VSC Sklep in sodba Cp 93/2020

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje z vmesno sodbo in sklepom delno spremeni tako, da glasi:

″1. Tožena stranka je odškodninsko odgovorna tožeči stranki za njeno škodo, nastalo v škodnem dogodku 22. 4. 2015, v deležu 70 %, tožeča stranka pa je odgovorna sama v deležu 30 %.

2. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka v obsegu zahtevane odškodnine 5.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 dalje do plačila in zaradi odločitve o stroških pravdnega postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.″

II. Pritožba se delno zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točki I. izreka v delu glede zavrnjenega tožbenega zahtevka za znesek 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 do plačila.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno sodbo.

1Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo:

- da se zavrne tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Toženec M. P., je dolžan tožniku M. C., zaradi posledic škodnega dogodka, ki izhaja tudi iz odločbe PP ... št. 5550074962260 z dne 20. 7. 2015, plačati odškodnino v znesku 7.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 dalje do plačila, v roku 15 dni od prejema te sodbe in pod izvršbo. Toženec M. P., je dolžan tožniku M. C., povrniti vse stroške tega postopka v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo.″ (točka I. izreka).

- naložilo tožeči stranki dolžnost povrniti stroške pravdnega postopka toženi stranki v višini 1.226,44 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka II. izreka).

