VSL Sodba II Cp 125/2018

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

II. Tožnica je dolžna toženki plačati stroške postopka, vključno s pritožbenimi, v znesku 1043 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku roka dalje do prenehanja obveznosti.

1Tožnica je tožbeni zahtevek zoper toženko vložila zaradi škodnega dogodka, za katerega naj bi bila odgovorna njena zavarovanka A. Ta je organizirala polete z jadralnim padalom v tandemu, pri čemer se je navedene aktivnosti kritičnega dne (27. 7. 2013) udeležila tudi tožnica. Do nesreče je prišlo med pristajalnim manevrom, ker se je zaradi nenadnega sunka vetra (ta je bil posledica termike) zaprlo krilo padala, kar je botrovalo k temu, da je tožnica skupaj s pilotom z nenadzorovano hitrostjo trčila ob tla. Tožničina škoda je katastrofalna; v posledici škodnega dogodka je paraplegik.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 45.000,00 EUR, skupaj z zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2014 dalje do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe. Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v višini 4.579,58 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do prenehanja obveznosti.

3Pritožbo zoper izpodbijano sodbo vlaga toženka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), predlaga njeno spremembo oz. razveljavitev ter opredeljuje svoje pritožbene stroške. Navaja, da ugotovitev sodišča, da je tožnica upravičena do odškodnine zaradi objektivne odgovornosti zavarovanke, temelji na napačni uporabi materialnega prava. Sodišče je napačno zaključilo, da prostovoljnost udeležbe pri adrenalinski športni aktivnosti ni pomembna za presojo odgovornosti organizatorja. Dejstvo, da se je tožnica odločila za polet prostovoljno, je namreč relevantno, kar potrjuje tudi sodna praksa, zlasti sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 222/200, II Ips 143/2013 in II Ips 691/1996, o čemer se sodišče ni izreklo in s katero je izpodbijana sodba v nasprotju. Po prepričanju pritožnice je pri presoji odškodninske odgovornosti organizatorja športne aktivnosti pomembno razlikovanje med aktivnostjo, pri kateri je udeležba obvezna, in aktivnostjo, ki se je oškodovanec udeleži prostovoljno, to je iz lastnega interesa. Vsak šport nosi v sebi določene rizike, na katere mora računati vsakdo, ki se v ta šport poda. V konkretnem primeru se je uresničil tipičen rizik poleta v tandemu, kjer so udeleženci te aktivnosti prepuščeni zračnim tokovom. Rizik torej obstaja in ga nosi vsakdo, ki se v določeno aktivnost spusti. Da organizator ni v položaju obratovalca v smislu 150. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), izrecno izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 222/2005. Pritožnica očita, da se je sodišče napačno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 117/2000, saj ta ni primerljiva s predmetno zadevo; šlo je za poškodbo vojaka na obveznem služenju vojaškega roka, ki ga je poškodoval poveljnik. Pritožba sodišču očita, da zaradi napačne materialnopravne presoje spora ni izrecno odgovorilo na edino bistveno vprašanje, ali je bil organizator poleta v tandemu oz. pilot dovolj skrben. Iz sodbe izhaja, da je odgovor na to vprašanje pozitiven.

4Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev ter opredelila svoje pritožbene stroške. Navaja, da prostovoljnost udeležbe pri letenju s padalom v tandemu ni relevantna za presojo odgovornosti toženke, saj ni zakonski znak odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti, prostovoljna vključitev v dejavnost pa tudi ni zakonski razlog za razbremenitev odgovornosti izvajalca nevarne dejavnosti. Ni mogoče zastopati stališča, da bi tožnica privolila v škodljivo posledico s tem, ko se je odločila za nevarno aktivnost. Seveda ima udejstvovanje v vsakem športu številne rizike, vendar je zakon za tiste dejavnosti, ki so že po svoji naravi posebej nevarne, določil, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te dejavnosti in se tisti, ki se z njo ukvarja, lahko odgovornosti reši le ob dokazanem ekskulpacijskem razlogu iz 153. čl. OZ, ki pa ga tožena stranka niti ne zatrjuje. Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 117/2000, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je po mnenju tožnice v konkretni zadevi relevantna, saj je v navedeni zadevi Vrhovno sodišče RS presojalo, ali so podani elementi objektivne odgovornosti ter opredelilo pravni standard nevarne dejavnosti. Enako je za konkretni primer uporabna tudi sodba Vrhovnega sodišče RS II Ips 743/2009, kjer je jasno navedeno, da je padalstvo nevarna dejavnost. V nasprotju s pritožbenimi navedbami pa za konkreten primer ni relevantna sodba Vrhovnega sodišča II Ips 143/2013, saj med navedenima primeroma ni primerljivosti. Toženka po mnenju tožnice prav tako napačno povzema zaključke, ki jih je Vrhovno sodišče podalo v odločbi II Ips 222/2005, saj iz nje jasno izhaja, da padalski šport predstavlja nevarno dejavnost. Kljub temu pa je dejansko stanje v citirani sodbi Vrhovnega sodišča bistveno drugačno od konkretnega primera, zaradi česar uporaba pravil o krivdni odgovornosti v predmetnem postopku ne more priti v poštev. V navedenem primeru je bila namreč oškodovanka včlanjena v društvo in je polete izvajala v lastni organizaciji, prav tako pa je bil v tem primeru edini razlog škodnemu dogodku izguba zavesti oškodovanke na višini, odločilni za manevriranje pred doskokom, torej višja sila, ki izključi objektivno odgovornost. V današnji zadevi pa je do škode prišlo na podlagi predvidljivega rizika, pri čemer je organizator te dejavnosti proti plačilu prevzel vodenje poteka tega poleta.

