VSM Sodba I Cp 30/2025

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju prvi in drugi tožnik). Prvi tožnik je od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) zahteval plačilo 45.000,00 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2022 dalje do plačila, drugi tožnik pa je zahteval od toženca plačilo 30.000,00 EUR v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2022 dalje do plačila. Prvi in drugi tožnik sta tudi zahtevala, da jima toženec povrne stroške pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta prvi in drugi tožnik dolžna tožencu nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka.

2Zoper izpodbijano sodbo se pritožujeta prvi in drugi tožnik po svojem pooblaščencu. Pritožbo vlagata zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da sta tožbo zoper toženca vložila, ker je bil v času tragičnega dogodka delodajalec obeh ustreljenih in se pri tem sklicujeta na 179. člen Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), po katerem mora delodajalec delavcu povrniti škodo, povzročeno pri delu ali v zvezi z delom po splošnih pravilih civilnega prava, kar velja tudi za obravnavani primer, ko povrnitev škode zaradi smrti bližnjega, ki je bil delavec, terja njegov ožji sorodnik kot posredni oškodovanec. Nadalje zatrjujeta obstoj objektivne odgovornosti toženca po drugem odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj delo sodnega izvršitelja ali njegovega pomočnika predstavlja delo s povečano nevarnostjo in je tako toženec kot delodajalec dolžan povrniti škodo na podlagi določb 149. in 150. člena OZ. Prvi in drugi tožnik sta tekom pravdnega postopka poleg objektivne odgovornosti zatrjevala še subjektivno odgovornost toženca zaradi odgovornosti delodajalca po 147. členu OZ. Iz izvedenega dokaznega postopka pa tudi iz kazenskega spisa izhaja, da je pokojni pomočnik izvršitelja A. A. ravnal izrecno v nasprotju s predpisi in pravili postopanja pri izvajanju neposrednih dejanj izvršbe in kljub odporu in nasprotovanju izvedbe odvzema zarubljenega avtomobila, s strani storilca B. B. (v nadaljevanju storilec), ni odšel, ko je slednji nasprotoval izročitvi zarubljenega vozila ali zaprosil za pomoč policije, ampak se je povsem nedopustno spustil v verbalni konflikt s storilcem kaznivega dejanja, ki je pripeljal do tragičnega konca. Nikakor ni smel uporabiti solzivca, kot je na zaslišanju v kazenskem postopku potrdil tudi toženec. Dejstvo, da je imel A. A. pri sebi solzivec, izkazuje tudi, da so mu bila dana neustrezna navodila, in da je izostal nadzor delodajalca glede ravnanja v primeru upiranja ali ogrožanja pri izvajanju neposrednih dejanj izvršbe. Po zatrjevanju pritožbe je delodajalec opustil dolžno nadzorstvo nad delavcem, pomočnikom izvršitelja A. A. Dokazni postopek je, po mnenju pritožbe, pokazal, da je že prvi trenutek po prihodu obeh pomočnikov izvršitelja prišlo do verbalnega konflikta, saj bi naj bil rubež po prepričanju storilca (partnerja dolžnice) in tudi dolžnice preuranjen, saj je bila dražba vozila razpisana za naslednji dan. Prišlo je do odločno izraženega nasprotovanja izvršilnim dejanjem, ko je potrebno, kot je izpovedal sam toženec, takoj prekiniti z nadaljevanjem rubeža in kraj zapustiti ter glede na okoliščine primera v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in Pravilnikom o opravljanju službe izvršitelja (v nadaljevanju Pravilnik) zaprositi za prisotnost in pomoč policije pri opravi izvršilnih dejanj. Pomočnika izvršitelja nista ravnala pravilno in prekinila rubeža ter zapustila kraja, konflikt je ekskaliral, pridružila se je tudi dolžnica, storilec pa se je za trenutek oddaljil in se vrnil s pištolo v roki ter sprožil v zrak opozorilni strel. Tudi to očitno ni prepričalo pomočnika izvršitelja A. A. za prekinitev in umik, če že ne na pobeg, saj je tudi po nesporni ugotovitvi sodišča uporabil solzilno pršilo zoper storilca, čemur sta sledila dva usodna strela. Sodišče prve stopnje je na strani šest pri ugotavljanju dejanskega stanja kot nesporno zapisalo, da je storilec po prihodu iz hiše s pištolo v roki, verbalno in fizično napadel A. A., za kar pa sodišče ni imelo nobenih dokazov in jih je ustvarilo brez podlage. Storilec in njegova partnerka