VSL sodba I Cp 2278/2015

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo 22.000,00 EUR odškodnine. Glede pravdnih stroškov je odločeno, daj jih je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki v višini 1.566,25 EUR.

2Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sode tako, da bo zahtevku ugodeno po temelju, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Soglaša z zaključkom, da civilno sodišče pri odločanju o odškodnini ni vezano na kazensko oprostilno sodbo. Opozarja, da tožnik ni izpovedal, da je bila v lokalu „gužva“, kakor je sodišče v 17. točki sobe povzelo njegovo izpoved. Tožnik je izpovedal, da je hotel nazdraviti s prijateljema A. A. in B. B., ki sta bila na drugi strani šanka. Ko je šel mimo toženca, ga je le-ta zgrabil za roko in ga udaril. Zatrjuje kršitev 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Graja ugotovitev, da je povod za prepir dal tožnik. Tožnik je hotel iti le mimo, toženec pa ga ni spustil mimo. Sodba v tem delu nima razlogov in se ne da preizkusiti. Manjkajo razlogi o odločilnem dejstvu. Ne soglaša z zaključkom, da je tožnik na provokativen in žaljiv način od toženca zahteval, da stopi proč od šanka. Izpoved prič C. C. označuje za pristransko. Priča je v kazenskem postopku povedala, da L. L. (toženca) pozna, v obravnavni zadevi pa to zanikala oz. je povedala, da oba – tožnika in toženca – pozna po obrazu. Izpoved C. C. označuje za neverodostojno. Razen tega ta priča tožnikovega poškodovanja ni videla. Ker sta tožnik in B. B. povedala, da je do vreznin prišlo v času, ko so toženca že držali varnostniki, C. C. ni mogoče slediti. Za neverodostojni označuje izpovedi toženčevih prijateljev D. D. in E. E., ker tudi onadva nista videla vbodov z nožem. D. D. je izpovedal, da toženca pozna od malih nog. Njegova izpoved je vprašljiva tudi zaradi izpovedi, da naj bi bil toženec plav, moder, kar pa upoštevajoč čas nastanka poškodb (nekaj minut pred tem) ni možno. Upoštevajoč tožnikovo in B. B. izpoved ne more biti govora o toženčevi obrambi. Tudi F. F., ki mu je toženec tudi zadal udarec v glavo, je potrdil, da je tožnik želel le mimo toženca in da je toženec imel v rokah nož. Takrat so že posredovali varnostniki. Za protispisno označuje ugotovitev, da se je toženec sam boril priti večjemu številu napadalcev. Tudi v zvezi z izpovedjo priče F. F. je nasprotje med izpovedjo in njenim povzetkom, saj F. F. ni potrdil, kar navaja sodišče. Ni potrdil, da je bil toženec nemočen in napaden s strani večjega števila oseb. Toženca ni videl na tleh. Iz njegove izpovedi ni mogoče zaključiti, da je bil toženec nemočen in življenjsko ogrožen. Tega ni mogoče zaključiti niti na podlagi izpovedi varnostnikov G. G. in H. H. G. G. je govoril o pretepu dveh družb. Tudi iz izpovedi A. A. ni mogoče sklepati na toženčevo življenjsko ogroženost. Prvostopenjskemu sodišču očita, da se neutemeljeno sklicuje na izvedensko mnenje izvedenca mag. I. I. Na osnovi tega mnenja sprejet zaključek, da je bil toženec napaden s strani večjega števila oseb, je napačen. Resnica je drugačna: toženec je napadel in porezal takó tožnika kot B. B. Zanika, da bi toženec ravnal v silobranu. Če pa bi se sodišče že postavilo na stališče, da je šlo za silobran, opozarja na nesorazmerje med napadom in obrambo ter napadeno in branjeno dobrino. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka.

3Pritožba ni utemeljena.

4Procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP pritožba uveljavlja, ker je sodišče prve stopnje tožnikovo izpoved z dne 15. 10.2014 v sodbi povzelo tako, da je navedlo: da je do svojih znancev na drugi strani šanka želel priti neposredno ob šanku iz razloga, ker je bila v baru „gužva“. (17. točka prvostopenjske sodbe). Iz 4. strani zapisnika tožnikovega zaslišanja (list. št. 185) je razvidno, da je tožnik na vprašanje, zakaj se je odločil, da gre ravno mimo šanka, odgovoril: „Ravno zaradi tega, ker je bila diskoteka polna in nimam razloga, zakaj bi šel okrog, ne vem, pol diskoteke, da bi prišel pri …, da bi prišel do prijatelja, če je bil on na drugi strani šanka. Mimo šanka je bilo pa dosti prostora, da grem jaz mimo, medtem ko je stal J. J. zraven šanka“. Tožnik torej pri opisu zasedenosti lokala res ni uporabil besede „gužva“(1). Primerjava povzetka tožnikove izpovedi v sodbi in dobesednega zapisa izpovedi kljub temu pokaže, da vsebina izpovedi ni napačno povzeta. Veliko obljudenost lokala je tožnik opisal z navedbo, da je bila diskoteka polna. Tudi z besedo „gužva“, ki jo je pri povzemanju tožnikove izpovedi v sodbi uporabilo sodišče, je opisana velika obljudenost lokala. Očitana procesna kršitev zato ni podana.

