VSL Sodba I Cp 365/2024

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (tožnice), da ji je tožena stranka (toženka) dolžna plačati odškodnino v znesku 30.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2020 dalje in pravdne stroške (I. točka izreka) ter odločilo, da je tožnica dolžna tožencu povrniti nastale pravdne stroške v višini 2.121,28 EUR (II. točka izreka).

2Tožnica zoper takšno sodbo vlaga pritožbo iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku po temelju z izdajo vmesne sodbe, podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica natančno pojasnila nastanek poškodbe, ki je bila zaradi spleta okoliščin ugotovljena šele približno dva tedna po nesreči. Tožnica je opravljala druga dela, kot so bila dogovorjena po pogodbi. Do poškodbe je prišlo v času opravljanja običajnega dela v domu. Toženka je gotovo vedela, da se je dne 12. 10. 2016 zgodil nek izredni dogodek. Tožnica je A. A. povedala, da jo boli rama, ne samo da se slabo počuti. Neutemeljeno je razlikovanje sodišča prve stopnje med dvigovanjem in prestrezanjem oskrbovanke. Med izrazoma ni vsebinske razlike. Bistven dokaz predstavlja medicinski izvid z dne 13. 10. 2016. Sodišče prve stopnje je tožnici neutemeljeno štelo v škodo pomanjkljivo obveščanje toženke o dogodku. O poškodbi je obveščala Zavod B. V službi je še isti dan povedala, da jo boli rama in se slabo počuti. Tožnica je predlagala tudi izvedenca medicinske stroke, ki ga sodišče prve stopnje ni imenovalo. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zavod je o poškodbi obveščal toženko, kar je potrdila tudi priča C. C. Zdravljenje je trajalo nekaj let. Toženka je imela že takoj po nesreči dovolj podatkov, da bi lahko raziskala okoliščine nesreče. Iz izpovedbe priče C. C. izhaja, da je oktobra 2016 vedela, da se je tožnici nekaj zgodilo. Ni življenjsko logično, da bi se poškodba zgodila drugje. Trditve je toženka potrdila z lastno izpovedbo. Toženka, ki odgovarja s strožjo skrbnostjo, ni poskrbela, da bi se njeni oskrbovanci varno prestavljali z vozičkov v postelje. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru. Če je oseba na vozičku, pomeni, da se ne more prosto gibati oziroma vsako gibanje izven vozička pomeni tveganje za padec. Delavec, ki je oskrbovanko pripeljal v sobo in jo tam pustil, je ravnal malomarno. Prelaganje odgovornosti na oskrbovanko na podlagi tretjega odstavka 138. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je do tožnice krivično. Tožnica je oskrbovanko reševala v prostorih toženke in v času, ko je pri njen opravljala rehabilitacijo. Nevarna situacija se je zgodila, ker toženka ni poskrbela za varno prestavljanje oskrbovanke na posteljo.

3Toženka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je od junija 2016 do oktobra 2016 na podlagi tristranske pogodbe o poklicni rehabilitacija (sklenjene s toženko in Zavodom B.) pri toženki opravljala delo kot oseba za druženje in animacijo oskrbovancev toženke. S tožbo je zahtevala plačilo nepremoženjske škode nastale zaradi poškodbe rame. Trdila je, da se je poškodovala med opravljenem dela pri toženki, ko je ena izmed oskrbovank izgubila ravnotežje in ji je tožnica pomagala tako, da je preprečila padec.

6Prvi odstavek 131. člena OZ določa krivdno odškodninsko odgovornost. Kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Odškodninska obveznost nastane zgolj, če so kumulativno izpolnjene vse štiri navedene predpostavke odškodninske obveznosti (protipravnost, vzročna zveza, krivda in škoda). Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni izpolnjena že prva predpostavka, tj. protipravno ravnanje toženke z opustitvijo dolžne skrbnosti.