sta izpovedala ravno nasprotno, kar je sicer razumljivo, nikakor pa si sodišče ne more samo ustvariti nasprotni dokaz. Nihče ni videl, da bi naj storilec fizično napadel pomočnika izvršitelja A. A., tega nista zatrjevala niti oba tožnika v svojih navedbah. Izpodbijana sodba je evidentno prekoračila trditve tožnikov in je s tem sodišče ravnalo v nasprotju z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Glede zatrjevane objektivne odgovornosti je sodišče razsodilo, da ni podana, saj delo izvršitelja samo po sebi ne predstavlja nevarne dejavnosti oziroma dela s povečano nevarnostjo. V točki 14 obrazložitve izpodbijane sodbe je, v zvezi z nevarnostjo, sodišče prve stopnje zapisalo judikat, da če iz same dejavnosti ne izhaja nevarnost, ki presega običajno raven, dejavnost lahko postane nevarna le zaradi določenih okoliščin in je povzročitev teh okoliščin večino možno pripisati ravnanju (vključno z opustitvami določenih oseb). Prav takšna situacija je bila podana v obravnavani zadevi (opustitev takojšnje prekinitve izvršilnih dejanj s strani pomočnika izvršitelja A. A., zaradi jasno izraženega nasprotovanja dolžnice in njenega moža). Po mnenju pritožbe je pritrditi, da sam toženec ni mogel vedeti, da storilec poseduje strelno orožje, vendar toženec nosi odgovornost tudi za ravnanje svojih zaposlenih. Pomočnik izvršitelja A. A. je videl, da se je storilec iz hiše vrnil s pištolo v roki, če tega slučajno ni, je najprej sprožil opozorilni strel v zrak, pomočnik izvršitelja A. A. pa se še vedno ni umaknil in prekinil izvršilnega dejanja, temveč je še naprej silil v storilca in pri tem uporabil še solzilno pršilo in nikakor ne v samoobrambi, kot to poskuša prikazati sodišče prve stopnje, saj ga je uporabil po opozorilnem strelu v zrak, namesto da bi se obrnil in zapustil kraj dogodka. Po prepričanju pritožbe je podana funkcionalna zveza med dejavnostjo toženca kot delodajalca in ravnanjem njegovega delavca, s katerim je tretjemu nastala škoda, s čimer je izpolnjena temeljna predpostavka odgovornosti toženca. Sodišče prve stopnje je, po mnenju pritožbe, v pomanjkanju argumentov za ugotovitev dejanskega stanja, zmotno oziroma zavajajoče v 27., 28. in 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zapisalo, glede sosledja strelov, da se izpovedba prvega tožnika v pravdnem postopku razlikuje od izpovedbe v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je zmotno interpretiralo izjavo C. C., da po odhodu storilca v hišo ni bilo nekega odpora, da bi morala pomočnika izvršitelja prenehati z izvršilnim dejanjem. To ne drži, saj iz njene izjave in izjave storilca izhaja, da je bilo pomočnikoma izvršitelja takoj ob prihodu povedano, da nasprotujeta rubežu, ker da je dražba naslednji dan. V 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje prihajalo samo s sabo v nasprotje. Tako je najprej zapisalo, da sta se storilec in pomočnik izvršitelja prerivala in prepirala, zaradi česar je pomočnik izvršitelja uporabil solzivec. Po z ničemer podkrepljeni takšni ugotovitvi sodišča prve stopnje bi šele potem storilec odšel v hišo po pištolo, saj sodišče zapiše, da se s solzivcem ne brani, če pred teboj stoji človek s pištolo. Sodišče prve stopnje je zapisalo, da bi naj bil pomočnik izvršitelja napaden in je solzivec uporabil v samoobrambi, pri čemer toženec v svojih vlogah nikoli in nikjer ni podal trditev, kaj šele dokazov v tej smeri, izjave obeh udeleženih, C. C. in storilca so povsem nasprotujoče ugotovitvam sodišča, s čimer je sodišče manjkajoče trditve samoiniciativno dopolnjevalo in s tem prekoračilo trditveno podlago. S tem je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, z nelogičnimi zaključki, brez upoštevanja v postopku ugotovljenih dejstev, je zmotno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa napačno uporabilo materialno pravo glede odgovornosti toženca kot delodajalca. Pritožba predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in samo odloči o zahtevku, podredno pa, da citirano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Toženec je odgovoril na tožbo. V odgovoru na tožbo se zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglasil je stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi.