2Tožnik je s pritožbo izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje z uveljavljanjem vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlagal ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, spremeni izrek o stroških, ali pa po razveljavitvi izpodbijane sodbe zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje z ustreznimi navodili. V pritožbi je tožnik navajal, da je odločitev sodišča napačna zaradi napačno sprejete dokazne ocene. Sodišče je verjelo tožencu, za katerega so izpovedale tudi tri priče, medtem ko je tožnik svoje stališče zagovarjal in dokazoval sam zgolj s svojo izpovedjo in dokazili o poškodbah, ki jih je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, to je zdravniškimi dokumenti in policijskimi zapisi ter odločbo PP ..., s katero je tožencu bila za obravnavani dogodek izrečena globa zaradi storitve prekrška zoper javni red in mir. V navedeni odločbi gre za isti historični dogodek in zoper katero toženec ni ugovarjal, torej se je z njeno vsebino strinjal, odločba pa je posledično postala pravnomočna in izvršljiva. Sodišče prve stopnje je izrek policijske odločbe popolnoma prezrlo. V določbah ZPP res piše, da je sodišče vezano le na pravnomočne obsodilne kazenske sodbe glede obstoja kaznivega dejanja in odgovornosti storilca, vendar pa ni moč v civilni sodbi ugotavljati drugačnega dejanskega stanja, kot je stanje, ki izhaja iz pravnomočne javne listine, kot je pravnomočna odločba upravnega organa, ali pa tega dejanskega stanja sploh ne upoštevati – izrek takšne odločbe velja kot resničen in ga ni dovoljeno popolnoma predrugačiti. Sodišče prve stopnje je v tej pravdi sledilo toženčevi izjavi v celoti, da ga je napadel tožnik, ki da je zamahoval proti njemu in da se je toženec zgolj branil tako, da je tožnika s prijemom za vrat držal strah od sebe. Nobena od poškodb, ki jih je tožnik utrpel, torej udarnine, prakse in krvavitev v beločnico, ne bi mogla nastati zgolj na način, da bi ga toženec držal za vrat in mu s tem preprečeval dostop do svojega telesa. Če bi dogodek potekal tako, kot ga je opisal toženec, tožnik od njega ne bi odšel poškodovan. Če bi toženec v svoj zagovor navedel, da ga je tožnik fizično napadel, bi to policisti zapisali, tako kot so zapisali vse ostalo, kar sta jim pravdni stranki povedali. Več kot očitno je, da si je toženec izmislil, da ga je tožnik napadel, če bi tožnik popil toliko alkohola, kot trdi toženec, ne bi bil sposoben razsodnega ravnanja, ki se ga je poslužil, takoj po tistem, ko je toženec na tožnika pričel vpiti in ga je fizično napadel, ko ga je udaril, kot je tožnik opisal, se je tožnik obrnil, pobral svoje kolo in se odpeljal. Najprej se je ustavil doma, nato je odšel dejanje toženca prijaviti na policijo, od tam pa so ga, ker so bile poškodbe vidne, poslali do zdravnika. V resnici je toženec tožniku za vse opravljeno delo na vikendu in na hiši ponudil 150,00 EUR, kar je bilo dosti premalo, nato je tožnik rekel, da bi mu lahko dal vsaj 200,00 EUR, kar pa je toženca toliko razhudilo, da je skočil v tožnika, pred tem je denar pospravil v žep in nihče ni razmetaval bankovcev po tleh. Priče, ki so v postopku za toženca skladno izpovedovale, niso bile zraven, saj je v času, ko se je vse zgodilo, M. A. stal daleč stran, M. P. je prišel samo po ajmre, žena toženca pa se je ravno pripeljala na dvorišče in je tepež nemo opazovala, pred tem pa pohvalila kako lepo je tožnik vse pobarval. Policistom niti tožnik niti toženec nista omenjala prisotnosti kakšnih prič, iz tega je videti, da so priče bile navedene kasneje za potrebe tega postopka. Sodišče bi se moralo opreti tudi na listinske dokaze, predvsem iz teh listin izhaja resnica, in sicer je to izpoved, ki jo je potrdil tožnik in ne toženec s pričami. To potrjujejo zdravniški izvidi, ki se nanašajo na tožnikovo poškodbo z dne 22. 4. 2015, to potrjuje odločba PP ... z dne 20. 7. 