5Pritožba je utemeljena.

6Sodišče prve stopnje je v zadostni meri razjasnilo sporna dejstva, vendar je napačno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tudi ni odgovorilo na vse relevantne navedbe pravdnih strank, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka (8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Oboje je pritožbeno sodišče lahko saniralo na seji senata.

7Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, ker je ocenilo, da je letenje z jadralnim padalom nevarna dejavnost v smislu 149. čl. OZ, zaradi česar je tudi podana objektivna odgovornost zavarovanke toženke kot obratovalca te dejavnosti. Oprostitvenih razlogov iz 153. čl. OZ namreč sodišče ni ugotovilo.

8Pravilno je sicer stališče sodišča prve stopnje, da je jadralno padalstvo nevarna dejavnost v smislu 149. čl. OZ. Gre namreč za šport, ki se odvija na veliki višini, v naravnem okolju, brez uporabe motorjev, padalec je odvisen od sebe, opreme in naravnih dejavnikov. Ker teh kljub vsej skrbnosti človek ne more vedno obvladovati oz. nadzorovati, je jadralno padalstvo brez dvoma šport, ki pomeni povečano nevarnost za življenje in zdravje tistega, ki se z njim ukvarja.¹

9Vendar je sodišče prve stopnje popolnoma zanemarilo enega izmed glavnih ugovorov toženke, ko ta opozarja, da je treba razlikovati med primeri, ko je udeležba pri športni aktivnosti oz. njeno izvajanje obvezna (tipičen primer je športno urjenje policistov in vojakov), in primeri, ko se posameznik za udejstvovanje pri športu odloči sam, prostovoljno, zaradi rekreacije oz. zabave.

10Za mnoge ljudi je šport privlačen, a je lahko tudi nevaren. Nevarnost nastanka škode je pri ukvarjanju s športom relativno velika, odvisno od športne panoge. Pri jadralnem padalstvu je ta nevarnost pravzaprav ekstremna, in to vsakemu že na prvi pogled (kot navaja toženka in kar za tožnico ni bilo sporno, tega ni prerekala²), saj je grozeča škoda zaradi skoka z velike višine katastrofalna. Padalstvo se zato uvršča med tipične ekstremne, imenovane tudi adrenalinske športe. Gre za športe, ki vključujejo veliko hitrost, višino, akrobacijo ali kakšno drugo nevarnost, ukvarjanje z njimi pa ravno zaradi svoje nevarnosti ustvarja velike količine adrenalina v krvi, kar ga za mnoge dela privlačnega.³ Nedvomno nevarnost v jadralnem padalstvu predstavlja tudi ne povsem predvidljivo in obvladljivo delovanje termike, kar lahko povzroči nesreče, kot v tem primeru. Z ustreznim znanjem in varnostnimi ukrepi se to nevarnost zmanjša na minimum, ne da pa se je popolnoma odpraviti.

11Udeleženci vseh športnih aktivnosti, ki se jih udeležijo prostovoljno – ob predpostavki, da se aktivnost odvija v okviru sprejetih pravil tega športa – privolijo v rizike, iz katerih preti nastanek škode, ki jim utegne nastati ob izvajanju izbrane športne aktivnosti.⁴

12Toženka ima prav, da je prostovoljnost pri izvajanju športne aktivnosti ključna.⁵ S prostovoljno udeležbo v športni aktivnosti se domneva, da je udeleženec sprejel tipične rizike tega športa, ki bi vsakemu povprečno izkušenemu človeku morali biti znani.⁶ Odškodninsko odgovornost za škodne dogodke, nastale med športnimi aktivnostmi, je treba zato praviloma presojati po pravilih krivdne odgovornosti,⁷ (če udeležencev ne povezuje razmerje odvisnosti), in v konkretnem primeru po pravilih poslovne, pogodbene odgovornosti: tožničina (prosta) volja je namreč bila, da v tandemu poleti s pilotom toženkine zavarovanke, pri čemer ji je nastala škoda.