7Pritožbeni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti pritožbeno uveljavljenih niti uradno upoštevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8Sodišče druge stopnje se je opredelilo le do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9Prvi tožnik je bil v času škodnega dogodka, 24.2.2022, poročen z pomočnico izvršitelja D. D., materjo drugega tožnika. Oba pomočnika izvršitelja, D. D. (toženčeva sestra) in A. A. (toženčev sin), sta bila pri tožencu zaposlena. Tožnika zahtevata pravično denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti ožjega družinskega člana, D. D., po prvem odstavku 180. člena OZ.

10Iz pravnomočne sodbe okrožnega sodišča v Celju III K 11301/2022 (priloga B24) izhaja, da je oba pomočnika izvršitelja umoril storilec, B. B. Iz opisa kaznivega dejanja pa, da je storilec, 24. 2. 2022, okoli 17.45 ure, na svojem domu pred stanovanjsko hišo na naslovu (naslov 1), s pištolo, ustrelil A. A. v predel obraza pod desnim očesom in mu s tem povzročil strelno poškodbo možganovine in edema možganov, ki so privedle do možganske smrti ter vdihovanja krvi in izbruhane vsebine iz želodca, zaradi česar je na kraju umrl, nakar je z isto pištolo ustrelil še D. D. v levo senčno regijo glave in ji s tem povzročil strelno poškodbo možganovine in edema možganov, ki so privedle do možganske smrti ter vdihovanja krvi iz ustne votline, zaradi česar je istega dne ob 23:29 uri v Splošni bolnišnici Celje umrla, dejanje pa je storil zaradi postopka in odločitve sodnika, ki je v izvršilnem postopku izdal sklep Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, In 115/2007 z dne 7. 1. 2021, na podlagi katerega se je že dovoljena izvršba nadaljevala z rubežem in cenitvijo dolžnikovih premičnih stvari, pri čemer sta A. A. in D. D. kot pomočnika izvršitelja tega dne na domu B. B. na podlagi določil 82. in 85. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 38.a člena in 65. členom Pravilnika nameravala realizirati navedeni sklep z odvzemom premičnine, osebnega avtomobila last C. C., žene B. B., katerega je imel v posesti storilec B. B., in ki je bil v postopku premičninske izvršbe že dne 25. 5. 2021 zarubljen ter ga za potrebe razpisa dražbe odpeljati v hrambo izvršitelja, s čimer se B. B. ni strinjal in je iz nizkotnih nagibov, saj je A. A. in D. D. ustrelil, ker sta kljub njegovemu nasprotovanju vztrajala pri uradnem dejanju fizičnega odvzema osebnega avtomobila, pri tem pa se ni oziral na to, da sta zgolj v okviru svojih pristojnosti in zadolžitev, ki sta jih imela kot pomočnika izvršitelja, izvrševala zakoniti sklep sodišča ter jima je s tem, ko ju je ustrelil, preprečil, da bi odpeljala osebni avtomobil in se izmaknil obveznosti izročitve zarubljenega osebnega avtomobila.