2015, način nastanka poškodb potrjuje tudi mnenje sodnega izvedenca H. v tem pravdnem postopku. Poškodbe tožnika ne bi mogle nastati, če bi dogodek potekal tako, kot ga je v tem pravdnem postopku opisal toženec. Sodba je v nasprotju z večino, če ne z vsemi listinskimi dokazi v sodnem spisu, to je bistvena kršitev pravil postopka, do teh je prišlo iz razloga, ker je sodišče dejansko stanje ugotovilo napačno, tako je verjelo nepravi stranki postopka, kar je posledično pripeljalo do nevzdržne razlage izpodbijane sodbe, saj je kot takšna v direktnem nasprotju z naštetimi nesporno verodostojnimi dokumenti. Priče toženca so na nekih mestih izpovedale tudi povsem nasprotno, tožnik na te dele izpovedb posebej opozarja. Glede bankovcev, ki naj bi jih tožnik vrgel po tleh, po toženčevi izjavi naj bi šlo za tri ali štiri bankovce po 50,00 EUR, o njih je konkretno govoril toženec, njegova žena se ni dobro spomnila, koliko jih je bilo in kakšne vrednosti naj bi bili, najprej je dejala, da so bili različni bankovci, da jih je bilo 20, 50, 10, nato je to številko znižala. Priča M. P. bankovcev sploh ni videla, priča M. A. je izjavila, da je tožnik tožencu ″dinar fuknu v čelo″, potem pa ni več vedela količinsko za koliko bankovcev naj bi šlo. Ta priča tudi ni videla nobenih udarcev med strankama, ni videla, da bi toženec tožnika držal za vrat in ga s tem odrival od sebe, videla pa je, da naj bi se toženec branil tako, da je roke dvignil v zrak in se umikal nazaj. Priča M. P. pa ni videla, da bi kdo koga udaril. Priče niso niti približno skladno izpovedovale o popitem alkoholu, vse izpovedbe okrog tega detajla so popolnoma pavšalne, poškodb na udeležencih škodnega dogodka niso videle. Tožnik je vse od samega dogodka dalje podajal popolnoma enake trditve, enako je povedal policiji, enako pri zdravnikih in enako pred sodiščem. Le enkrat je očitno v vlogi pomotoma zapisal 34 ur namesto 36 ur. Toženec pa je svoje trditve ves čas spreminjal, dopolnjeval, v postopek pritegnil ljudi, ki jih s kraja nikjer ni omenil, dodal je celo, da je tožnik rekel, da mu bo zažgal hišo, ne le polil fasado. Sodišče je neutemeljeno pričanja prič, ki so deloma potrjevale trditve toženca, štelo kot tista dejstva, ki so omajala verodostojnost tožnika, ni pa presojalo tožnikovih navedb, ki jih je že tekom postopka točno povedal, kdo je bil na kraju v kakšnem svojstvu. Če bi priče res bile prisotne in udeležene toliko, kot je toženec zatrjeval v postopku pred sodiščem, bi bile zagotovo omenjene že tekom policijskega postopka. Tožnik je za toženca delal na podlagi njunega dogovora, taka je bila že praksa med njima, imela sta dogovor 5,00 EUR na uro. Uro si je beležil le tožnik, do spora med njima zaradi plačila dela nikoli prej ni prišlo. Tožnik je bil pri takšnem načinu dela popolnoma prepuščen dobri ali slabi volji toženca, tožnik ni zahteval le 200,00 EUR, kot zapiše sodišče. Razočaran, ker mu je toženec namesto zasluženih 280,00 EUR ponujal le 150,00 EUR, je tožnik dejal, da bi mu za vse skupaj lahko dal vsaj 200,00 EUR. Očitno je njegov izračun bil pravilen, saj mu sicer toženec ne bi po pošti poslal 250,00 EUR, s čimer je verjetno mislil, da se bo izognil posledicam svojega ravnanja z dne 22. 4. 2015. Kakšen račun na bi toženec zahteval od tožnika? Tega nikoli prej ni zahteval, delo je tožnik izvajal po dogovoru in plačilo je prejemal enako, na roko, prav ob škodnem dogodku naj bi se prvič zgodilo, da bi toženec zahteval račun, to je popolnoma za lase privlečena zgodba. Vse okoliščine in celotno dogajanje je sodišče zato, ker je verjelo tožencu, preobrnilo v njegovo korist, čeprav je to neskladno z dokumentacijo v sodnem spisu in z izvedenimi dokazi. Tožnik vztraja, da tudi iz izvedenskega mnenja H. izhaja potrditev njegove izpovedi glede načina nastanka poškodb in tudi glede obsega, nikoli ni šlo med pravdnima strankama za klasični pretep, kot se napačno piše in povzema, le toženec je tožnika trikrat močno udaril v glavo. Tožnik se ni branil, tožnik je komaj obstal na nogah, način udarcev, torej močne klofute in boks udarec so lahko povzročili poškodbe, kot jih je tožnik utrpel. To je moč razbrati iz mnenja izvedenca, nesprejemljivo je