dne 6.10.2015 1.004,34 EUR (Uradni list RS št. 107/2015).
² Je najnižja od vseh navedenih primerov.