137. člen OZ

Pri presoji civilne odgovornosti se presoja vzročna zveza po načelu adekvatne vzročnosti in ne po načelu sine qua non, ki upošteva vse vzroke in posledice. Zato pritožba ne more uspeti z argumentom, da je prodajalec s prodajo pirotehničnega sredstva sprožil vrsto dogodkov, ki so pripeljali do nastanka škode. Za nezakonito prodajo pirotehničnih sredstev prodajalec odgovarja drugače kot tisti, ki je pirotehnično sredstvo uporabil in z njim povzročil škodo.

Pri določitvi višine denarnega zadoščenja iz naslova duševnih bolečin zaradi izgube bližnjega je treba predvsem upoštevati odškodnine prisojene v podobnih primerih, odstop od teh pa lahko utemeljujejo nekatere posebne okoliščine pri posameznih oškodovancih. Pri oceni intenzivnosti duševnih bolečin, ki jih trpijo starši ob izgubi otroka ali bratje in sestre ob izgubi sorojenca, je odločilno, kakšna je bila čustvena navezanost in kvaliteta medsebojnih odnosov.

Ob starosti 12 let je možno, da je mladoletni kolesar, ki ima opravljen kolesarski izpit, sam v prometu; vendar je treba presojati, ali je bil sposoben razumeti pomen in posledico svojih ravnanj v prometu oziroma ali je razumel pomen cestnoprometnih predpisov. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Ni namreč presojalo, ali je 12-letni kolesar (tožnik) lahko sokriv za nastali škodni dogodek, ker je vozil v nasprotni smeri po pločniku, po katerem je hodil tudi toženec s psom, in toženec trdi, da se ni imel kam umakniti.

Tožniku ni uspelo dokazati škodljivega dejstva oziroma protipravnega ravnanja, ki ga je očital toženki: napeljevanja hčerke k podaji krive ovadbe zaradi spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Za hčerkino ravnanje glede na ugotovitve o hčerkini starosti (več kot 14 let ob podajanju prijave) toženka kot mati ne odgovarja več. Mladoletnik je z dopolnjenimi 14 leti že sam odgovoren za svoja ravnanja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo.

Sodišče prekorači tožbeni zahtevek če odloči, da so toženci solidarno zavezani za plačilo odškodnine, četudi tožnik ne terja solidarne izpolnitve odškodninske obveznosti. Po 165. členu OZ odškodninska obveznost res zapade v trenutku njenega nastanka, kar pa ne pomeni, da je odgovorna oseba s tem dnem že v zamudi. Oškodovanec tedaj sicer pridobi pravico škodo terjati, vendar jo mora (šele) ugotoviti, odgovorno osebo pa pozvati k plačilu.

Za presojo pravnega standarda zmožnost razsojati iz drugega odstavka 137. člena OZ so v vsakem primeru posebej odločilne dejanske okoliščine.

V okoliščinah konkretnega primera, ko so prvi štirje toženci pri kozolcu kadili skupaj, cigareti so si podajali, kraj pa so po tem skupaj zapustili, je vsakemu od pri kajenju udeleženih tožencev mogoče očitati, da ni preveril, ali so ogorki popolnoma ugasnjeni in ali kje še kaj tli, ta opustitev pa je tisto škodljivo dejstvo, ki ga je v konkretnem primeru treba šteti kot pravno relevantni vzrok nastalemu požaru. V takšnih okoliščinah je treba oceno o njihovi solidarni odgovornosti opreti na prvi odstavek 186. člena OZ.

Sozavarovanec toženke je bil ob nastanku škodnega dogodka star 12 let, zato zanj po drugem odstavku 137. člena OZ velja zakonita domneva o njegovi nesposobnosti za razsojanje. Tako za škodo ne odgovarja razen, če se dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati, kar mora dokazati tožnik. Ker tožnik ni uspel dokazati, da je bil sozavarovanec toženke, glede na svoje konkretne sposobnosti, v trenutku nastanka škode, torej tudi ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, sposoben dojeti pomen svojega ravnanja in je tako bil zmožen razsojati, njegova deliktna sposobnost ni dokazana. Zato v skladu z drugim odstavkom 137. člena OZ za škodo ne odgovarja.

Določba 33. člena ZTLR o pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini (šele) z vpisom v zemljiško knjigo je kogentne narave; morebitna drugačna določba v (menjalni) pogodbi ne more imeti drugačnega učinka. Sodišče s takšno ugotovitvijo ni šlo preko trditvene podlage strank. (Zgolj) izpolnitev menjalne pogodbe (73. člen ZOR) ne more imeti za posledico pridobitev lastninske pravice, saj manjka vpis v zemljiško knjigo. V trenutku, ko bi bil vpis v zemljiško knjigo možen, toženka ni bila več lastnica nepremičnine (z menjalno pogodbo jo je prenesla na tožnico), zato gre za objektivno nemožnost izpolnitve pogodbe in je pogodba prenehala.

Dejstvo, da je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe o štipendiranju star 15 let, z ničemer ne vpliva na njegovo obveznost vrnitve neupravičeno prejetih zneskov štipendije, ker mladoletnik postane civilno deliktno sposoben z dopolnjenim 14. letom in odgovarja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo.

Starši so v okviru roditeljske pravice odgovorni za ravnanje svojega mladoletnega otroka, s katerim ta povzroča škodo, vse do njegove polnoletnosti.

Mladoletnim kolesarjem med dopolnjenim osmim in štirinajstim letom starosti, ki imajo opravljen kolesarski izpit, je dovoljena samostojna udeležba v prometu, kar pomeni, da se jim priznava, da so sposobni razumeti pomen in posledice svojih dejanj v prometu oziroma da razumejo pomen cestnoprometnih predpisov in posledice njihovih kršitev.

Mladoletnik od dopolnjenega 7. do dopolnjenega 14. leta ne odgovarja za škodo, razen če dokaže, da je bil pri povzročitvi škode zmožen razsojati. Mladoletni toženec je bil na zgornji meji te starosti, zato so kriteriji presoje zmožnosti za razsojo bistveno drugačni, kot npr. pri osemletnemu otroku. Določbe 3. člena ZVCP–1 nalaga postroženo odgovornost tistim, ki so odgovorni za telesno prizadete osebe, katerih prizadetost pomeni v cestnem prometu povečano nevarnost zanje ali za druge, na podlagi katere so tisti, ki so za take osebe odgovorni, dolžni storiti vse, da ne ogrožajo sebe ali drugih udeležencev v prometu.

Vsi toženci so bili malomarni, njihovo skupno delovanje - kajenje pod kozolcem tožnika, kjer je bila velika nevarnost sprožitve požara, pa je tožeči stranki povzročilo škodo. Zato je njihova odgovornost solidarna po 1. in 4. odst. 186. čl. OZ. Namen tega določila je olajšati položaj oškodovanca, saj bi bilo nesorazmerno težko v primerih več potencialnih povzročiteljev škode za vsakega od njih izkazati vzročno zvezo med njegovim ravnanjem in nastalo škodo; zadošča, da tožeča stranka izkaže, da je ravnanje kateregakoli od več potencialnih povzročiteljev povzročilo škodo. Bistvo poravnave je vzajemna popustitev, če pa samo ena stran popusti drugi, tako da npr. pripozna pravico druge, ne gre za poravnavo in zanjo ne veljajo pravila o poravnavi (3. odst. 1051. čl. OZ). Kršitev iz 13. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP glede izključitve javnosti iz glavne obravnave je storjena zgolj, kadar sodišče javnost z glavne obravnave izključi v nasprotju z zakonom, ne pa, kadar je ne izključi.