5V čem naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo izpoved F. F., pritožba ne navaja. Na izpoved te priče se sodišče sklicuje v 22. točki obrazložitve, kjer ugotavlja, da je bil toženec napaden s strani večjega števila oseb. F. F. je potrdil svojo aktivno udeležbo v pretepu in tudi to, da je pomagal tožniku, zato ni utemeljen pritožbeni očitek o nepravilnem povzemanju izpovedi te priče.

6Z ostalimi pritožbenimi razlogi pa se uveljavlja nepravilna ugotovitev dejanskega stanja, ki naj bi bila posledica napačne in neprepričljive dokazne ocene. Ni jim mogoče pritrditi, saj je dokazna ocena preverljiva in racionalno ter življenjsko sprejemljiva; dokazni zaključki so jasni, logični in prepričljivi. Izpovedi strank in prič je sodišče povzelo in vsako posebej natančno ocenilo ter opravilo tudi primerjavo dokazov med seboj. Rezultat te operacije ne utemeljuje zaključka, ki ga sugerira pritožba.

7Pritožba graja ugotovljeno dejstvo, da je povod za prepir in nadaljnje dogodke dal tožnik, ker je imel vse možnosti, da brez večjega truda pride mimo toženca do drugega konca šanka oz. znancev. To dejstvo je ugotovljeno na podlagi videoposnetkov nadzornih kamer, zato ni nobenega dvoma v pravilnost njegove ugotovitve. Tudi tožnik potrjuje, da je do prvega kontakta med njim in tožencem prišlo zaradi njegovega prehoda mimo toženca. Ker toženec protipravnost svojega ravnanja izključuje s silobranom – torej z obrambo pred fizičnim napadom in ne z dogajanjem ob šanku – je pravilno prvostopenjsko stališče, da je za presojo toženčeve odškodninske odgovornosti odločilno dogajanje po tem, ko sta se pravdni stranki med prerivanjem umaknili od šanka in se je v dogajanje vpletlo večje število oseb. Z verbalno komunikacijo – četudi bi bila žaljiva in provokativna, kakršno opisuje pritožba – tožnik udeležbe v pretepu ne more opravičiti. Dogajanje pri šanku je bilo sicer povod za kasnejše dogajanje, ni pa mogoče pritrditi pritožbi, da je njegova podrobnejša razjasnitev za odločitev nujna oz. komunikacija med tožnikom in tožencem ob šanku odločilna. Ker je do nastanka škode prišlo kasneje, ko se je v dogajanje vmešalo večje število drugih oseb, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, da se je osredotočilo na dogajanje (pretep) nekaj metrov stran od šanka.

8Dvoma v verodostojnost izpovedi priče C. C. (prej K. K.) ni. Takó v kazenskem kot civilnem postopku je priča izpovedala, da toženca pozna. Z izjavo v civilnem postopku, da ga pozna po obrazu (enako kot tožnika), svoje izjave ni spreminjala. Ni nenavadno, da ve tudi za toženčev vzdevek „L. L.“, saj je potrdila, da je bil reden gost. Prepričljiva je bila v izpovedi, da niti tožnika niti toženca iz privatnega življenja ne pozna. Tudi nobenih drugih okoliščin, ki bi bile razlog za dvom v verodostojnost izpovedi te priče ni videti. Razlogov, da se sodišče na izpoved te priče ne bi oprlo, zato ni.