zato zaključevanje sodišča, da upoštevajoč izvedensko mnenje in izjave prič ne gre slediti tožnikovim trditvam, to je enostavno protispisni zaključek. Sodišče kljub v sodbi drugačnemu razlogovanju v točki 29 obrazložitve zapiše, da je tožnik v škodnem dogodku vendarle utrpel kontuzijsko značko v predelu desne ličnice, krvavitev v desno beločnico in odrgnino pod desnim sluhovodom, čeprav je prej razlagalo, kako nič od tega tožnik ni mogel zadobiti, ker je on napadel toženca in se je ta zgolj branil. Sama sebi nasprotujoča je sodba sodišča prve stopnje, zato je nedopustna, nezakonita, nesprejemljiva, ne predstavlja nikakršne pravne varnosti, če sodišče najprej zaključi, da škoda v škodnem dogodku ni nastala, ker da toženec ni tožniku ničesar naredil, pač pa ga je le odrival od sebe stran, nato pa ugotavlja še, ali ni šlo slučajno za prekoračen silobran, ker pa škoda vendarle je nastala. Sodišče nadalje zaključi, da je šlo za silobran, za dopusten silobran, zaradi česar toženec za škodo ne odgovarja. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo napačno. Če bi enakovredno upoštevalo izjave pravdnih strank in listinsko dokumentacijo ter se ne bi pustilo zavesti in zmesti količini prič, ki so pristransko, neverodostojno, mestoma popolnoma različno izpovedovale, bi pravilno in resnično dejansko stanje z lahkoto izluščilo iz objektivnih listinskih dokazov. Iz ravnanja toženca neposredno po dejanju gre sklepati, da se je počutil odgovornega za dogodek, saj drugačen tožniku ne bi poslal 250,00 EUR po pošti. Niso izpolnjeni zakonski pogoji za silobran, tožnik toženca ni napadel, tožencu s strani tožnika ni pretila nobena nevarnost ne za telo in ne za premoženje, tožencu se pred tožnikom ni bilo potrebno fizično braniti, toženec je sam napadel tožnika, ko je ta dejal samo, da bi mu za opravljeno delo lahko plačal vsaj 200,00 EUR, ne le 150,00 EUR, kot mu jih je toženec takrat ponujal. Namesto mirne rešitve spora je toženec pospravil ves denar v žep, tožnika zelo grdo ozmerjal, popolnoma brez razloga, nato pa ga je še trikrat močno udaril v glavo. Ni se branil pred njim, niti se ni tožnik branil pred tožencem, le v nemoči in jezi, ker ni imel kaj narediti, je tožnik dejal, da kaj pa njemu potem preostane, samo to, da mu pride ponoči polit fasado z barvo. Samo s tiščanjem tožnika stran od sebe tožnik ne bi mogel zadobiti poškodb, kot izhajajo iz zdravstvene dokumentacije in izvedenskega mnenja, toženec se ni počutil ogroženega, tako je izpovedal, ker da je bil tožnik pijan. Čemu torej potreba po obrambi in od kod poškodbe tožnika? Nejasno je, zakaj je sodišče zaključilo, da gre za silobran, ker da poškodbe po izvedenskem mnenju niso bile hude in ker iz zdravstvenega kartona menda ni točno videti, da bi bil tožnik le zaradi njih 14 dni v bolniškem staležu in da za poškodbe ni bila potrebna tako velika sila. Navedeno ni v nobeni vzročni zvezi s silobranom, kot pravnim pojmom, poleg tega pa nasprotuje po prejšnjemu mnenju sodnega izvedenca, ki je ves čas trdil, da je za obravnavane posledice, zlasti za krvavitev v beločnico, potreben zelo močan udarec. Sodna odločba je sama s sabo in z izvedenimi dokazi v popolnem nasprotju in tako nezakonita. Po tožnikovem mnenju so podani vsi elementi civilnega delikta, tudi toženčeva odgovornost, ki izhaja že iz pravnomočne odločbe upravnega organa – PP Celje. Sodišče se veliko ukvarja z besedami tožnika, ko je ta v nemočni jezi rekel, bo prišel in polil toženčevo hišo, oziroma fasado. Te besede je vzelo kot razlog, da je toženec tožnika napadel in mu nedvomno povzročil poškodbe, kot jih je ugotovil izvedenec. Tožnik pa meni, da te besede sploh niso v neposredni vzročni zvezi s poškodbami, ki jih je utrpel po fizičnem in verbalnem napadu toženca in zato za ta postopek ne bi smele imeti takšne teže, kot jim jo podeljuje sodišče. Tožnik je utrpel zatrjevane posledice le zato, ker ga je toženec tepel in zmerjal, sodišče je verjelo tožencu, da se je vznemiril zaradi tožnikovih besed in se je branil, kot vzrok vsega nastalega