VSL Sodba II Cp 1237/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnik) za plačilo 65.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje.

2Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje sprejeti zaključke izvedenca, ki je odgovoril na zastavljena vprašanja in ocenil, da bi moral imenovani zdravnik tožene stranke (v nadaljevanju: toženka) predlog za stacionarno zdraviliško zdravljenje zavrniti ter osebnega zdravnika pozvati k odpravi protislovij. Ker sodišče temu ni sledilo, je obrazložitev sodbe v nasprotju z izvedenskim mnenjem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožnik vztraja pri navedbah, da dejavnost toženke predstavlja nevarno dejavnost, za katero po 150. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) odgovarja toženka, ker bi zdravnika, ki sta odločala o predlogu za zdraviliško zdravljenje, morala vedeti, da je potrebno pravočasno zdravljenje v zdravilišču, sočasno pa je podana tudi krivdna odgovornost po 135. členu OZ. Tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka z navedbo, da je obrazložitev sodbe protislovna, ker je sodišče prve stopnje po tem, ko je tožbeni zahtevek po temelju zavrnilo, podredno odločalo še o višini zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, toženki pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožnika.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožbeno sodišče ni našlo uradno upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6Tožnik je v tožbi zahteval plačilo odškodnine zaradi nepremoženjske škode, ki jo je utrpel zaradi prepoznega zdraviliškega zdravljenja. Med zdravljenjem je osebni zdravnik podal predlog za stacionarno zdraviliško zdravljenje, ki ga je toženka z odločbo zavrnila, prav tako je bila zavrnjena pritožba. Tožnik je sprožil socialni spor, v katerem je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani s sodbo odločilo, da je bil upravičen do zdraviliškega zdravljenja. Na tej podlagi je toženka z odločbo tožniku priznala zdraviliško zdravljenje, ki ga je tožnik v Termah A. opravil šele po treh letih. Med pravdnima strankama je sporno, ali je podana odškodninska odgovornost toženke.

7V pritožbi tožnik navaja, da v konkretnem primeru ni šlo zgolj za nepravilnost pri izdaji izpodbijanih odločb toženke, temveč je šlo za protipravnost, saj je delo odstopalo od običajne metode dela, običajne medicinske doktrine, običajne službene dolžnosti in predvsem brez potrebne skrbnosti, kar kaže na samovoljno in arbitrarno ravnanje organov toženke. Toženka trditvam tožnika nasprotuje in poudarja, da sama odprava odločbe v socialnem sporu še ne pomeni protipravnosti njenega ravnanja. Ob tem izpostavlja, da tožnik ne navede nobenega konkretnega ravnanja toženke, še manj pa izkaže, da bi bilo takšno ravnanje protipravno. Sodišče prve stopnje se ni strinjalo s trditvijo tožnika, da je v konkretnem primeru podana protipravnost že samo s tem, ker je socialno sodišče odločbo organov toženke odpravilo. V zvezi s tem je sodišče poudarilo, da tožnik konkretno sploh ne zatrjuje, še manj pa dokaže, katera so tista namerna dejanja, ki bi privedla do protipravnosti, ampak dejansko ostajajo njegove trditve na pavšalni ravni. Sodišče pojasni, da sama odprava odločbe v socialnem sporu še ne pomeni protipravnosti ravnanja organov toženke.

8Pritožbeno sodišče se strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje in poudarja, da je treba ločiti med nepravilnostjo in protipravnostjo - nepravilnost pomeni napačno odločitev pri presoji dokumentacije, protipravnost pa kvalificirano kršitev, na primer kadar upravnemu organu lahko očitamo samovoljno, arbitrarno ali očitno strokovno nesprejemljivo ravnanje. V obravnavanem primeru takšno kvalificirano odstopanje ni izkazano. Organa toženke sta odločala na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije in v okviru Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer ni bilo ugotovljeno samovoljno, arbitrarno ali očitno strokovno nesprejemljivo ravnanje. Zato zgolj dejstvo, da je bila odločba v socialnem sporu kasneje odpravljena, samo po sebi ne utemeljuje protipravnega ravnanja toženke.

9Pritožnik vztraja, da je sodišče samo angažiralo izvedenca, ki je odgovoril na zastavljena vprašanja in ocenil, da bi moral imenovani zdravnik toženke predlog zavrniti ter osebnega zdravnika pozvati k odpravi protislovij. Ker sodišče temu ni sledilo, je obrazložitev sodbe v nasprotju z izvedenskim mnenjem, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in terja razveljavitev sodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v pritožbi izhaja iz napačnega izhodišča, da bi se moralo sodišče prve stopnje v celoti in nekritično opreti na izvedensko mnenje ter mu brezpogojno slediti. Sodišče izvedenskemu mnenju ni dolžno slediti, temveč ga mora presoditi v skladu z načelom proste presoje dokazov. Izvedenec lahko poda strokovno mnenje glede medicinskih vprašanj, ne more pa prevzeti vloge sodišča pri pravni presoji ravnanja organov toženke. Vprašanje, ali bi moral imenovani zdravnik toženke predlog zavrniti in osebnega zdravnika pozvati k odpravi domnevnih protislovij, predstavlja pravno presojo ravnanja organa v okviru veljavnih predpisov, zato sodi v domeno sodišča. Tudi izvedenec je v dopolnitvi mnenja svoje stališče v tem delu umaknil. Ker organom tožene stranke pri odločanju ni mogoče očitati protipravnega ravnanja kot enega od kumulativnih pogojev za odškodninsko odgovornost tožene stranke, tožbeni zahtevek na podlagi krivdne odgovornosti tožene stranke po temelju ni utemeljen.

10Pritožbeno sodišče v zvezi z objektivno odgovornostjo pojasnjuje, da dejavnost toženke ne predstavlja nevarne dejavnosti za katero po 150. členu OZ odgovarja toženka, ker bi zdravnika, ki sta odločala o predlogu za zdraviliško zdravljenje morala vedeti, da je potrebno pravočasno zdravljenje v zdravilišču. Tožnik v tej zvezi ni podal konkretiziranih trditev niti predložil dokazov, ki bi kazali na povečano nevarnost nastanka škode zaradi same narave odločanja organov toženke. Pravilna je tudi presoja, da že po naravi dela organov, ki odločajo na podlagi predpisov in medicinske dokumentacije, takšna dejavnost ne pomeni nevarne dejavnosti, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikove navedbe.

11Tožnik neutemeljeno zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka z navedbo, da naj bi bila obrazložitev sodbe nezadostna, nerazumljiva oziroma protislovna. Takšna pomanjkljivost bi sicer lahko pomenila postopkovno kršitev, če sodbe zaradi nje ne bi bilo mogoče preizkusiti. V obravnavanem primeru pa takšna situacija ni podana, saj je sodišče prve stopnje jasno ločilo med primarno odločitvijo o neobstoju elementov odškodninske odgovornosti in podredno, hipotetično presojo višine zahtevka. Za svojo odločitev je navedlo zadostne, logično povezane in razumljive razloge, ki omogočajo njen pritožbeni preizkus, zato očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

12Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom ZPP).