13Sploh ni sporno, da se je tožnica za skok z jadralnim padalom v tandemu odločila sama, prostovoljno. S tem je, kakor pri vseh drugih športih, ki so nevarni, sprejela rizike, ki iz te nevarnosti izhajajo. Organizator, ki je tožnici (zgolj) omogočil polet - nevarno dejavnost, v razmerju do nje ni tisti, ki se z njo ukvarja, pač pa je to postala tožnica sama. Tožnici organizator odgovarja lahko („le“) zaradi kršitve pogodbe o izvedbi poleta v tandemu, tj. če se ne bi uspel razbremeniti svoje pogodbene odškodninske odgovornosti.

14Pritožnica se pravilno sklicuje na zadevo II Ips 222/2005, kjer je Vrhovno sodišče ravno v primeru padca padalke zavzelo stališče, da društvo ne more biti v vsakem slučaju odgovorno za rizike, ki so povezani s padalstvom kot nevarnim športom, pri tem pa izpostavilo njeno prostovoljno vključitev v društvo, posledično zavedanje rizikov in nevarnosti ter pristanek nanje. Navedene okoliščine so bile ugotovljene tudi v konkretnem primeru, saj se je – kot že rečeno – tožnica v predmetno športno aktivnost podala prostovoljno.

15Tožnica ima sicer prav, ko v odgovoru na pritožbo opozarja na razlike med današnjim primerom in primerom II Ips 222/2005. Predvsem se zdi pomembna razlika, da tožnica vendarle ni skočila sama, pač pa v tandemu, medtem ko se je v primeru II Ips 222/2005 poškodovala padalka, ki je skočila sama. Vendar pritožbeno sodišče kljub temu meni, da ta razlikovalni moment ne ustvarja podlage za različno vrednotenje prostovoljnosti pri izvajanju ekstremnega športa. Agencija, ki ponuja izvedbo skoka v tandemu, s tem, ko je v ponudbi tudi ustrezno usposobljen pilot, rizik tega nevarnega športa zmanjša na minimum⁸ in večini ljudi, ki sami niso vešči upravljanja s padalom, ta šport sploh omogoči. To pa ne pomeni, da udeleženec ne prevzame rizika športa. Skok v tandemu je v tem pogledu bližje alpinistični navezi ali pa soteskanju. Pri obojem je rizik (nezakrivljene škode) na vseh udeležencih.⁹

16Opisana situacija se razlikuje od udejstvovanj v športnih aktivnostih, pri katerih je udeležba obvezna. Ravno ta razločevalni element je botroval drugačni odločitvi Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 743/2009 z dne 21. 2. 2013, ko je tudi šlo za nesrečo v primeru letenja z jadralnim padalom. V navedenem primeru je namreč sodišče objektivno odgovornost tožene stranke utemeljilo na okoliščini, da se je oškodovanec (vojak Slovenske vojske) poškodoval v okviru opravljanja svojih delovnih obveznosti. Poudarilo je, da športno društvo in delovna organizacija nista v enakem položaju, zaradi česar je bila zadeva drugačna od zadeve II Ips 222/2005. Za odnos delavca in delodajalca je namreč med drugim značilna tudi odvisnost prvega, ki le v izjemnih okoliščinah lahko odkloni opravljanje svoje delovne sposobnosti, s čimer je prostovoljnost udeležbe izključena.

17Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi oprlo na omenjeno sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 743/2009 z dne 21. 2. 2013, in sicer tako glede opredelitve padalstva kot nevarne dejavnosti, kot posledične ugotovitve objektivne odgovornosti izvajalca nevarne dejavnosti. Pri tem pa je spregledalo že izpostavljen vidik neprostovoljnosti udeležbe, od katerega je – tudi po praksi Vrhovnega sodišča – odvisen obstoj objektivne odgovornosti delodajalca kot nosilca nevarne dejavnosti. In to ne glede na (ne)podane oprostilne razloge iz 153. čl. OZ. Pravilna uporaba materialnega prava zato vodi do zaključka, da zavarovanka toženke (tj. organizatorka skokov s padalom) tožnici ni objektivno odgovorna za utrpelo škodo.