je upoštevalo te besede in krivdo naprtilo tožniku. Tožnik meni, da vzročne zveze na tak način ne gre kar spregledati, oziroma prikrojiti za utemeljitev sodne odločbe. Potrebno je presojati dogodke ob upoštevanju teka celotnega dogajanja, besede tožnika bi bile lahko vzrok zgolj v primeru, če bi tožnik te besede potem uresničil in bi toženec uveljavljal zahtevke proti njemu. V odnosu do poškodb in drugih posledic, ki jih je utrpel tožnik, pa te besede same po sebi ne morejo predstavljati vzroka za tožniku nastalo škodo, to so le toženčevi udarci in njegove zmerljivke. Razlog za spor je bilo neplačano, oziroma premalo plačano delo s strani toženca, to je začetni vzrok, vmes je tožnik rekel, da bo tožencu polil fasado, ker je toženec hotel plačati le del opravljenega dela. Tožnik nikoli ni rekel, da bo hišo tudi zažgal. Toženec pa je tožnika ozmerjal in pretepel, do končne posledice je prišlo zaradi zmerljivk in udarcev toženca, ti so neposredni vzrok za posledico. Tožnik je zatrjeval, da je toženec s pretepanjem in zmerjanjem prizadel tudi njegovo dostojanstvo in posegel v njegovo čast in dobro ime. Tožnik zatrjuje tudi v pritožbi in vztraja, da ima pravico do takšnega zahtevka in zavrača obrazložitev sodišča tudi v tem delu. Nihče ne sme nikogar pretepati in nihče ne sme nikogar zmerjati. Tožnik je zahteval pravično zadoščenje za vse vrste pravno priznanih škod, za katere zatrjuje, da mu jih je toženec povzročil. S tem, ko ga je toženec večkrat udaril, mu ni povzročil le telesnih bolečin in poškodb, pač pa je okrnil tudi njegovo telesno nedotakljivost, njegovo dostojanstvo in integriteto, s tem je posegel tudi v sfero njegovih osebnostnih pravic in mu je povzročil, ločeno od telesnih, še duševne bolečine. Zahtevek ni podvojen, postavljen je pravilno in dopusten je, tožnik meni, da je zadosti opisal in konkretiziral vse svoje zahtevke, zapisal je vse potrebno, da bi sodišče njegov zahtevek lahko obravnavalo. Sodišče ni zahtevalo nikakršne dopolnitve tožbe in do izdaje te sodbe ni bilo znaka, da bi tožba bila kakorkoli v katerem delu še nepopolna in potrebna dopolnitve. Nepomembno je pred kolikšnim številom ljudi so izrečene določene žaljive vsebine, tožnik se je v konkretni situaciji počutil osramočenega in razžaljenega, le on sam je te občutke lahko zaznal, on jih je občutil. Nič drugače ne bi bilo, če bi jih slišalo še na stotine drugih ljudi, če bi še na stotine drugih ljudi videlo, kako je na škodni dogodek toženec z njim ravnal. Tožniku se ne zdi pravilno ali pošteno stališče, ki ga žal sodna praksa sprejema, da je za prisojo odškodnine zaradi kršitve pravic osebnosti potreben širok krog občinstva. Zmerjanje tožnika je toženec priznal, o nespornih delih zahtevka razprava sodišča naj niti ne bi bila potrebna. Tožnik je pri sodišču iskal pravno varstvo, želel je rešiti svoj spor s tožencem na miren način, toženec ga je protipravno stepel in ozmerjal, ko je želel plačilo za svoje delo. Izpodbijana sodba je samovoljno ravnanje toženca zaščitila in je tožnika ponižala še v drugo, kontradiktornost je ponovno v sami sodbi. V točki 40 obrazložitve je zapisano, da sodišče lahko verjame tožniku, da so toženčeve besede prizadele njegovo čast. V izpodbijani sodbi je toliko nasprotij, da enostavno ni jasna in razumljiva. Ni jasno, čemu je sodišče obrazlagalo svojo odločitev še posebej glede posega v osebnostne pravice ter čast in dobro ime tožnika, če je že prej odločilo, da je dejansko šlo za silobran in da toženec ni odgovoren za nastalo škodo. Stališče sodišča je nejasno, če je zaključilo, da je toženec ravnal v silobranu, potem ni potrebno pojasnjevati in iskati še drugih razlogov za zavrnitev zahtevka. Na koncu sploh ni jasno, iz katerega konkretnega razloga je sodišče tožnikov zahtevek zavrnilo – ali zato, ker je štelo, da tožnik ni uspel izkazati svojih trditev, ali zato, ker je zaključilo, da je toženec ravnal v silobranu, katerega ni prekoračil. V obeh primerih je napačno ugotovilo dejansko stanje. Tudi stroške postopka je deloma obračunalo napačno.

3Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pravno pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je na podlagi 14. člena ZPP vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju. V pravnomočni odločbi organa za prekrške ugotovljeno dejansko stanje v ničemer ne omejuje pravdnega sodišča pri ugotavljanju pravno relevantnih dejstev za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. Pravdno sodišče ugotovi pravno relevantno dejansko stanje na podlagi zatrjevanih dejstev in predloženih dokazov za dokazovanje teh dejstev ter dokaznega postopka, pri katerem izvede (vse ali le nekatere) predlagane dokaze. Pritožba tožnika v tem delu ni utemeljena.

6Nejasna in zato neutemeljena je pritožbena trditev, da bi se sodišče moralo opreti na listinske dokaze, ki so bili izdelani neposredno po dogodku in iz katerih izhaja resnica, da je izpodbijana sodba v nasprotju z večino, če ne z vsemi listinskimi dokazili v sodnem spisu, kar je bistvena kršitev pravil postopka.

Pritožba namreč ne pojasni, katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi storilo sodišče prve stopnje, niti ne pojasni, v čem je nasprotje med vsebino listin in katerih listin z razlogi v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

7Sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev pravno odločilnih dejstev (drugi odstavek 213. člena ZPP).

Če sodišče ne izvede vseh predlaganih (predloženih) dokazov, to ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nekonkretizirana pa je trditev, da je sodba v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu. Če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in vsebini teh listin, je to lahko bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev pritožbeno sodišče ugotavlja le, če pritožba konkretizirano pojasni ta nasprotja in to kršitev izrecno uveljavlja, saj na obstoj te kršitve pritožbeno sodišče ne pazi uradoma.

Če pa ima pritožba pri podaji teh trditev v mislih nepravilno uporabo katere določbe ZPP in s tem posledično kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, bi morala konkretno navesti, katere določbe sodišče prve stopnje ni uporabilo, oziroma je ni uporabilo pravilno, tega pa pritožba ne navede.

8Po presoji pritožbenega sodišča tožnik v pritožbi izpodbija pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje in zatrjuje, da je v izpodbijani sodbi posledično dejansko stanje zmotno ugotovljeno ter posledično tudi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Ob obrazloženem po presoji pritožbenega sodišča izpodbijana sodba tudi ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato glede na obrazloženo ta pritožbeni razlog ni uresničen.

9Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve:

- da je 22. 4. 2015 pri toženčevi stanovanjski hiši prišlo do spora in fizičnega kontakta med tožnikom in tožencem v posledici nesporazuma zaradi plačila za tožnikovo delo,

- da je tožnik zahteval plačilo 250,00 EUR, toženec pa mu je dal 200,00 EUR, ta denar je tožnik vrgel po tleh in vpil, da bo ponoči prišel in z barvo polil toženčevo hišo ter jo zažgal, toženec je takrat tožnika ″nekam poslal″ in zahteval, da mu tožnik izda račun,

- da se je nato tožnik zaletel proti tožencu in z roko začel zamahovati, takrat je toženec stegnil levo roko in z njo prijel tožnika za vrat na desni strani in desnim ušesom, desno roko je držal dvignjeno, ker ga je tožnik hotel udariti, tako sta se držala trenutek, na kar je toženec zagrozil, da bo poklical policijo in tožnik se je umiril ter se s kolesom odpeljal,

- toženec je dopustil možnost, da je tožnika z odprto dlanjo udaril v obraz, toženec se je branil, čeprav se ni počutil v nevarnosti, ker je bil tožnik ″ornk″ pijan,

- da je tožnik v obravnavanem dogodku utrpel poškodbe, in sicer kontuzijsko značko v predelu desne ličnice, krvavitev v desno beločnico in odrgnino pod desnim sluhovodom, da za nastanek teh poškodb ni bila potrebna velika sila, razen za krvavitev v desno beločnico, ta poškodba je ponavadi posledica zelo močnega udarca, vse te poškodbe pa lahko povzroči udarec z odprto dlanjo,

- da je toženec naslednji dan po škodnem dogodku tožniku nakazal 250,00 EUR kot plačilo za opravljeno delo.

Ta dejstva so odločilna in jih je sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča prepričljivo ugotovilo na podlagi pravilne dokazne ocene izvedenih dokazov, zato pritožbene trditve o nasprotnem ne morejo izpodbiti pravilnosti tako ugotovljenih dejstev.

10Sodišče prve stopnje je v točki 30 obrazložitve napadene sodbe materialno pravno pravilno obrazložilo namen določbe prvega odstavka 138. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in da je na tožencu trditveno in dokazno breme glede obstoja okoliščin, ki ustrezajo institutu silobrana, da bi bila izključena protipravnost njegovega ravnanja in bi se posledično razbremenil odškodninske odgovornosti za tožniku povzročene telesne poškodbe, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Toženec bi torej moral zatrjevati in dokazati aktivno ravnanje tožnika, ki nedvomno kaže na začetek njegove aktivnosti v smeri konkretne in resne grožnje, da bo poškodoval toženca, da je bilo toženčevo obrambno ravnanje sočasno s tožnikovim napadom na toženca, da je bila toženčeva obramba neizogibno potrebna, kar pomeni, da tožnikovega napada ni mogel odvrniti od sebe drugače, kot s povzročitvijo škode (telesnih poškodb) tožniku.