9Sicer pa zaključek o toženčevi obrambi ne temelji izključno na izpovedi C. C. Z njeno izpovedjo skladni sta izpovedi D. D. in E. E. Izpovedi slednjih je res treba presojati posebej skrbno, ker sta osebi, s katerima je toženec v prijateljskih odnosih. To je sodišče tudi storilo. Da jima verjame, ni razlog samo v skladnosti njunih izpovedi med seboj in z izpovedjo C. C., ampak tudi druge priče potrjujejo udeležbo večjega števila oseb v pretepu. Svojo aktivno vlogo v napadu na toženca sta v svoji izpovedbi potrdila B. B. in tožnikov prijatelj F. F. (z njim je tožnik prišel v lokal). Tožnikov znanec A. A. je sicer izpovedal, da je ljudi iz gruče vlekel narazen, bil pa je tudi on v gruči ljudi okrog toženca. Varnostnika H. H. in G. G. sicer nista zaznala, da bi bil napaden toženec, vendar tudi onadva opisujeta gručo pretepajočih se ljudi. Prvostopenjsko sodišče utemeljeno dvomi, da nista videla toženčeve ogroženosti, saj je G. G. v izjavi, ki jo je dal neposredno po dogodku (list. št. 245 kazenskega spisa) le-to potrdil. Z izpovedjo M. M. se je potrdil pritisk delodajalca na varnostnike glede izpovedi o dogajanju. Sicer pa G. G. in H. H. izpoved ne nasprotujeta izpovedim C. C., M. M., D. D. in E. E.; zaznala nista le-tega, da je bil napaden toženec. Tudi iz izpovedi B. B. in F. F. sledi, da je bil napaden toženec, saj sta oba pomagala tožniku. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da tudi obseg in vrsta poškodb, ki jih je dobil toženec, potrjujejo, da je bil deležen udarcev s strani večjega števila oseb. Sodišče se je do tega argumentirano opredelilo in poškodbe naštelo v 18. točki sodbe. Pritožba ta zaključek neargumentirano graja zgolj z navedbo, da gre za neutemeljeno sklicevanje na izvedensko mnenje.

10Da bi se toženec izmuznil varnostnikom in po tem napadel toženca – kar je izpovedal tožnik – ni potrdila nobena od prič. Tudi B. B., glede katerega pritožba navaja, da je to storil, ne. Tudi pritožbeno opozorilo, da so posedovali varnostniki, ne terja drugačnega zaključka, saj je iz njihovih izpovedi razvidno, da pretepa niso uspeli preprečiti, ampak so z razdvajanjem ljudi skušali omejiti njegovo trajanje. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je bila toženčeva obramba istočasna z napadom, ki ga je bil deležen s strani večjega števila ljudi.

11Verodostojnost izpovedi priče D. D. želi pritožba omajati z izključitvijo možnosti, da bi bil toženec po dogodku plav, moder, o čemer je ta priča izpovedala. Ker je priča izpovedala, da je s tožnikom preživela ostanek noči, posledice udarcev pa so bile zagotovo vidne tudi neposredno po dogodku, priči verodostojnosti zaradi navedene izpovedi ni mogoče odrekati. D. D. in E. E. sta neposredno po dogodku zapustila lokal, zato ni nenavadno, da tožnikovih ureznin in ureznin B. B. nista videla. Ker takó vreznine kot toženčeve poškodbe izkazuje medicinska dokumentacija, priči za drugačno (izkrivljeno) izpoved niti interesa nimata.

12Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da so bile vreznine, ki sta jih utrpela tožnik in B. B., posledica toženčevega nekontroliranega mahanja z nožem. Ugotovitev temelji na izpovedih H. H. in A. A., ki sta videla nož v toženčevih rokah; pa tudi sam toženec je potrdil, da je nož posedoval. Glede na večje število vreznin in ugotovitev, da se je na toženca spravilo večje število oseb, je logičen in prepričljiv zaključek, da se je toženec z nožem branil; nekontrolirano mahal z nožem okrog sebe. V gruči ljudi, kakršno so opisali vsi, ki so bili priča dogodku, si je drugačno ravnanje z nožem tudi težko zamisliti.

13Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom, da je toženec nož uporabil v trenutku, ko je bil zaradi večjega števila napadalcev in njihovega ravnanja življenjsko ogrožen. V taki situaciji je bila obramba z nožem sorazmerna številu napadalcev in načinu njihovega napada. Tudi zaradi nekontroliranega mahanja z nožem nesorazmernosti med intenzivnostjo napada in obrambe ni bilo. Da bi toženec zavestno meril v tožnikov vitalni del, v dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno. Napad in obramba sta ogrožala isto dobrino – življenje oz. telesno integriteto. Oba – tožnik in toženec – sta utrpela telesne poškodbe. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom, da je toženec tožniku poškodbe prizadejal pri svoji obrambi in da je bila le-ta ustrezna napadu. Ugotovitve utemeljujejo uporabo prvega odstavka 138. čl. Obligacijskega zakonika, ki v primeru silobrana izključuje protipravnost.

14Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP).

-----------

Op. št. (1): Z besedo „gužva“ je obljudenost lokala označevala priča F. F.