VSL Sodba I Cpg 290/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je nasprotni tožbeni zahtevek, s katerim je tožena stranka od tožeče stranke zahtevala, da ji omogoči dostop do podatkov in vpogled v vso dokumentacijo v zvezi s poslovanjem tožeče stranke v obdobju od 1. 1. 2017 dalje, vezano na razvoj in izdelavo obročev in hladilnikov ter da ji je dolžna povrniti vso ugotovljeno škodo, pri čemer si je, skladno z 182.a členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pridržala rok za postavitev določenega odškodninskega zahtevka do odločitve sodišča o razkritju teh informacij (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.541,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Tožena stranka je vložila zoper navedeno sodbo pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, na podlagi katere je tožeča stranka pri toženi stranki naročila izdelavo kompletov hladilnika in obroča. Dogovorjeno je bilo, da bo tožena stranka, ki je strokovnjak na področju livarske stroke, izdelala model za izdelavo kompletov, ki bo omogočal litje končnih izdelkov v točno določenih dimenzijah po načrtu tožeče stranke. Poleg tega se je tožena stranka zavezala, da bo izdelala tri vzorce kompletov, ki bodo imeli točne mere, popolna rebra ter lepo enakomerno površino. Na podlagi tega naročila št. 2254 z dne 8. 12. 2016 (prvo naročilo) je nato tožena stranka izdelala model za pripravo kompleta, pri čemer je šlo za dolgotrajen in zahteven proces. Tožeči stranki je tudi dobavila tri vzorce kompletov hladilnika in obroča iz aluminija, ki so predstavljali artikle za potrditev serijske proizvodnje. Tožeča stranka je vedela, da so pri vlivanju izdelkov težave zaradi krčenja materialov ter da je zato težko zagotoviti zahtevano ostrino robov in reber izdelkov, kljub temu pa je vztrajala pri izdelavi takšnih izdelkov. Z naročilom št. 2364 z dne 22. 6. 2017 (drugo naročilo) je nato tožeča stranka toženi stranki naročila izdelavo 200 kosov kompletov hladilnika in obroča, z zahtevo, da morajo biti artikli v skladu z zadnjimi potrjenimi vzorci. Toženo stranko je hkrati opozorila, da ji bo slabe kose vrnila ter da jih bo morala zamenjati z dobrimi. Tožena stranka je izdelala 206 kompletov ter dodatno 80 hladilnikov – polizdelkov. Tožeča stranka je obdržala izdelke, za katere je štela, da so popolni, izdelke s pomanjkljivostmi pa ji je vračala. Ugotovljeno je bilo, da je tožena stranka tedensko sicer izdelala večje število izdelkov od dogovorjenih (preko 70 kompletov na teden), vendar je bilo zaradi pretankih robov in reber izdelka veliko izdelkov vlitih nepopolno, zaradi česar ni mogla izpolniti dogovorjene kvote. Prvi dve naročili je tožeča stranka že poravnala. Z naročilom št. 2405 z dne 20. 9. 2017 (tretje naročilo), ki je predmet tega spora, je tožeča stranka toženi stranki naročila še dobavo 500 kosov kompletov hladilnika in obroča ter ji plačala avans v znesku 10.000,00 EUR. Dogovorjeno je bilo, da bo tožena stranka poskrbela za vso potrebno nadgradnjo, da bo zagotavljala proizvodnjo minimalno 50 kompletov na teden. V ta namen se je zavezala izdelati tlačna orodja, ki bodo zagotavljala konstantno kvaliteto in potrebno kapaciteto proizvodnje, kar bo vključeno v skupno vrednost naročila, kot tudi ustrezne materiale in delavce. Tožeča stranka je nato od pogodbe odstopila, od tožene stranke pa zahteva vrnitev avansa, plačanega po tretjem naročilu.

5Podjemnik je dolžan izvršiti delo po dogovoru in po pravilih posla (prvi odstavek 626. člena Obligacijskega zakonika; nadalje: OZ). Bistvena značilnost podjemne pogodbe je, da podjemnik delo opravlja samostojno, saj prevzame tveganje glede uspeha, to je glede rezultata posla, ki se ga je s sklenitvijo podjemne pogodbe zavezal doseči. Podjemnikova obveznost je zato pravilno opravljena le, če ima opravljeni posel (končni rezultat opravljenega posla) lastnosti, ki so bile pogodbeno dogovorjene. Za presojo, ali je podjemnik pravilno izpolnil svojo obveznost, ni pomembna značilnost njegovega delovanja, temveč zgolj lastnosti končnega rezultata njegovega delovanja. Če podjemnik dogovorjenega končnega rezultata ne doseže, ni upravičen do nikakršnega plačila, ne glede na to, koliko dela oziroma materiala in sredstev je vložil v opravljanje podjema, da bi ta rezultat dosegel.¹

6Tožena stranka v pritožbi trdi, da vzrok za napako (pretanek rob odlitka) izvira iz naročnikove sfere (neustrezen model, ki naj bi ga predložila tožeča stranka), ki ga tožena stranka ni mogla preprečiti oziroma obvladati, saj je tožeča stranka kljub opozorilu vztrajala pri danem navodilu. Meni, da se je razbremenila odgovornosti za napake opravljenega posla, saj te izdelki v livarski stroki ne morejo biti izdelani na tak način.