Glede objektivne odgovornosti

11Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da v obravnavani zadevi ni podane objektivne odgovornosti toženca pri katerem sta bila zaposlena oba pomočnika izvršitelja, ki sta bila žrtvi kaznivega dejanja storilca, ki jima je želel preprečiti izvrševanje zakonitega sklepa sodišča, v zvezi z odvzemom zarubljenega osebnega avtomobila, kar je prepričljivo obrazložilo v 12., 13. in 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da je v obravnavanem primeru prišlo do situacije, ko je običajna dejavnost postala nevarna zaradi določenih okoliščin, in sicer opustitve takojšnje prekinitve izvršilnih dejanj, s strani pomočnika izvršitelja A. A., zaradi jasno izraženega nasprotovanja dolžnice in njenega moža, storilca kaznivega dejanja. Po presoji sodišča druge stopnje, s strani obeh tožnikov zatrjevano ravnaje žrtve kaznivega dejanja (A. A.), po naravi stvari ne more predstavljati podlage za obstoj objektivne odgovornosti toženca za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da delo pomočnika izvršitelja ni mogoče samo po sebi opredeliti kot nevarno dejavnost, saj ga kot takšnega ne opredeljuje noben predpis.¹ Takšno stališče je skladno z sodno prakso v primerljivih primerih²

12Drugi odstavek 131. člena OZ določa, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Kot nevarno dejavnost, ki povzroči objektivno odškodninsko odgovornost je mogoče šteti le dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na življenju ali zdravju ljudi. Nevarnost lahko izvira iz običajnega načina opravljanja dejavnosti, pri katerem s še tako skrbnim nadzorom in spoštovanjem pravil za njeno izvajanje ni mogoče preprečiti nastanka škode, lahko pa povečana nevarnost izhaja iz posebnih okoliščin, v katerih je bila sicer nevarna dejavnost izvajana.³ Na tem mestu je poudariti, da potem, ko je izvršitelj uspešno opravil rubež osebnega avtomobila in iz podatkov spisa ne izhaja, da bi pri tem zaznal kakršnekoli težave pri opravljanju izvršilnega dejanja rubeža in se dolžnica ter storilec nista upirala rubežu, iz konkretnih okoliščin obravnavanega primera ni izhajala povečana nevarnost za nastanek škode. Drugače povedano v obravnavanem primeru ni bilo podanih nobenih posebnih okoliščin pri izvedbi izvršilnega dejanja odvzema predhodno zarubljenega osebnega avtomobila dolžnice. Predvsem ni bilo prisotnih nobenih okoliščin iz katerih bi izhajala povečana nevarnost. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da se neka stvar ali dejavnost lahko šteje za nevarno, če obstaja statistično večja možnost nastanka škode kot običajno, ter da potencialno grozeča škoda ne bo majhna. Prvi in drugi tožnik nista podala nobenih trditev in dokazov iz katerih bi izhajalo, da bi se v Republiki Sloveniji v preteklosti dogajali podobni primeri pri opravljanju izvršilnih dejanj izvršiteljev kot je bil obravnavani. Pomočnika izvršitelja, po podatkih spisa, nista razpolagala z nobenim najmanjšim indicem, da bi lahko pri opravljanju njune službe prišlo do tragičnega dogodka, ki je bil storjen s strani storilca, ki niti ni bil dolžnik.

13Po presoji sodišča druge stopnje okoliščine obravnavanega primera, torej izvedba izvršilnega dejanja odvzema zarubljenega osebnega avtomobila dolžnice, niso bile tako posebne, da bi kazale na to, da je pri delu obeh pomočnikov izvršitelja obstajalo neobičajno veliko tveganje za nastanek škode na njunem življenju ali zdravju. Po določbi 149. člena OZ se za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Besedilo 149. člena OZ pove (med drugim), da za nastanek odškodninskega razmerja po principu objektivne odgovornosti ni odločilna vzročna zveza med protipravnim ravnanjem (ali opustitvijo) in škodo, temveč vzročna zveza med nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo in obravnavano škodo.⁴ V obravnavanem primeru ni podane vzročne zveze med opravljanjem službe pomočnika izvršitelja in zatrjevano škodo, ker ne gre za nevarno dejavnost, vzrok za nastalo škodo je kaznivo dejanje umora in ne opravljanje nevarne dejavnosti.