18Zaključek, da toženkina zavarovanka tožnici ne odgovarja objektivno, terja v okviru tožničinih očitkov presojo morebitne krivdne odgovornosti. Sodišče prve stopnje se do trditev strank v zvezi s krivdno odgovornostjo ni opredelilo izrecno, saj je tožbenemu zahtevku ugodilo že na podlagi meril objektivne odgovornosti. Vendar pa je imelo pritožbeno sodišče na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja na razpolago dovolj podatkov, da je lahko brez razveljavitve izpodbijane sodbe oz. tudi brez dopolnjevanja dokaznega postopka na pritožbeni obravnavi odločilo o krivdni odgovornosti toženkine zavarovanke.

19Pritožbeno sodišče je krivdno odgovornost presojalo po merilih pogodbene odškodninske odgovornosti. Podlago zatrjevane odškodninske obveznosti je namreč (ne glede na odsotnost kakršnekoli pisne listine) predstavljalo pogodbeno razmerje tožnice in toženkine zavarovanke, pri čemer je bilo izpolnitveno ravnaje slednje organizacija in izvedba skoka z jadralnim padalom (v tandemu). Škoda je tožnici nastala v pogodbenem razmerju s toženkino zavarovanko. Treba je bilo odgovoriti na vprašanje, ali je bila prekršena kakšna obveznost iz pogodbenega razmerja,¹⁰ merilo za presojo pa je skrbnost dobrega strokovnjaka (2. odst. 6. čl. OZ)¹¹. Ključno za presojo je vprašanje, ali sta bila organizator poleta v tandemu in pilot sam dovolj skrbna oz. ali so podani pogoji za oprostitev odgovornosti po 240. čl. OZ.

20Tudi krivdna odgovornost zavarovanke toženke po presoji pritožbenega sodišča ni podana, ker so izpolnjeni pogoji za oprostitev odgovornosti.

21Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je zavarovanka toženke skok izvedla v vremenskih pogojih, ki so bili za skoke dobri, torej primerni. Pri tem se je oprlo na mnenje izvedenca meteorologa, ki je potrdil, da so bile vremenske razmere za letenje tistega dne ugodne, možnost neviht je bila podana šele v popoldanskem času, po škodnem dogodku. Izvedenec je izrecno navedel, da razvoj popoldanske nevihte nad Triglavom oz. Bohinjem na vreme v območju nesreče Loga pod Mangartom ni vplival. Tudi vremensko situacijo tik pred skokom sta pilota večkrat preverila, vendar nobenega tveganja za skok, vezanega na vremenske pogoje, nista ugotovila. Bilo je sončno, dve padali sta brez težav pristali na istem pristanku tik za nesrečo tožnice in pilota. Sodišče prve stopnje je dalje ugotovilo, da je bilo jadralno padalo tožnice tehnično povsem brezhibno, staro šele nekaj mesecev, potrjena pa je bila tudi izkušenost in strokovnost tožničinega pilota B. B., ki je imel vsa predpisana dovoljenja oziroma licence, bil je tudi inštruktor letenja. Ugotovljene ni bilo nikakršne napake v njegovi izvedbi leta - izrecno je namreč ugotovljeno, da je do nesreče prišlo zaradi nenadnega sunka vetra (turbulence) neposredno nad tlemi (tč. 20 na str. 13), ravno v času pristajalnega manevra. Bila je to posledica lokalne termike, ki je fazo pristajanja preprečila zaradi zaprtja sprednjega dela padala in posledično strmoglavljenja tandema. Prvostopenjsko sodišče izrecno navaja, da povsem verjame zaslišanemu pilotu (ki je bil v nesreči tudi sam poškodovan, dasiravno ne tako katastrofalno kot tožnica), ko je ta povedal, da je naredil, kar je lahko in da bi, če bi imela vsaj nekaj metrov rezerve, ne bilo nič. Sodišče prve stopnje je izrecno ugotovilo, da bi v primeru, če bi pilot le lahko karkoli storil, nesrečo glede na svoje znanje preprečil (tč. 23 na str. 14).

22Ob takem dejanskem stanju pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pri toženkini zavarovanki v konkretnem pogodbenem razmerju s tožnico ravnali z vso potrebno skrbnostjo dobrega strokovnjaka in do najmanjše možne mere zmanjšali rizik te nevarne, ekstremne, adrenalinske športne aktivnosti, ki pa se je naposled za tožnico žal vendarle uresničil.