7Ugotovitev, da je model za pripravo kompleta izdelala tožena stranka, je sodišče prve stopnje oprlo na vsebino listinskega dokazila, to je naročila št. 2254 z dne 8. 12. 2016 (prvega naročila), iz katerega izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki naročila izdelavo CNC modela za pripravo kompletov hladilnika in obroča (priloga A 18). Skladno z navedenim je izpovedal tudi zakoniti zastopnik tožene stranke A. A. in sicer, da je tožeča stranka k toženi stranki prišla z idejo oziroma z izrisano sliko, tožena stranka pa je izdelala model odlitka. Ugotovitev, da je model izdelala tožena stranka, torej izhaja iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje. Dokazne ocene, s tem pa ugotovljenega dejanskega stanja, tožena stranka ni uspela izpodbiti s pavšalno pritožbeno navedbo, da naj bi model predložila tožeča stranka.

8Navodilo (naročilo), s katerim se opredeli predmet pogodbe - posel, ki naj ga podjemnik opravi oziroma končni rezultat, ki naj ga podjemnik doseže, je predmet naročnikovega naročila oziroma njegovih navodil. V tem primeru je tožeča stranka, kot izhaja iz predloženih treh naročil, zahtevala, da imajo vliti izdelki točne mere, tanka rebra in robove ter enakomerno površino. Tožeča stranka je imela kot naročnik pravico opredeliti, kakšne lastnosti naj ima končni rezultat opravljenega posla, toženi stranki pa so bile njene zahteve poznane. Kot je bilo že navedeno, je podjemnikova obveznost obveznost ustreznega rezultata, pri čemer je način, na katerega bo dosegel rezultat (opravil posel), v njegovi izključni domeni kot profesionalne osebe. Gre torej za tveganje, ki izvira iz poslovanja tožene stranke. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da vzrok za napako opravljenega posla izvira iz podjemnikove sfere.

9Zmotno je bilo mnenje zakonitega zastopnika tožene stranke, da bi lahko „tožeča stranka nekoliko popustila pri debelini izdelkov.“ Ob ugotovitvi, da so pri vlivanju težave zaradi krčenja materialov, zaradi česar je bilo toženi stranki težko zagotoviti zahtevano ostrino robov in reber izdelkov, tožeča stranka ni bila dolžna spremeniti svojega naročila ter ga prilagoditi zmogljivostim tožene stranke. Tožena stranka kot strokovnjak na področju livarske stroke bi morala sama pred sprejemom naročila kritično presoditi, ali bo lahko izpolnila dogovorjeno obveznost. Zaradi navedenega tožena stranka ne more uspeti niti s pritožbenimi navedbami, da je bila tožeča stranka seznanjena s tem, kakšni so izdelki tožene stranke oziroma da je delo nadzorovala, saj se s tem tožena stranka svoje odgovornosti za napake ni razbremenila.²

10Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo tudi ugotovitev, da je bilo izdelke zahtevane kvalitete mogoče izdelati, saj so bili nekateri izdelki vliti v skladu z zahtevami tožeče stranke, torej s pričakovano ostrino. Tožena stranka je uspela izdelati komplete z lastnostmi, ki so ustrezali dogovorjenim, saj je tožeča stranka potrdila, da je bilo takih kompletov 89. Toženi stranki je tako uspelo izdelati določeno število izdelkov z dogovorjenimi lastnostmi. Zaradi navedenega ni mogoče slediti pritožbenim trditvam tožene stranke, da izdelkov s zahtevano ostrino objektivno ni bilo mogoče izdelati. Pritožbeno sodišče še dodaja, da tudi če bi tej trditvi tožene stranke sledilo, to ne bi vodilo do drugačnega rezultata postopka.

11Tožena stranka v pritožbi navaja še, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z zaslišanjem B. B., saj je ta spremljal in nadzoroval delo tožene stranke ter bil seznanjen s kvaliteto in količino dobavljenih izdelkov. Po presoji pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje dokazni predlog z zaslišanjem utemeljeno zavrnilo, saj trditve, da je slednji spremljal in nadzoroval delo tožene stranke, glede na že navedeno, za odločitev niso pravno relevantne. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo predlagani dokaz s postavitvijo izvedenca livarske stroke, saj tožena stranka v pritožbi navaja zgolj to, da bi se ta opredelil do očitkov toženi stranki s strani tožeče stranke. S pritožbo tožena stranka dvoma v ugotovljeno dejansko stanje ni uspela zasejati.