14Neutemeljena so pritožbena zatrjevanja, da je sodišče prve stopnje, s tem, ko je obrazložilo, da bi tudi v primeru, če bi obstajala objektivna odgovornost toženca, bil toženec prost odškodninske odgovornosti po 153. členu OZ, svojo odločitev (pritožba navaja zmotno odločitev) hotelo opravičiti, s stališčem, da je toženec prost odškodninske odgovornosti, ker bi naj prišlo do škodnega dogodka izključno zaradi nedopustnega ravnanja tretjega, ki ga toženec ni mogel pričakovati, se mu izogniti ali ga odvrniti. Toženec je zatrjeval, da ni objektivno odgovoren za zatrjevano škodo tudi zato, ker je umor obeh pomočnikov izvršitelja povzročil tretji (storilec). Zato je sodišče prve stopnje imelo, upoštevaje zatrjevanja strank, razlog, da je tudi obrazložilo, da bi ob obstoju objektivne odgovornosti bil toženec po določbi drugega odstavka 153. člena OZ prost odgovornosti, ker je dokazal, da je zatrjevana škoda nastala izključno zaradi dejanja (kaznivega dejanja) tretjega (storilca), ki ga toženec, ki je predhodno opravil rubež osebnega avtomobila dolžnice ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti.⁵

Glede odškodninske odgovornosti toženca kot delodajalca

15Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava.⁶ Navedena zakonska določba pomeni, da je potrebno odškodninsko odgovornost delodajalca za škodo, ki jo utrpi delavec na delu ali v zvezi z delom, v celoti presojati po splošnih pravilih civilnega prava, kot ta izhajajo iz ureditve odškodninske odgovornosti v OZ, to je, ali je za škodo, ki jo utrpi delavec, sploh podana delodajalčeva odškodninska odgovornost (vključno z vprašanjem morebitne deljene odgovornosti), za kakšno obliko njegove odgovornosti gre ali gre za pravno priznano obliko škode in do kakšne višine odškodnine je delavec upravičen.⁷ Iz opredelitve krivdne odgovornosti po prvem odstavku 131. člena OZ izhaja, da je za povzročeno škodo drugemu odgovorna tista oseba, ki je škodo povzročila, razen če dokaže, da je škoda nastala brez njene krivde.

16Sodišču druge stopnje se dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje ni porodil, saj je le-ta razumna in življenjsko sprejemljiva ter v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Dokazni postopek je pokazal, da sta oba pomočnika izvršitelja, ki sta bila pri tožencu zaposlena imela vse potrebne kvalifikacije za opravo izvršilnih dejanj po 38.a členu Pravilnika.⁸ Ravnanje pomočnika izvršitelja A. A. pred škodnim dogodkom pa ni bilo v nasprotju z pravili.

17V zvezi z uporabo solzivca sta tožnika v tožbi pod opisom dejanskega stanja na 2. strani tožbe navedla: "B. B. je stopil korak nazaj, repetiral pištolo in ustrelil v zrak, da bi se pomočnik izvršitelja ustrašil. V tem je pomočnik izvršitelja A. A. potegnil solzivec in z njim iz neposredne bližine kakih 30 cm v obraz poškropil B. B., ki so se mu oči popolnoma zasolzile in zameglil pogled in nekoliko tudi njegovo ženo C. C. Takrat se je B. B. s pištolo v rokah obrnil proti pomočnikoma izvršitelja in po lastnih besedah ne ve točno, kaj naj bi se zgodilo - dejansko pa je ustrelil proti obema pomočnikoma izvršitelja in ju je tudi zadel." V tožbenih trditvah glede odškodninske odgovornosti delodajalca na 5. strani tožbe pa sta tožnika zapisala: "B. B. je stopil korak nazaj, pomočnik izvršitelja A. A. pa je potegnil solzivec in z njim iz neposredne bližine kakih 30 cm v obraz poškropil B. B. in nekoliko tudi njegovo ženo C. C. Takrat se je B. B. s pištolo v rokah obrnil proti pomočnikoma izvršitelja in najprej iz pištole ustrelil v zrak, nato pa je nameril v A. A., ki je stal približno 1 m proč od njega, in ga ustrelil v glavo, da je ta padel po tleh in negibno obležal. Takoj za tem se je obrnil proti tožnikovi ženi D. D., ki je stala levo od njega in jo iz neposredne bližine ustrelil v glavo (v njen levi senčni del), da je padla po tleh in tam hudo poškodovana obležala." Iz samih trditev v tožbi, torej izhaja razhajanje o tem kdaj bi naj pomočnik izvršitelja uporabil solzivec, na 2. strani tožbe tožnika navajata, da potem, ko je storilec sprožil strel iz pištole v zrak, na 5. strani tožbe pa navajata, da bi naj pomočnik izvršitelja potegnil solzivec in z njim iz neposredne bližine v obraz poškropil storilca in nekoliko tudi njegovo ženo, še preden je storilec ustrelil v zrak. Slednje kaže na neverodostojnost zatrjevanj obeh tožnikov glede ravnanja pomočnika izvršitelja A. A.