23Na podlagi ugotovljenih dejstev je mogoče zaključiti, da so podani razlogi za oprostitev odgovornosti toženkine zavarovanke, zato ta ne odgovarja, čeprav je škoda tožnici nastala, ko je toženkina zavarovanka izvrševala svojo pogodbeno obveznost do nje. Pogodbena odgovornost dolžnika je sicer še strožja od navadne krivdne odgovornosti, saj je dolžnik prost svoje odgovornosti le, če je škoda posledica okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. čl. OZ).¹² Vendar je treba na podlagi opisanega dejanskega stanja pod tč. 21 zgoraj zaključiti, da okoliščine, ki je povzročila nesrečo in škodo tožnici - nenadnega sunka vetra, pilot toženkine zavarovanke ni mogel ne preprečiti ne odpraviti in se mu tudi ne ogniti.

24Tožnica je očitala še pomanjkanje navodil za primer izrednih razmer v zraku. Po zgoraj navedenem je jasno, da ta očitek ni utemeljen, saj ni šlo za nikakršne izredne razmere v zraku. Nadalje je bil vsaj implicite podan očitek, da ni bilo navodil za pristanek. Tudi ta očitek ni utemeljen. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje so bila tožnici pred poletom dana navodila za pristanek, ni pa jih bilo tik pred pristankom oz. med samim pristankom, kar je glede na opisani nesporni potek nesreče razumljivo. Ravno pristanka namreč ni bilo, zato nobena navodila ne bi pomagala ali kakorkoli preprečila oz. omilila nesreče.

25Tožničini očitki o krivdi (malomarnosti) toženkine zavarovanke so bili še opustitev opozorila na možnost nesreče in nevpisanost vzletnega mesta v register. Oboje je neutemeljeno. Izčrpno je že pojasnjeno, da udeleženec športa z udeležbo pri njem sprejme rizike, ki iz tega športa izhajajo. Nevpisanost vzletnega mesta v register pa ni v nikakršni vzročni zvezi z nesrečo.

26Na podlagi navedenega, torej ob odsotnosti objektivne in krivdne (poslovne) odškodninske odgovornosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (5. in 6. alineja 358. čl. ZPP).

27Tožnica je pravdo izgubila, zato mora toženki povrniti njene pravdne stroške, vključno s pritožbenimi, sama pa krije svoje (1. odst. 154. čl. in 2. odst. 165. čl. ZPP). Toženka je priglasila 30 EUR pavšalnih materialnih stroškov (poštnina in fotokopiranje) ter potne stroške za prihod pooblaščenke na narok iz N. in nazaj (2x po 100 km, po 0,37 EUR/km), kar je 74 EUR, v pritožbenem postopku pa sodno takso za pritožbo, ki je 939,00 EUR, kar skupaj znaša 1043 EUR. Priznane stroške mora tožnica toženki plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

¹ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 743/2009 z dne 21. 2. 2013, tudi sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 1835/2004. Da naj padalstvo ne bi bila nevarna dejavnost, nikakor ne izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 222/2005 z dne 26. 4. 2007, prav nasprotno.
² Glej navedbo toženke v zadnjem odstavku na 5. str. odgovora na tožbo in naslednjo vlogo tožnice.
³ Glej npr. Wikipedia, prosta enciklopedija na https://sl.wikipedia.org/wiki/Ekstremni_šport.
⁴ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 691/1996 z dne 14. 5. 1998 (košarka, vojak).
⁵ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 143/2013 z dne 28. 5. 2015 (soteskanje).
⁶ Podobno tudi sodba tukajšnjega višjega sodišča I Cp 420/1997 z dne 17. 9. 1997 (karting).
⁷ Prim. D. Možina, Odškodninska odgovornost za poškodbe pri športu, v V. Bergant Rakočević et al., Šport & Pravo, GV Založba Ljubljana 2008, str. 279, 285-286.
⁸ Za kar se utemeljeno zavzema tožnica, glej VI. tč. na 2. strani njene 1. vloge.
⁹ Glej D. Možina, ibidem, in sodba Vrhovnega sodišča II Ips 143/2013.
¹⁰ Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 143/2013 z dne 28. 5. 2015.
¹¹ Torej strožja, profesionalna skrbnost. Glej več npr. v M. Dolenc, Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi, Pravosodni bilten 2/2004, stran 265.
¹² Gre za podobne pogoje, ki razbremenijo tudi tistega, ki za škodo odgovarja objektivno, in sicer po 2. odst. 153. čl. OZ.: „Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti.“ Razlika pa je med pričakovanostjo (predvidljivostjo) in možnostjo preprečitve. Sodišče prve stopnje (pravilno) ugotavlja, da lokalna termika ni povsem nepredvidljiv pojav. Ni nepredvidljiv, je pa nepreprečljiv.