7Zatrjevana procesna kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge zavrnilo na glavni obravnavi. Tožnica neizvedbi predlaganih dokazov takrat ni nasprotovala, zato je glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludirana z določbo 286.b člena ZPP. Ta stranki predpisuje dolžnost, da kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavlja takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, sodišče upošteva le, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla pravočasno navesti. Ker v pritožbi tožnica ne trdi, da kršitve brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že prej in ker tudi ne gre za kršitev, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti (prim. drugi odstavek 286.b člena ZPP), je ne more več uspešno uveljavljati s pritožbo. Z neimenovanjem sodnega izvedenca sodišče prve stopnje ni napravilo vnaprejšnje dokazne ocene o obstoju spornega škodnega dogodka, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožnica opravljala tudi druga dela. Nobena izmed zaslišanih prič ni potrdila, da je delo opravljala kot negovalka ali da je opravljala druge vrste del, kot je bilo to določeno v tristranski pogodbi o zaposlitveni rehabilitaciji (priloga A1). Slednje za odločitev v tej zadevi niti ni relevantno, kot že povzema pritožba sama. Tožnica ni trdila, da bi do nastanka sporne poškodbe prišlo pri opravljanju dodatnega dela.

9Prav tako so irelevantne pritožbene navedbe, da je toženka vedela, da se je dne 12. 10. 2016 nekaj zgodilo, vendar dogodka ni ustrezno raziskala. Ravnanje toženke po dogodku v zvezi z raziskovanjem spornih okoliščin na zatrjevano odškodninsko odgovornost toženke v tej pravdi ne vpliva.

10Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da izpovedba tožnice ni povsem skladna z izpovedbo zaslišanih prič, ki so v času spornega dogodka pri toženki opravljale delo, kot tudi ne z zdravniškim izvidom, zato se poraja dvom o dnevu in načinu nastanka poškodbe. Vendar v nadaljevanju ni napravilo (celovite) dokazne ocene o nastanku sporne poškodbe. Tožbeni zahtevek namreč ni zavrnilo iz razloga nedokazanosti zatrjevanih dejstev, ampak odsotnosti izkazanega protipravnega ravnanja toženke. Pojasnilo je, da četudi se je dogodek odvijal tako, kot je to trdila tožnica, v nobenem primeru ni podana odškodninska odgovornost toženke. Zmotna je zato pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni verjelo tožnici, da se je dogodek zgodil tako, kot ga je opisala v tožbi. Dogajanja sodišče prve stopnje ni ugotavljalo.

11Glede na navedeno, so irelevantne tudi pritožbene navedbe, da je tožnica toženki povedala, da se slabo počuti in da jo boli roka, da zdravniški izvid potrjuje, da je do poškodbe prišlo na način, kot je opisala tožnica, da je tožnica obveščala o poškodbi zavod, zavod pa naprej toženko in da zaradi načina in vrste poškodbe ni takoj vedela, kaj si je poškodovala. Do nastanka sporne poškodbe se sodišče prve stopnje ni dokončno opredelilo, tožbeni zahtevek pa je zavrnilo zaradi odsotnosti protipravnega ravnanja.

12Tožnica je trdila, da je oskrbovanki pomagala samoiniciativno, da je bila oskrbovanka v sobi brez spremstva strokovnih oseb, slučajno pa se je v sobi nahajala tudi tožnica. Pri tem je tožnica instiktivno reagirala na nihanje oskrbovanke, ko se je prestavljala iz invalidskega vozička na posteljo, tako da je preprečila padec oskrbovanke. Toženki v takšnih okoliščinah neutemeljeno očita opustitev dolžnega ravnanja, ker naj ne bi poskrbela, da bi strokovna oseba pomagala varno premestiti oskrbovanko na posteljo, s čimer naj bi ustvarila nevarno situacijo, da je morala posredovati tožnica.