11Glede na zgoraj povzete ugotovljene okoliščine, v katerih se je zgodil škodni dogodek, je sodišče prve stopnje zmotno materialno pravno zaključilo, da gre za okoliščine, ki ustrezajo institutu silobrana in izključujejo protipravnost toženčevega ravnanja. Glede na zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje ni mogoče zaključiti, da je toženčevo ravnanje, ko je udaril (vsaj enkrat) tožnika z odprto dlanjo v obraz, bila neogibno potrebna obramba. Ob dejstvu, da se toženec ni počutil v nevarnosti, ker je bil tožnik pijan, tožnikovo ravnanje ni pomenilo nedvoumne in dovolj konkretne ter resne grožnje za poškodovanje toženca. Toženec je z udarcem (vsaj enim) z odprto dlanjo povzročil poškodbe tožniku. Toženec v svojih trditvah ni navedel dejstva o tem, v kateri fazi konflikta s tožnikom je le-tega udaril z odprto dlanjo v obraz, svojega udarca ni časovno umestil v okoliščine škodnega dogodka. O tem, pravno odločilnem dejstvu toženec tudi ni izpovedal. Tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstva o tem, v katerem trenutku v času dogajanja fizičnega kontakta med tožnikom in tožencem je toženec udaril z odprto dlanjo tožnika v obraz. Glede na zgoraj povzete ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem dogajanju med pravdnima strankama je toženec s prijemom tožnika za vrat le-tega že obvladal, kar se je zgodilo po tem, ko se je tožnik zaletel vanj.

Ob odsotnosti toženčeve trditve o dejstvu, da je tožnika udaril istočasno, ko se je tožnik zaletel vanj in ob upoštevanju ugotovitve v izpodbijani sodbi, da se toženec ni počutil v nevarnosti, ker je bil tožnik pijan, toženec pa je tožnika umiril s prijemom za vrat z levico in z dvignjeno desnico ter za grožnjo, da bo poklical policijo, niso podani ključni elementi silobrana. Istočasnost in neogibna potrebnost toženčevega ravnanja (udarca).

Pritožbeno sodišče je zato glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožba ni uspela izpodbiti, presodilo, da je materialno pravno pravilen zaključek, da je toženec s protipravnim ravnanjem povzročil ugotovljene poškodbe tožniku in posledično nematerialno škodo, tožnik pa je s svojim ravnanjem soprispeval k nastanku škodnega dogodka in posledične škode, in sicer v deležu 30 %, toženec je zato odgovoren za njegovo škodo v deležu 70 % (171. člen OZ v zvezi s 131. členom OZ).

Četudi je bil razlog za tožnikovo ravnanje (ko se je zaletel v toženca) toženčeva odklonitev, da bi mu plačal za opravljeno delo toliko, kolikor je tožnik zahteval, je bilo tožnikovo ravnanje nesorazmerno in zato protipravno, ko se je zaletel v toženca, zato je prispeval k nastali škodni posledici. Toženčevo ravnanje pa ob odsotnosti ključnih elementov ni silobran.

12Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo presodilo, da je tožbeni zahtevek glede zahtevane denarne odškodnine za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v ugotovljenem deležu 70 % utemeljen po pravni podlagi, toženec se ni uspel razbremeniti krivdne odgovornosti (prvi odstavek 131. člena OZ). Zato je s to vmesno sodbo in sklepom odločilo, kot izhaja iz točke I. izreka te odločbe. Po določbi pete alineje prvega odstavka 358. člena ZPP sodišče druge stopnje ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje in zadeve ne vrne v novo sojenje, če meni, da je dejansko stanje v sodbi prve stopnje pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ugotovilo vse elemente za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti toženca in vse okoliščine o obstoju tožnikovega soprispevka, je pa zmotno uporabilo materialno pravo. V nadaljevanju postopanja bo moralo sodišče prve stopnje odločiti o tožbenem zahtevku še po višini, ker sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje nobenih razlogov za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini.