18Po presoji sodišča druge stopnje je odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanji glede uporabe solzivca pravilna. Uporabe solzivca ni potrdila nobena nepristranska priča. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo zakaj ni verjelo izpovedbi storilca, da bi ga naj po prvem opozorilnem strelu, potem, ko se je obrnil stran pomočnik izvršitelja A. A. poškropil z solzivcem. Obrazložilo je, da je že kazensko sodišče sprejelo logični in življenjski zaključek, da se pred nekom, ki stoji pred teboj s pištolo v roki, iz katere je celo že izstrelil naboj, ne braniš s solzivcem (35. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pravilno je zaključilo, da je bil povod za eskalacijo prepira na strani storilca in ne pomočnikov izvršitelja, in da v primeru, da storilec, ki ni bil lastnik obravnavanega osebnega avtomobila, ne bi nasprotoval odvzemu osebnega avtomobila in bi dopustil, da bi se pomočnik izvršitelja A. A. glede odvzema pogovoril z dejansko dolžnico C. C., do obravnavanega dogodka ne bi prišlo. Glede na navedeno je tudi izpovedba storilca, da bi naj pomočnik izvršitelja A. A. potem, ko je prišel, "s pištolo dol zopet šel v njega" nelogična ter neprepričljiva (list.št. 187 spisa).

19Iz izpovedbe prvega tožnika izhaja, da bi naj celotno dogajanje trajalo največ 10 minut (v ta čas pa je všteta tudi hoja obeh pomočnikov izvršitelja do hiše dolžnice). Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da oba pomočnika izvršitelja nista imela niti možnosti niti časa, da bi zaradi odpora in nasilnega ravnanja storilca poklicala policijo ali da bi se lahko varno umaknila, povsem pravilen (33. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Prvi odstavek 51. člena ZIZ določa, da lahko izvršitelj glede na okoliščine primera zaprosi za prisotnost in pomoč policije pri opravi posameznih izvršilnih dejanj, če naleti na upiranje ali ogrožanje ali če to utemeljeno pričakuje. Kot je bilo že obrazloženo oba pomočnika izvršitelja nista razpolagala z nobenimi podatki, ki bi kazali na to, da bo prišlo do nasprotovanja izvedbe izvršilnih dejanj tudi okoliščine primera niso bile takšne, da bi morala zaprositi za prisotnost policije. Zatrjevanja prvega in drugega tožnika, da bi morala oba pomočnika takoj zapustiti kraj oprave izvršilnih dejanj, ob upoštevanju, da je celotno dogajanje trajalo največ 10 minut, in da je prišlo predvsem do nasprotovanja s strani storilca, ki ni bil dolžnik, so neutemeljena in življenjsko nesprejemljiva. Glede na čas trajanja celotnega postopka odvzema vozila ter ob upoštevanju dejstva, da se je v izvajanje postopka zoper dolžnico vmešal dolžničin mož, ki je iz hiše prinesel pištolo, očitno zato, da bi obema pomočnikoma izvršitelja protipravno preprečil izvršilna dejanja in je ustrelil v zrak ter nato iz bližine ustrelil pomočnika izvršitelja A. A. in takoj zatem še pomočnico izvršitelja D. D., ki po podatkih spisa z vpletenimi sploh ni komunicirala, oba umorjena, glede na okoliščine obravnavanega primera, nista imela možnosti, da bi se izognila tragični posledici.