12Tožena stranka se je tožeči stranki zavezala, da ji bo dobavila dogovorjeno količino izdelkov ustrezne kvalitete ob dogovorjeni časovni dinamiki dobav, pri čemer je šlo po vseh treh naročilih za dobavo enakih izdelkov z enako zahtevano kvaliteto. Tožeča stranka je pri izpolnjevanju drugega naročila dobavljene izdelke z dogovorjenimi lastnostmi obdržala, izdelke s pomanjkljivostmi pa je vrnila toženi stranki ter od nje zahtevala, da ji izroči izdelke brez napak. Tožeča stranka je tako od tožene stranke zahtevala odpravo napak (prvi odstavek 637. člena OZ). Kompleti pravilno izdelanih hladilnikov in obročev po drugi naročilnici (z dne 22. 6. 2017) bi morali biti tožeči stranki dostavljeni do 19. 7. 2017, dejansko pa se je njihova dobava zaradi težav tožene stranke pri vlivanju izdelkov z dogovorjenimi lastnostmi zavlekla vse do meseca oktobra 2017. Tožena stranka zato tudi ne more uspeti s pavšalnimi pritožbenimi navedbami, da ni bilo govora o nepravilni izpolnitvi, da je tožeča stranka zaradi prevzema izdelkov izgubila pravico uveljavljati zahtevke zaradi napak ter da ji ni bil dan primeren rok pred odstopom od pogodbe.

13Pravilna izpolnitev je izpolnitev, ki je opravljena pravočasno in brez (stvarnih) napak. Tožena stranka je po svojih lastnih trditvah vlila (zgolj) 206 kompletov izdelkov, čeprav se je že po prvih dveh naročilih zavezala izdelati 203 komplete izdelkov z zahtevanimi lastnostmi. Ker gre za enake izdelke, je sodišče prve stopnje logično štelo, da je tožena stranka z dobavo kompletov izdelkov najprej izpolnjevala svojo obveznost po prvih dveh naročilih, ki jih je tožeča stranka že poravnala. Pri tem je treba tudi upoštevati, da lahko kot izpolnitev naročila šteje zgolj dobava kompletov (ne pa polizdelkov), ki so ustrezali pogodbeno dogovorjenim lastnostim. Po trditvah tožeče stranke je bilo popolno izdelanih kompletov po prvih dveh naročilih samo 89. Tožena stranka je potrdila, da ji je tožeča stranka dobavljene izdelke, za katere je štela, da ne ustrezajo dogovorjenim lastnostim, vrnila kot nepopolne. Tudi sama je navedla, da je bilo zaradi pretenkih robov in reber veliko izdelkov ulitih nepopolno, zaradi česar ni mogla izpolniti pričakovane kvote. Drugih (konkretnih) trditev v zvezi z vrstnim redom izpolnjevanja naročil ter v zvezi z napakami opravljenega posla pa tožena stranka ni podala, zato svojemu trditvenemu bremenu ni zadostila.

14Kadar v pogodbi z zaporednimi obveznostmi ena stranka ne izpolni ene obveznosti, lahko druga stranka v primernem roku odstopi od pogodbe glede vseh bodočih obveznosti, če je iz okoliščin očitno, da tudi te ne bodo izpolnjene (prvi odstavek 108. člena OZ). Kot okoliščino, ki kaže na to, da bodoče obveznosti ne bodo izpolnjene, je treba upoštevati tudi položaj ponavljajočih se zamud.³ Do takšnega položaja je prišlo v tem primeru, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka po drugem naročilu ni uspela izdelati dogovorjene kvote izdelkov z dogovorjenimi lastnostmi in v dogovorjenem času. Tožena stranka tako ni uspela izpolniti svoje zaveze, zaradi česar je tožeča stranka, kot pogodbi zvesta stranka, upravičeno uresničila svojo pravico odstopiti od pogodbe. Ker tožena stranka svoje obveznosti po tretjem naročilu ni (niti delno) izpolnila, tožeča stranka zaradi odstopa od pogodbe utemeljeno uveljavlja povračilni zahtevek (tretji odstavek 190. člena OZ) in zahteva vrnitev tistega, kar je sama vnaprej izpolnila, to je vrnitev avansa, plačanega po tretjem naročilu. Po presoji pritožbenega sodišča je zato odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

15Pritožba tožene stranke glede na navedeno ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Povzeto po N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2004, str. 726, 728.
² Podjemnik bi se npr. lahko razbremenil odgovornosti za napake opravljenega posla, če bi dokazal, da je vzrok za napako pomanjkljivo (napačno) naročnikovo navodilo, s katerim je naročnik opredelil značilnosti opravljenega posla in ki ne omogočajo uporabe rezultata podjemnikovega izpolnitvenega ravnanja (opravljenega posla) za običajni namen bodisi za posebni namen, za katerega namerava naročnik uporabiti navedeni posel, če podjemnik za ta poseben namen ve oziroma bi zanj moral vedeti. Za takšen primer pa v tej zadevi ne gre, saj je tožeča stranka izdelke kot nepopolne zavračala zato, ker niso imeli dogovorjenih lastnosti (tankih robov in reber) in ne zato, ker izdelkov (s tankimi robovi in rebri) ne bi bilo mogoče uporabiti za želeni namen.
³ M. Juhart, Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 418.