13Na podlagi podatkov v sodnem spisu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik zatrjeval, da je toženec s pretepanjem in zmerjanjem tožnika prizadel tudi tožnikovo osebno dostojanstvo, posegel je v njegovo čast in dobro ime, kršil je njegove osebnostne pravice, poseg v njegovo osebnost je bil zelo hud, toženec je z udarci okrnil njegovo telesno integriteto in nedotakljivost, tožnik se je počutil nemočnega, ustrahovanega, ponižanega, osramočenega, še danes trpi duševne bolečine.

14Glede na zgoraj povzete tožnikove trditve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni podal trditev o prikrajšanjih, ki naj bi jih trpel zaradi toženčevega ravnanja in da bi bila prizadeta njegova zavest o lastni vrednosti (prizadeta njegova čast) in tudi ni podal trditev o prizadetosti njegove veljave v družbi (o prizadetosti njegovega dobrega imena).

Tožnik bi moral za utemeljenost zahtevka za odškodnino v višini 1.500,00 EUR zaradi razžalitve dobrega imena in časti poleg obstoja objektivnega dejstva (toženčev udarec, oziroma udarce in zmerjanje) kršitve dobrega imena in časti v trditvah natančno opisati in dokazati svoje notranje doživljanje in trajanje ter intenzivnost duševnih bolečin zaradi prizadetosti o lastni vrednosti in prizadetosti njegove veljave v družbi. Tožnik trditev o okrnjenosti lastne veljave v njegovi življenjski okolici in o obstoju ter intenzivnosti duševnih bolečin ni podal. Sodišče prve stopnje je torej materialnopravno pravilno presodilo, da je neutemeljen tožnikov zahtevek za plačilo denarne odškodnine 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 9. 2015 za nematerialno škodo zaradi duševnih bolečin zaradi posega v njegove osebnostne pravice, oziroma zaradi razžalitve njegovega imena in časti.

15Pritožbeno sodišče je presodilo, da je neutemeljen pritožbeni očitek o obstoju nasprotja v točki 40 obrazložitve izpodbijane sodbe. Dejstvo, da je sodišče prve stopnje verjelo tožniku, da so toženčeve besede prizadele njegovo čast, torej zavest o lastni vrednosti, ni v nasprotju s presojo o neutemeljenosti tega dela zahtevka zaradi zapisa v izpodbijani sodbi, da pa sodišče ne verjame, da se je toženčeva kršitev manifestirala v tožnikovi življenjski okolici in prizadela njegovo dobro ime, njegov ugled v družbi. Iz tega zapisa smiselno izhaja, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstev o prizadetosti tožnikovega ugleda v družbi. Teh seveda ni moglo ugotoviti, saj jih tožnik ni niti zatrjeval.

16Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo (list. št. 39 do 42 spisa) izhaja, da je sodišče prve stopnje opravilo dolžnost materialnoprocesnega vodstva v skladu z določbo 285. člena ZPP, pritožba pa tudi ne trdi, da je sodišče prve stopnje navedeno zakonsko določbo kršilo in da je posledično sodba sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Na to bistveno kršitev pa pritožbeno sodišče ne pazi uradoma.

17Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek za zahtevanih 1.500,00 EUR s pripadki zavrnilo, ker je presodilo, da toženčevo ravnanje ni protipravno, kar je glede na vse zgoraj obrazloženo materialnopravno zmotno. Tožbeni zahtevek v delu za odškodnino 1.500,00 EUR iz naslova nematerialne škode zaradi toženčevega posega v tožnikovo čast in dobro ime pa je zavrnilo tudi iz razloga pomanjkljive tožnikove trditvene podlage. To presojo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, zato je v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

18Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče torej vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje glede utemeljenosti tožbenega zahtevka v višini v višini 5.800,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in glede odločitve o stroških pravdnega postopka, zato ni presojalo pravilnosti odločitve o stroških pravdnega postopka v izpodbijani sodbi, ki je tudi pritožbeno izpodbijana.

19Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržana za končno odločbo na podlagi določbe 164. člena ZPP.