20Prvi in drugi tožnik nista dokazala svojih zatrjevanj, da bi naj toženec obema pomočnikoma dal napačna navodila kako morata reagirati v primeru upiranja ali neposrednega ogrožanja pri izvajanju neposrednih dejanj izvršbe. Glede na potek obravnavanega škodnega dogodka, ko se je storilec pojavil z pištolo v roki tudi nista imela realnih možnosti, da bi se izognila tragični posledici. Sodišče prve stopnje je predvsem pravilno obrazložilo, da se nista imela časa pravočasno varno umakniti glede na reakcijo storilca. Tožnika tudi nista podala prepričljivih trditev o tem kakšna bi lahko bila pravilna navodila v obravnavanem primeru, ko se je storilec pred obema pomočnikoma izvršitelja pojavil z pištolo v roku. V obravnavanem primeru ni šlo za klasično upiranje, ki ga omenja zakonodajalec v prvem odstavku 51. členu ZIZ, ampak za dokaj hitro reakcijo storilca, ki je po prvem strelu v zrak oba pomočnika izvršitelja enega za drugim umoril.

21Zatrjevano škodo je povzročil storilec, ki je ženo prvega tožnika in mamo drugega tožnika, pomočnico izvršitelja D. D., umoril. Toženec bi bil odgovoren za nastalo škodo, če bi bila ta posledica njegovega nedopustnega ravnanja.⁹ Nedopustnega ravnanja toženca pa tožnika nista dokazala.

22Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23Stroški za odgovor na pritožbo za postopek niso bili potrebni, saj odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k odločitvi o tožnikovi pritožbi (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ VSC sodba Cp 394/2021.
² II Ips 206/2011, II Ips 299/2017, VII Ips 231/2015.
³ II Ips 206/2011.
⁴ N. Plavšak, M. Juhart, D. Jadek Pensa, V. Kranjc, P. Grilc, A. Polajnar Pavčnik, M. Dolenc, M. Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, (splošni del), 1. knjiga, stran 849.
⁵ Drugi odstavek 153. člena OZ določa:"Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti".
⁶ 179. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1 določa: "(1)Če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. (2)Odškodninska odgovornost delodajalca se nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja".
⁷ VIII Ips 186/2015.
⁸ 38.a člen Pravilnika določa Opravila pomočnika izvršitelja v zadevah izvršbe in zavarovanja:"Skupaj z izvršiteljem lahko opravila izvršitelja v zadevah izvršbe in zavarovanja iz prejšnjega člena opravlja pomočnik izvršitelja. Pomočnik izvršitelja lahko, po izvedbi dejanj, ki jih izvršitelj opravi v skladu z 72. in 73. členom tega pravilnika, brez navzočnosti izvršitelja opravlja naslednja dejanja: 1. odvzem listin in registrskih označb za premičnino (četrti odstavek 81. člena zakona); 2. rubež premičnih stvari dolžnika (82. člen zakona); 3. cenitev zarubljenih stvari (89. člen zakona); 4. odvzem premičnih stvari dolžnika zaradi njihove izročitve dolžnikovemu dolžniku (122. člen zakona);5.prevzem premičnih stvari dolžnikovega dolžnika (157. člen zakona); 6. odvzem določenih premičnih stvari, ki jih je dolžnik dolžan izročiti, in njihova izročitev upniku (214. člen zakona); 7. odvzem določene količine nadomestnih premičnih stvari in njihova izročitev upniku (216. člen zakona); 8. prevzem v hrambo premične stvari, odstranjene iz nepremičnine, ki bi jih bilo treba izročiti dolžniku (222. člen zakona); 9. pomoč pri dejanjih v zvezi z obveznostjo dolžnika kaj storiti, dopustiti ali opustiti (224.a člen zakona); 10. odvzem in izročitev premičnih stvari, ki so bile zarubljene v postopku zavarovanja denarne terjatve z zastavno pravico na podlagi sporazuma strank pri notarju (253. člen zakona); 11. oprava drugih dejanj, ki jih v skladu z zakonom odredi sodišče ali pristojni organ. Prejšnji odstavek se ne uporablja v primerih, ko mora izvršitelj ravnati v skladu s 44. in 45. členom tega pravilnika. V zadevah izvršbe in zavarovanja, ki jih pomočnik izvršitelja opravlja v skladu s prvim in drugim odstavkom tega člena, mora pomočnik izvršitelja ravnati v skladu z določbami tega pravilnika, ki urejajo način in postopek opravljanja zadev izvršbe in zavarovanja."
⁹ VIII Ips 186/2015.