13Dokazno breme glede odločilnih dejstev in očitane protipravnosti spornih ravnanj toženke je bilo po prvem odstavku 131. člena OZ na tožnici. V pravni teoriji in sodni praksi je ustaljeno stališče, da je dokazno breme praviloma na tistemu, ki zatrjuje obstoj dejstva, in ne na tistemu, ki zatrjuje nasprotno. Tožnica ni uspela dokazati, da je bila konkretna oskrbovanka oseba, ki je potrebovala strokovno pomoč drugih in se je v sobi v nasprotju z dolžnim ravnanjem toženke nahajala brez spremstva strokovnega osebja.

14Toženka se je v odgovoru na tožbo branila, da sta v domu dve skupini oskrbovancev. Tisti, ki so pokretni in se sami prestavljajo z invalidskega vozička in nepokretne osebe, ki jih premeščajo delavci toženke z navodili in pravili stroke. Navedbe je potrdila tudi priča C. C., ki je izpovedala, da se nekateri oskrbovanci samostojno prestavijo na voziček in se z njim sami premikajo iz prostora v prostor. Tožnica sploh ni postavila ustreznih trditev, kdo se je takrat nahajal v sobi oziroma ni predlagala zaslišanja oskrbovanke ali drugih ustreznih dokazov, da je bila oskrbovanka nepokretna, da je potrebovala pomoč in se je v sobi nahajala brez ustreznega spremstva. Celo nasprotno, tožnica je trdila, da se je v sobi konkretne oskrbovanke znašla slučajno, da ni bila tista, ki bi oskrbovanko pripeljala v sobo z vozičkom in ne ve, ali se je oskrbovanka pripeljala sama, ali kdo drug.¹ Pritožbene navedbe, da je oskrbovanko v sobo pripeljala strokovna oseba, ki jo je tam pustila brez pomoči pri prestavljanju na posteljo, so zato zgolj domneve, ki nimajo podlage v izvedenem dokaznem postopku, niti skladne s trditveno podlago.

15Utemeljen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni predlagala ustreznih dokazov za trditev, da je toženka v zvezi s konkretno oskrbovanko kaj opustila. Tožnica ni uspela dokazati, da je oskrbovanka, ki ji je po lastni presoji in volji pomagala, potrebovala strokovno pomoč pri prestavljanju iz vozička in da je morebiti z opustitvijo spremstva toženka ustvarila nevarno situacijo.

16Tožnica ni uspela dokazati, da bi ravnanje toženke in njena organizacija dela znotraj doma potekala v nasprotju z dolžnim skrbnim ravnanjem. Stalni nadzor in spremljanje vseh oskrbovancev doma ves čas, tudi tistih, ki so pokretni in se lahko sami premikajo z vozičkom po prostorih in premeščajo na voziček, bi bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča pretirano in neživljenjsko. Tako v odnosu do oskrbovancev, ki jim bi bila vzeta precejšna mera svobode ob stalnem nadzoru, kot nezmožnostjo zagotavljanja takšnega števila strokovnega osebja v domovih starejših občanov.

17Glede na navedeno odškodninska odgovornost toženke ni podana. Ker se vsi pritožbeni očitki izkažejo kot neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa jih je povrniti toženki, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo (prvi odstavek 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku gre toženki 750 točk za odgovor na pritožbo (tar. št. 22/1 Odvetniške tarife, OT) in 2 % materialnih stroškov (15 točk) po 11. členu OT, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR in upoštevanju 22 % DDV znaša 559,98 EUR. Pritožbeno sodišče stroška za pregled listin (100 točk) ni priznalo, saj je storitev v konkretnem primeru zajeta že v postavki za odgovor na pritožbo in ne gre za samostojno odvetniško storitev po tar. št. 43 OT. Pritožbene stroške je tožnica dolžna toženki plačati v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

¹ Prva pripravljalna vloga z dne 15. 3. 2021, str. 3 (spis na list. št. 53).